Jedro

Dejstvo, da stranka, ki ji je s sklepom naloženo, da predloži določeno listino, listine ne predloži, sodišče oceni po prostem prepričanju. Ocena ne sme biti arbitrarna. Izhajati mora tudi iz drugih izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnicama nerazdelno povrniti poleg že prisojenih pravdnih stroškov še 16.543,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 dalje do plačila, v 15 dneh. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnicama nerazdelno plačati 724.296,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1995 dalje do plačila in jima povrniti 27.043,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeči stranki vrnila celotno posojilo, razen oderuških obresti. Če bi tožeča stranka predložila original prve posojilne pogodbe, kamor je pisala vrnjene zneske, bi bilo to dokazano. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo 212. člena ZPP, ker ni ocenilo dejstva, da tožnici nočeta predložiti originalne prve posojilne pogodbe. Posojilo je tožena stranka prejela v letu 1994, s kasnejšimi pogodbami pa se je samo podaljševal rok vračila (potrdilo z dne 6.2.1995). Iz potrdila z dne 9.11.1995 izhaja, da je toženec takrat dolgoval še samo en obrok. Toženec je že meseca februarja 1995 vrnil 50.000,00 SIT. Izpodbijana odločba je v izrazito škodo tožencu. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in predlaga, da se v tem delu sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je tožena stranka vrnila šest obrokov, ki pa skupaj niso znesli 6.300 DEM. Znesek v devizah bi moral biti preračunan v tolarje po tečaju na dan vložitve tožbe. Stroški postopka niso pravilno sešteti, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj ni priznalo nekaterih priglašenih pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožba tožeče stranke je delno, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnici tožencu posodili 15.000 DEM, toženec pa se je zavezal prejeto posojilo vrniti do 1.10.1995. Toženec je vrnil samo 6.300 DEM, ostalega posojila pa ne. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da toženec tožnicama dolguje še znesek 724.296,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1995 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in se, v izogib ponavljanju, v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Na pritožbene navedbe pa odgovarja: Znesek prisojene terjatve je sodišče prve stopnje izračunalo tako, da je vzelo srednji tečaj Banke Slovenije na dan 1.10.1995 (83,2525 SIT za 1 DEM). Ker je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od 2.10.1995 dalje (list. št. 68), te pa se lahko obračunavajo le od tolarske terjatve, je šteti, da je tožeča stranka s tem sama določila datum tečaja, po katerem naj se preračuna devizna terjatev tožnic v tolarsko terjatev. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da ni jasno, kateri tečaj je sodišče prve stopnje uporabilo pri preračunu devizne terjatve v tolarsko terjatev (tožena stranka) oziroma, da je sodišče uporabilo nepravilni devizni tečaj (tožeča stranka). Da sta tožnici tožencu posodili 15.000 DEM, je bilo med strankama nesporno ugotovljeno (list. št. 19). Pravno nepomembna je zato pritožbena navedba toženca, da predloženih posojilnih pogodb ne priznava kot dokazni material v tem sporu. Dejstvo, da je toženec tožnicama vrnil 6.300 DEM, je pravilno ugotovljeno. Pritožbena navedba tožnic, da ni bilo vrnjeno 6.300 DEM je v nasprotju z izjavo tožnice I. Š. (list. št. 15) in ji zato ni možno slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženec ni dokazal, da je tožnicama vrnil celotno posojilo, pritožbena kritika toženca v tem delu pa neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje res ni zavzelo jasnega stališča do izjav tožnic, da originala posojilne pogodbe iz leta 1994 nimata, ker jo je toženec raztrgal, kar pa na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne vpliva. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze tudi v smislu določila 5. odstavka 227. člena ZPP, v katerem je določeno, da sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Tudi ocena, napravljena na podlagi citiranega določila, ne sme biti arbitrarna, ampak mora izhajati iz ocene vseh izvedenih dokazov. Z nepredloženo posojilno pogodbo, naj bi se dokazovalo dejstvo, da je toženec tožnicama vrnil posojilo v 19 obrokih po 1.000 DEM (celotno posojilo z obrestmi, ki jih banke priznavajo za hranilne vloge v DEM na vpogled). Za oceno, ali nepredložena listina res vsebuje zatrjevano trditev ali ne, je pomembno: - da je obveznost toženca na dan 6.2.1995 znašala 15.000 DEM (listina A9) - izjave toženca: da je bila prva posojilna pogodba sklenjena jeseni 1994, da je prvi obrok vrnil v aprilu 1995 (list. št. 19), nato pa še 18 obrokov po 1.000 DEM, da je zadnji obrok vrnil v jeseni 1995 (list. št. 74), da so bili dogovorjeni, da bo vračal mesečno po 100.000 SIT ali 1.000 DEM, da je posojilo vrnil v 18 obrokih po cca 100.000 SIT mesečno, kar znese cca 20.000 DEM (izjava toženca inšpektorju - B 7); - izjava priče D. A., da je toženca spremljal 4 do 5 x, ko je vračal posojilo; - izjava priče J. K., da je v imenu toženca nesel tožnicama denar 1 x (23.2.1995); - izjava priče I. P., da je bil prisoten, ko je toženec 6 x prinesel denar nazaj, 1 x pa ni bil prisoten. Toženec je prinesel vsakič drugačno vsoto (1 x 100.000 SIT, drugič 85.000 