Jedro

Civilni pravdni postopek, kot je urejen v ZPP, ne pozna nobenih dokaznih pravil; dokazovanju z zaslišanjem strank pa ni mogoče apriorno očitati pristranskosti. Stranka o dejanski podlagi spora ve največ, zaradi česar je najprimernejše informacijsko sredstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1079,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 40963/12 z dne 27. 3. 2012 vzdržalo veljavi v prvem in tretjem odstavku za glavnico v višini 35.984,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 ter stroške izvršilnega postopka v višini 274,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi, (II.) v preostanku navedeni sklep o izvršbi razveljavil, in sicer v delu, s katerim je dolžniku naloženo plačilo glavnice v višini 5.233,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 40,95 EUR z obrestmi ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (III.) toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.317,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke (delno) ugodilo z nosilnimi razlogi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen OZ), s katero je bil dogovorjen fiksni mesečni strošek dela. Za opravljena dela je tožeča stranka toženi stranki izstavila račune, ki jih slednja ni poravnala, saj je štela, da je med strankama obstajal (konkludenten) dogovor o nižjem mesečnem znesku plačila od pogodbeno dogovorjenega. Ker dokazni postopek teh navedb ni potrdil, sodišče prve stopnje ugovorom tožene stranke ni sledilo, kar velja tudi za ugovor zastaranja.

6. Med strankama ni sporno, da pogodbi št. 3402-2/2006 in št. 3402-372006 z aneksom št. 3402-3/2006 vsebujeta jasna pogodbena določila, med drugim določilo o znesku fiksnih stroškov za opravljene storitve s strani tožeče stranke. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na vsebino 5. člena pogodb in aneksa za navedbami, da izdani računi predstavljajo redno poročilo odgovornim na strani tožene stranke, zato bi vsakršna drugačna razlaga pomenila, da je tožeča stranka toženi stranki zavestno pošiljala poročila, ki niso ustrezala dejanskemu stanju in so bila posledično nepravilna. Višje sodišče ugotavlja, da vse, kar pritožnik navaja v zvezi s tem, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih ni mogoče upoštevati, zaradi česar se do teh navedb tudi ne opredeljuje.

7. V zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o zmanjšanem obsegu dela in posledično nižjih računih, pritožnik ponavlja dotedanje navedbe, na katere je prepričljivo in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje. Slednje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je prišlo do nižjih računov od marca 2009 dalje. Razlog za tak dogovor za odločitev ni bistvenega pomena. Dokazni postopek je namreč potrdil navedbe tožeče stranke, da kljub dogovoru dela ni bilo manj, temveč več. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke utemeljilo zgolj in izključno na vsebini pričevanja zakonite zastopnice tožeče stranke, saj so njeno izpoved potrdile tudi ostale zaslišane priče. Pritožbeni očitki, da zaslišanje A. A. ni verodostojno, ker je kot zakonita zastopnica tožeče stranke pristranska zaradi zainteresiranosti, da tožeča stranka v postopku uspe, so po zaključku višjega sodišča pavšalni in z ničemer izkazana, pa tudi sicer neutemeljeni.

8. Civilni pravdni postopek, kot je urejen v ZPP, ne pozna nobenih dokaznih pravil; dokazovanju z zaslišanjem strank (257. člen ZPP) pa ni mogoče apriorno očitati pristranskosti. Stranka o dejanski podlagi spora ve največ, zaradi česar je najprimernejše informacijsko sredstvo. Drži sicer, da je zainteresirana za uspeh v pravdi in zato lahko nezanesljiva, vendar za tak zaključek posplošeni očitki ne zadoščajo. V konkretnem primeru velja to še toliko bolj, saj so pričevanje zakonite zastopnice tožeče stranke potrdili tudi ostali dokazi. Nenazadnje bi pritožnik lahko svoje eventualne pripombe v zvezi s pričevanjem A. A. podal na samem naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storil, zato ne more šele v pritožbi odrekati verodostojnosti njenega pričevanja, pa še to zgolj zato, ker gre za zakonito zastopnico tožeče stranke.

9. Pritožnik po zaključku višjega sodišča neutemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, prav tako pa mu neutemeljeno očita nepravilno/ neustrezno opredelitev glede pričevanj v dokaznem postopku zaslišanih prič. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je med strankama obstajal dogovor o mesečno nižjih izstavljenih računih, pri čemer bo tudi obseg dela tožeče stranke manjši, v kolikor pa ga ne bo mogoče zmanjšati, bo tožeča stranka razliko do fiksnega zneska po pogodbi doplačala. Pritožbene navedbe teh zaključkov ne morejo omajati, prav tako ne sklicevanje pritožnika na iz konteksta iztrgane dele pričevanj posameznih prič.

10. To velja tudi za (sicer neutemeljeno) sklicevanje pritožnika na izpis odprtih postavk, ki naj bi izkazoval, da tožena stranka nima neplačanih obveznosti do tožeče stranke. Pritožnik namreč spregleda, da iz omenjenega IOP izhaja dolg tožene stranke do tožeče stranke po vtoževanih računih, pri čemer so bili le-ti izdani 30. 11. 2011 ter zapadli 31. 12. 2011. 11. Pritožbene navedbe o elektronski korespondenci, ki naj ne bi dokazovala kakršnegakoli dodatnega dela, za odločitev niso relevantne. Tožeča stranka v tem sporu ne vtožuje dodatnih del, pač pa razliko do pogodbeno dogovorjenega fiksnega zneska, zaradi česar je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

12. V zvezi z ugovorom zastaranja vtoževane terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je račun št. 1251 z dne 30. 3. 2009 zapadel v plačilo 30. 4. 2009, zaradi česar ni zastaran, upoštevajoč, da je bil predlog za izvršbo vložen 26. 3. 2012. Računi št. 1250, 865 in 1033 niso predmet tega spora, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ničesar od navedenega pritožnik ne izpodbija. Ker je na vse navedbe, ki jih pritožnik v zvezi z zastaranjem ponavlja v pritožbi, odgovorilo že sodišče prve stopnje, se višje sodišče ponovno o njih ne izjasnjuje, pač pa se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, navedene v 23. točki obrazložitve. V čem naj bi sodišče prve stopnje v tem delu „neustrezno“ uporabilo določbe materialnega prava, pritožba ne pojasni, zaradi česar višje sodišče na ta pritožbeni očitek ne more odgovoriti.

13. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.