Jedro

Nerelevantne so pritožbene navedbe (in v tej smeri tudi ugotovitve prvega sodišča) glede (ne)povzročanja premoženjske škode, saj te okoliščine za presojo pogojev po 39. čl. ZDZdr niso pomembne.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno sklenilo, da se zadržana oseba (A) zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X do 7. 3. 2010. V že drugič ponovljenem postopku je ponovno ocenilo, da so za tak ukrep podani vsi zahtevani pogoji po Zakonu o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št 77/2008; ZDZdr).

(2) Proti sklepu sta se pritožila zadržana oseba in njen odvetnik. Slednji predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi zadržanje oziroma sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Ne strinja se z razlogi prvostopenjskega sodišča, da so kumulativno podani pogoji po 39. čl. ZDZdr. Res je pri tožniku podana duševna motnja (psihoza shizofrenega kroga), kar pa še ni zadosten razlog za zadržanje. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi huje ogrožal svoje zdravje in povzročal veliko premoženjsko škodo. Za to ne zadošča, da se pritožnik brez zdravljenja ne prehranjuje ustrezno in da je v nekaj mesecih shujšal za 10 kilogramov. To še ni hudo ogrožanje zdravja, nasprotno, je celo pozitivno. Sodišče dramatizira, ko zaključuje, da gre za drastično hujšanje, saj ni nikjer razvidno, da bi bil zaradi hujšanja ali dehidracije deležen terapije ali da bi bil shiran ali dehidriran. Tudi zanemarjanje higiene ni hujša škoda, sploh pa ni navedeno, kaj to pomeni. Upoštevajoč izpovedbo matere tako stanje traja nekaj dni, kar pomeni, da vendarle potem poskrbi za hrano in higieno. Kajenje v sobi in to, da je razstavil računalnik, ni velika škoda. Sodišče tudi ne navede, zakaj meni, da je pacientova presoja realnosti hudo motena oziroma motena. V tem delu sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik lahko tudi nezdravljen normalno funkcionira, sodišče pa tudi ne pove, kakšno je bilo njegovo stanje, ko se je zdravil. O svojem načinu življenja naj odloča bolnik sam.

(3) Pritožnik sam pa v bistvenem piše, da je zdrav, da se ne želi zdraviti, da bo takoj opustil terapijo, ko bo prišel ven in da se brez zdravil bolje počuti, da nikomur ni nevaren in da zna poskrbeti zase. Zato predlaga, da se ga izpusti iz prisilne hospitalizacije.

(4) Pritožbi nista utemeljeni.

(5) Sodišče prve stopnje je tokrat ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so pri A podani vsi zakonsko zahtevani pogoji, da se prisilno zadrži na zdravljenju.

(6) Ni dvoma, da zadržana oseba trpi za duševno boleznijo, namreč za psihozo iz shizofrenega kroga, kar ima za posledico tudi moteno presojo realnosti. Glede tega ima izpodbijani sklep zadostne razloge, ki so pravilni, saj so oprti na ugotovitve izvedenca ter na izpovedbo bolnikove matere (glej zapisnik o zaslišanju obeh na listih 43 – 45, povzeto in ocenjeno na 4. stran izpodbijanega sklepa). Ni dvoma, da bolnik do svoje bolezni ni kritičen, kar izrecno izhaja tudi iz njegove pritožbe, kjer navaja, da je zdrav. V izpovedbi njegove matere in v njegovih lastnih navedbah je imelo prvo sodišče dovolj podlage za sklep, da izven psihiatrične ustanove ne uživa predpisanih zdravil. Zdravljenje [ki je sedaj po dodatnih pojasnilih izvedenca tako, da je vezano na tedensko kontrolo krvi, nujno pa je neprekinjeno jemanje zdravil] je tako mogoče zagotoviti smo v psihiatrični ustanovi, v kateri pa zadržani ne želi biti, torej le prisilno. To pa je dopustno le ob zanesljivi ugotovitvi, da zadržani zaradi duševne motnje huje ogroža svoje zdravje. V tej smeri je prvo sodišče ustrezno dopolnilo dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem izvedenca psihiatra, po katerem se je pokazalo, da je tudi ta pogoj pri A podan.

(7) Pritožbeno sodišče se tokrat strinja z zaključki in razlogi prvega sodišča, ki temeljijo na celovitejšem in konkretnejšem strokovnem mnenju izvedenca, to pa je, da si A brez zdravljenja povzroča hudo škodo. Res gre spet za zaključek izvedenca, ki vsebuje abstraktne pravne pojme, vendar imajo ti izrazi (huda škoda za zdravje) vsekakor pomen tudi v medicinski stroki. To svojo oceno je izvedenec psihiater namreč zadovoljivo pojasnil in konkretiziral, sodišče prve stopnje pa jo povzema med svoje dejanske ugotovitve. Navedeno omogoča sklep, da je izpolnjen pogoj po 1. alineji 1. odst. 39. čl. ZDZdr, namreč da oseba „huje ogroža svoje zdravje“.

(8) Iz mnenja izvedenca tako izhaja, da je vedenje bolnika nekontrolirano, da se daljši čas ni sposoben sam obvladovati in da se brez ustreznega zdravljenja (ki je zdaj spremenjeno) simptomi shizofrenije poglabljajo v smer propada. To po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da si huje ogroža zdravje, kljub utemeljenim pritožbenim očitkom, da odklanjanje hrane in tekočine in opuščena skrb za higieno same po sebi v konkretnem primeru niso dovolj razjasnjene okoliščine, ki bi lahko utemeljevale tak sklep. Nerelavantne pa so pritožbene navedbe (in v tej smeri tudi ugotovitve prvega sodišča) glede (ne)povzročanja premoženjske škode, saj te okoliščine za presojo pogojev po 39. čl. ZDZdr niso pomembne.

(9) Ker se torej po obrazloženem izkaže, da pritožbi nista utemeljeni, ju je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS št. 30/86 s kasnejšimi spremembami).