SIT); - izjava tožnice I. Š., da je toženec od aprila do septembra 1995 vrnil vse obresti in to 6 x po 1.050 DEM (za vsak mesec, da pri vrnitvi zneskov ni nikoli bila sama, ponavadi je bil prisoten I. P.. Toženčevi trditvi, da je posojilo vrnil v 19 obrokih po 1.000 DEM, ni možno verjeti, ob upoštevanju njegove izjave, da je bil dogovor, da bo vračal v mesečnih obrokih po 100.000 SIT oz. 1.000 DEM, tudi če bi se vzelo za dokazano dejstvo, da je z vračanjem pričel takoj naslednji mesec po prejemu posojila (jeseni 1994), ker od jeseni 1994 do jeseni 1995, gledano najugodnejše za toženca, ni preteklo 19 mesecev. Še toliko manj pa, če se upošteva toženčeva izjava, da je prvi obrok vrnil aprila 1995, zadnji obrok pa jeseni 1995. Da je toženec vrnil več obrokov na mesec ni zatjreval. Tudi iz izpovedi prič D. A. in I. P. izhaja, da toženec ni vrnil več kot šest obrokov (sedemkrat v različnih zneskih), kot je to izpovedala tožnica I. Š.. Zgolj iz razloga, ker tožnici nista mogli (hoteli) predložiti originalna posojilne pogodbe iz jeseni 1994, ni možno niti po prostem prepričanju (5. odstavek 227. člena ZPP), verjeti tožencu, da je vrnil 19 obrokov po 1.000 DEM. Če bi se razpolagalo z originalom posojilne pogodbe, ob predpostavki, da so na njej res zapisani vsi vrnjeni zneski posojila, bi se lahko ugotovila drugačna višina vrnjenega posojila, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (6.300 DEM), zagotovo pa ne zatrjevanih 19.000 DEM. Razlika bi lahko izhajala iz večjega števila vrnjenih obrokov, ali pa iz višine posameznih vrnjenih zneskov (toženec ni vračal denarja v enakih obrokih). Je pa to tako negotovo, da niti po prostem prepričanju ni možno ocenti, ali je toženec vrnil več posojila kot 6.300 DEM in koliko več. Sodišču prve stopnje zato ni možno očitati, da je napravilo zmotno dokazno oceno, ko je zaključilo, da je toženec vrnil 6.300 DEM, preostalega dolga pa ne (8.700 DEM). Nekorektna je pritožbena navedba toženca, da sodišča ni zanimalo, kaj pomeni, da je toženec nosil različne zneske, ne pa vedno točno 1.050 DEM. Očitno je, da sta obe pravdni stranki šteli, da obročno vrnjeni zneski predstavljajo znesek okrog 1.000 DEM (izjava prvotožnice in toženca). Nobena od pravdnih strank ni navedla natančno vrnjenih zneskov in zato ni bilo podlage za drugačno ugotovitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da je bilo vrnjenih šest obrokov po 1.050 DEM. Le priča A. D. je izpovedal, da je toženec vračal po 2.000 DEM, kar pa ni verjetno, ker ta priča vrnjenega denarja ni štela, njegova izpoved pa je tudi v nasprotju z izpovedjo prvotožnice in toženca samega. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 227. člena ZPP ni podan (ocena dejstva, da tožnici nista hoteli (mogli) predložiti oroginal posojilne pogodbe iz leta 1994), ob preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene druge bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Dejansko stanje (da je dolg toženca na dan 6.2.1995 znašal 15.000 DEM, da je toženec vrnil 6.300 DEM in da je tako še dolžan vrniti 8.700 DEM, kar po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.10.1995 znaša 724.296,80 SIT), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pravilno je uporabljeno materialno pravo (557. člena ZOR), ko je tožencu naloženo vračilo še ne vrnjenega posojila v znesku 724.296,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1995 dalje do plačila. Pritožbo obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče zato v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba tožeče stranke delno utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Neutemeljeno navaja, da seštevek priznanih stroškov tožeči stranki ni pravilen (priznani stroški 223.650,00 SIT in DDV v znesku 11.624,20 SIT, kar znese 235.274,20 SIT). Pravilno pa pritožba navaja, da bi tožeči stranki morali biti priznani tudi priglašeni stroški za odsotnost odvetnika iz pisarne za čas prihoda in odhoda s sodišča (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife), kar znese 247,6 odvetniških točk (5 x po 40 odvetniških točk in 1 x 47,6 točke), stroški odvetnika za poročilo stranki v višini 59,5 odvetniških točk in 50 odvetniških točk za predlog za oprostitev plačila sodnih taks, skupaj 357,10 odvetniških točk, po vrednosti 87,4 SIT za 1 odvetniško točko, kar znese 31.211,00 SIT. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke so tako 266.485,00 SIT, tožene stranke pa 207.770,00 SIT. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 141.237,00 SIT (53 %), tožeča stranka pa toženi stranki 97.651,90 SIT (47 %). Po opravljenem pobotu mora tožena stranka tožeči stranki vrniti še 43.586,00 SIT. S sodbo je toženi stranki naloženo plačilo 27.043 SIT. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je poleg že priznanih pravdnih stroškov dolžna tožeči stranki povrniti še 16.543,00 SIT. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da tožeči stranki pripada povrnitev stroškov za sestavo šest dokaznih predlogov, ker gre le v enem primeru za dokazni predlog, v katerem je tožeča stranka predložila listinske dokaze in predlagala zaslišanje priče, to pa bi tožeča stranka lahko storila že v tožbi, v drugih primerih pa za urgence za hitrejšo rešitev zadeve, katerih strošek za pravdo ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti sama svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.