Jedro

Carinski organ ima po 78. členu CZS pravico, da po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga deklaracijo ponovno pregleda. Carinski organi lahko preverijo po prepustitvi blaga poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper deklarantu, družbi A. d.d. in prejemniku blaga družbi B. d.o.o., za blago, prijavljeno s carinsko deklaracijo št. K-4157 z dne 13. 2. 2008 Izpostava Luka Koper, kot solidarnima dolžnikoma na podlagi 3. odstavka 201. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992, vključno z vsemi spremembami, v nadaljevanju CZS) naložil plačilo razlike davka na dodano vrednost (DDV), trošarine ter obresti, v skupnem znesku 7.899,90 EUR.

Z navedeno carinsko deklaracijo je bilo za carinski postopek sprostitev v prost promet prijavljeno blago s trgovskim imenom „Soex herbal hookah molasses“, ki ga je deklarant, družba A. d.d., ki je posredno zastopala tožnika, v polju 31 carinske deklaracije prvotno opisala kot „sušeni deli rastlin (rdeča, rumena vrtnica, menta), zmleti za uporabo v parfumski industriji za izdelavo dišav v prostoru“ ter ga uvrstil v tarifno oznako 1211 90 85 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC kodo 00. Prvostopenjski organ je izvedel preverjanje carinske deklaracije po 39. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES) in je sestavil zapisnik z dne 22. 2. 2008 na podlagi mnenja GCU Ljubljana z dne 20. 2. 2008, z navedbo, da se trošarinske dajatve ne obračunajo, ker je mnenje temeljilo na posredovanih napačnih informacijah o izdelku s strani deklaranta. Po deklaraciji je bilo sproščeno v promet 312, 5 kg tobačnega nadomestka, ki ni izdelan iz tobaka in ne vsebuje tobaka in nikotina, zeliščna melasa različnih okusov za vodne pipe.

Dne 25. 3. 2009 je bilo opravljeno naknadno preverjanje v tej zadevi obravnavane deklaracije in sestavljen zapisnik, ki je bil vročen tožniku in deklarantu, ki sta nanj podala pripombe, ki pa ne vplivajo na ugotovitve. Po 2. odstavku 50. člena Zakonu o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe, v nadaljevanju ZTro) so tobak za kajenje tudi izdelki, ki so v celoti ali deloma izdelani iz tobačnih nadomestkov in izpolnjujejo pogoje iz 1. odstavka tega člena, razen izdelkov, ki se uporabljajo izključno v zdravstvene namene. Pri uporabi vodne pipe gre za kajenje, kljub temu, da se tobak oz. tobačni nadomestek ne prižge direktno z ognjem, temveč le ta gori oz. tli ob dotiku z žarečim ogljem in se pri tem sprošča dim, ki se vdihava. Okoliščina, da se sporno blago kadi je bila ugotovljena na podlagi naknadno pridobljenih informacij o splošni uporabi vodne pipe. Prvostopenjski organ se v nadaljevanju sklicuje na 220. člen, 201. člen CZS, 213. člen CZS, 63. člen ZICPES in 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2). Po mnenju prvostopenjskega organa so napačno tolmačenje razvrstitve blaga med netrošarinske izdelke prvotno podali carinski organi na osnovi posredovane informacije o izdelku s strani deklaranta. Prvostopenjski organ se sklicuje na 36. člen, 61. člen in 65. člen ZTro ter 35. člen, 138. člen, 4. točko 1. odstavka 3. člena, 4. odstavek 60. člena in 22. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1) ter 1. odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/2006, v nadaljevanju Pravilnik).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da so bile navedbe v carinski deklaraciji nedvoumne in pravilne in da ni bilo kaj kontrolirati oz. nadzirati. Tožnik oz. špediter je v deklaracijo napisal „tobačni nadomestek, ki ni izdelan iz tobaka in ne vsebuje tobaka in nikotina, zeliščna melasa za vodne pipe...“. Carinskemu organu očita, da se je spustil v vsebinsko razlago 50. člena ZTro in ne v ugotavljanje pravilnosti carinske deklaracije po 78. členu CZS. Vztraja na stališču, da je v konkretnem primeru carinski organ izvajal carinski nadzor in ne carinske kontrole po 21a. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 in spremembe, v nadaljevanju ZCS-1), ter bi potreboval sklep generalnega direktorja. Tožeča stranka ne razume zakaj naj bi bil iz predloženih podatkov GCU zaveden, saj je vsekakor vsebovala informacija podatek, da gre za zmesi z različnimi okusi, ki se vstavlja v vodno pipo za kajenje. Predlaga postavitev neodvisnega izvedenca kemijske stroke, ki naj poda mnenje ali gre za izdelek, ki je v celoti ali deloma izdelan iz tobačnih nadomestkov in izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 50. člena ZTro. Navaja, da se trošarina v Veliki Britaniji za isto blago ne plačuje ter da bo morala biti enotna praksa v EU. Sodišču predlaga, da prvostopenjsko odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Carinski organ ima po 78. členu CZS pravico, da po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga deklaracijo ponovno pregleda. Carinski organi lahko preverijo po prepustitvi blaga poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Na navedeni pravni podlagi je v obravnavanem primeru imel carinski organ vsa pooblastila, da opravi naknadno preverjanje deklaracije, zato sodišče tožnikov ugovor, da bi potreboval carinski organ poseben sklep generalnega direktorja ali direktorja za izvedbo naknadnega preverjana zavrača, saj gre po mnenju sodišča za ukrep carinske kontrole po 2. odstavku 21. a člena ZCS-1, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka, kar pomeni izvajanje katerihkoli aktivnosti, kot so opredeljene v carinskih in drugih predpisih, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna služba.

