Jedro

Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče meni, da škode, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi, ni moč pripisati krivdi toženke (in tudi ne krivdi tožničinega sina, ki je upravljal tožničino vozilo). Pritožba pa utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru pride v poštev določba 3. odst. 154. člena OZ, ki obravnava odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila v primeru, če za nesrečo ni kriv nobeden. V tem primeru odgovarjata imetnika po enakih delih razen, če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, pobijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški tožnika so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 439.394,48 SIT z obrestmi, tožnici pa naložilo v plačilo 230.240,00 SIT pravdnih stroškov toženke z obrestmi.

Proti tej sodbi se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje tožnica. Sodbo napada iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava, ko je štelo, da predstavlja podlago zahtevka določilo 3. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika - OZ pri čemer je zmotno štelo,d a je toženka uspela dokazati dejstvo, da sama ni prispevala k nastanku škode. Nadalje napada zaključek sodbe, da toženka sama ni prispevala k nastanku škode. Meni, da je ugotovitev sodbe, po kateri naj bi bil izključni razlog za zanašanje vozila zavarovanke toženke in za trčenje v tožničino vozilo zgolj v izredno spolzkem vozišču zaradi razlitega dizelskega goriva, nedokazana in tudi v nasprotju z vsebino dokazov. Sodba je glede odločilnih razlogov nepopolna, ni je mogoče preizkusiti. Iz listinskih dokazil ter izjav tožnice in prič nesporno izhaja, da je bilo v trenutku nezgode sicer gladko asfaltno cestišče tudi sicer mokro in spolzko, saj je v tem času deževalo. Že ta okoliščina je narekovala voznikom posebej previdno in okoliščinam prilagojeno hitrost vožnje. Sodišče ni posebej ugotavljalo, ali je voznica G. K. upoštevala določilo ZVCP, ki je nalagalo v danih okoliščinah še posebej previdno in prometnim razmeram prilagojeno hitrost vožnje, ki bi morala biti takšna, da bi voznica lahko v vidni razdalji vozilo ustavila. Brez podlage v dokazih je štelo, da je voznica G. K. vozila s primerno hitrostjo to je okrog 40 km/h, pri tem pa ni ugotavljalo, ali je v danih okoliščinah ta hitrost še predstavljala prilagojeno hitrost, ali bi morala biti še nižja od 40 km/h. V zvezi s tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnici. Toženka ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi se njena zavarovanka lahko v celoti ekskulpirala. Meni tudi, da zavarovanka toženke pred nezgodo ni vozila s prilagojeno hitrostjo na kar kaže dejstvo, da jo je neposredno pred ovinkom, v katerem je prišlo do nezgode, moral sopotnik še posebej opozoriti na počasnejšo, previdnejšo vožnjo. Toženka ne more sprejeti nelogičnega razlogovanja sodišča, zakaj šteje za verodostojno izjavo priče G. K. in zakaj ne verjame D. H. in M. K.. Vprašljiva in nedokazana je razlaga, po kateri naj bi voznica ne nenadno zavirala pred ovinkom, ker naj bi cesto poznala. Pogosto je namreč v prometu obratna situacija, voznik, ki del ceste pozna lažje preceni svoje sposobnosti sicer pa bi bilo vsa ta sklepanja mogoče ovreči ali potrditi ob izvedbi dokazov z izvedencem. Ne strinja se z argumentacijo sodišča, po kateri naj bi policisti na podlagi ogleda pravilno ugotovili dinamiko nezgode. Vsebina policijskega zapisnika se kaj posebej z dinamiko nezgode ne ukvarja, pa tudi iz ugotovitev policistov je mogoče razbrati določena dejstva, ki so očitno nesporna in ki bi jih moralo sodišče upoštevati pri odločanju, jih pa je spregledalo in sicer, da je bila cesta spolzka, ne samo zaradi oljnega madeža, temveč tudi zato, ker je rosilo, da vozniku H. ni mogoče očitati, da bi kakorkoli prispeval k nastanku nezgode, da ima tožnica položaj tretje osebe, da so delavci cestnega podjetja posipali opojno sredstvo od mejnega prehoda Š. do križišča D. kar pomeni, da se je mastni madež raztezal že od mejnega prehoda Š. pa do mesta trčenja, ki je od mejnega prehoda oddaljeno slab kilometer. Če bi se madež raztezal le na mestu nezgode, ne bi bilo potrebe po enourni zapori prometa in posipanju vozišča. Nadalje pritožba graja uporabo materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbo Obligacijskega zakonika iz člena 154. Toženka bi se glede na določilo 4. odst. lahko rešila odgovornosti le v primeru, da bi uspela dokazati, da je do nezgode prišlo izključno iz razlogov, za katere njena zavarovanka ne odgovarja, tega pa ni uspela dokazati. Opozarja tudi na v sodni praksi jasno zaznaven odmik od stališča glede pričakovanosti pojava oljnega madeža na cestišču in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp 725/2003, kjer je zavzeto stališče po katerem predstavlja oljni madež na cestišču takšen pojav, ki se na cesti pogosto pojavlja in zato mora s tem računati vsak udeleženec v prometu ter temu prilagoditi način svoje vožnje. 3. odst. 186. člena OZ po mnenju pritožbe ne predstavlja materialnopravno podlago zahtevka, zato je prvostopenjsko sodišče, ki je to štelo, napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba neuspešno napada v sodbi ugotovljeno dejansko stanje glede poteka dogodka, ki je podlaga tožbenega zahtevka. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, ki je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno obrazložena, je tudi vsebinsko prepričljiva, tista, ki jo ponuja pritožba, pa ni. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi pojasnilo, zakaj je verjelo priči K. G. in zakaj ni sledilo p. D. H. in M. K. in te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na policijski zapisnik, so zavajajoče. Zaključki prvostopenjskega sodišča glede dinamike prometne nesreče niso obrazloženi tako kot pravi pritožba. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi pravilno povzelo vsebino policijskega zapisnika, do pobijanih zaključkov pa prišlo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka in ne le policijskega zapisnika kar vse je v sodbi natančno obrazložilo. Enako kot prvostopenjsko, tudi pritožbeno sodišče meni, da škode, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi, ni moč pripisati krivdi toženke (in tudi ne krivdi tožničinega sina, ki je upravljal tožničino vozilo). Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. V obravnavanem primeru pride v poštev določba 3. odst. 154. člena OZ (in ne 4. odst. 154. člena OZ kot pravi pritožba), ki obravnava odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila v primeru, če za nesrečo ni kriv nobeden. V tem primeru odgovarjata imetnika po enakih delih razen, če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Tožnica nima položaja tretjega, kot zatrjuje pritožba, ki se tudi zato neuspešno sklicuje na vmesno sodbo tega sodišča opr. št. I Cp z dne 6.7.2004, v kateri je obravnavana drugačna podlaga odškodninske odgovornosti. Zaradi zmotnega stališča, da toženka ne odgovarja, ker njena zavarovanka za nesrečo ni kriva, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh pravnoodločilnih dejstev. Pritožbeno sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 355 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino škode, in druga dejstva pomembna za odločitev o tem, ali stranki odgovarjata po enakih delih, ali pa morda pravičnost v tem primeru zahteva kaj drugega.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.