Če se pri ponovnem pregledu deklaracij ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, so carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov dolžni sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (3. odstavek 78. člena CZS). Že prvostopenjski organ pa tudi tožena stranka sta pojasnila, da so carinski organi naknadno pridobili informacije o splošni uporabi vodne pipe, predvsem okoliščino, da se sporno blago kadi, kar je opisano tudi v obrazložitvi prvostopenjske kot tudi odločbe tožene stranke, zato okoliščina, ki jo tožnik navaja, da je carinski deklarant informacijo, ki je vsebovala podatek, da gre za zmesi z različnimi okusi, ki se vstavljajo v vodno pipo za kajenje, ne vpliva na drugačno odločitev.

Iz dejanskega stanja izhaja, da so bile informacije deklaranta podlaga za izdajo prvotnega mnenja z dne 20. 2. 2008, iz katerega pa tudi izhaja opozorilo, da bi se sporno blago uvrščalo med trošarinske izdelke v primeru, da bi se ga lahko kadilo. Navedena okoliščina je bila glede na podatke spisa na strani carinskih organov ugotovljena naknadno, zato je bil carinski organ dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja in upoštevati navedeno informacijo, saj je kajenje osnovna predpostavka, da se proizvod razvršča v trošarinske izdelke. Tudi po mnenju sodišča gre za blago iz 2. odstavka 50. člena ZTro oz. za tobak za kajenje, kamor sodijo po navedeni določbi tudi izdelki, ki so v celoti ali deloma izdelani iz tobačnih nadomestkov in izpolnjujejo pogoje iz 1. odstavka tega člena, razen izdelkov, ki se uporabljajo izključno v zdravstvene namene, torej, da gre za tobačne nadomestke, ki jih je moč kaditi brez nadaljnje industrijske obdelave, kot je to v obravnavanem primeru. Ob takem stanju stvari je dana pravna podlaga za obračun trošarine (47. člen ZTro).

V obravnavani zadevi po mnenju sodišča tudi ne gre za situacijo iz b) točke 2. odstavka 220. člena CZS in opustitev naknadne vknjižbe, saj zato niso izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče tudi kot pavšalne zavrača navedbe tožnika, da se trošarina v Veliki Britaniji za isto blago in za isti namen ne plačuje. V obravnavanem primeru gre tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a) 1. odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prost promet blaga, zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane je pravna podlaga za naknadno vknjižbo uvoznih dajatev 220. člen CZS. Poleg deklaranta pa je v primeru posrednega zastopanja dolžnik tudi oseba, za račun katere je izdana carinska deklaracija, torej tožnik. Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga (213. člen CZS).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.