Jedro

Toženec ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi prispevka oškodovanke. Tožnica glede na svoje znanje in izkušnje s konji pri nastanku škode zmožna razsojati, zato bi morala ravnati bolj skrbno in gibanje v hlevu prilagoditi svojim izkušnjam. Če bi se v hlevu gibala v varni razdalji, bi nesrečo (konj ji je odgriznil del ušesa) lahko preprečila. Sodišči sta pravilno presodili, da sta za škodo odgovorna tudi njena starša, ki sta mladoletno tožnico pustila pri tožencu brez varstva in nadzora.

Za škodo, ki jo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge, odgovarjajo povzročitelji solidarno le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev (tretji odstavek 206. člena ZOR). Ker sta sodišči ugotovili toženčev delež pri škodi, sta pravilno ravnali, ko sta ga obsodili le na plačilo njegovega deleža pri škodi (prvi odstavek 412. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter da je tožnica dolžna povrniti tožencu odmerjene stroške pravdnega postopka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o njeni soodgovornosti za nastalo škodo. Bila je otrok, od katerega se ni moglo pričakovati, da bo predvidela vse nevarnosti, ki spremljajo domače živali, še posebej konje, ki so že po naravi občutljivi in nepredvidljivi. Toženec bi moral poskrbeti za varnost svojih gostov, pa tega ni storil. Za povzročeno škodo je zato kriv izključno sam. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker prisojena odškodnina ne izpolnjuje pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Sodna praksa prisoja bistveno višje odškodnine za manjše škode od tiste, ki jo je utrpela tožnica. Predlaga, da revizijsko sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3). Nižji sodišči sta jasno in razumljivo navedli vse okoliščine, ki utemeljujejo soodgovornost tožnice in njenih staršev za nastalo škodo.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnici 20.7.2000, ko je bila na počitnicah pri tožencu, konj odgriznil del ušesa. Konj se je ob nezgodi nahajal v hlevu brez vrat in v boksu. Z glavo je lahko segel pol metra iz boksa in je lahko dosegel tožnico. Sodišči sta tudi ugotovili, da sta starša tožnico pustila v varstvu pri tožencu, ki je bil od 8. do 12. ure dopoldne zdoma. Vedela sta, da je bila deklica tedaj brez nadzora in varstva in da ima toženec v hlevu konja. Kljub temu sta vztrajala, da tožnica ostane za par dni pri tožencu. Po ugotovitvah sodišč je mladoletna tožnica dobro poznala lastnosti konj. Toženčevega konja je tudi že jezdila. V času treninga je hodila ponj ali po drugega konja povsem samostojno brez nadzorstva.

Ob navedenih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neutemeljene revizijske trditve, da je toženec izključno odgovoren za nastalo škodo. Sodišči sta pravilno presodili, da toženec ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi prispevka oškodovanke (prvi odstavek 192. člena ZOR v zvezi z 205. členom ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.). Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je bila tožnica glede na svoje znanje in izkušnje s konji pri nastanku škode zmožna razsojati (drugi odstavek 160. člena ZOR). Zato sta pravilno presodili, da bi morala ravnati bolj skrbno in gibanje v hlevu prilagoditi svojim izkušnjam. Če bi se v hlevu gibala v varni razdalji, bi nesrečo lahko preprečila. Sodišči sta pravilno presodili, da sta za škodo odgovorna tudi njena starša, ki sta mladoletno tožnico pustila pri tožencu brez varstva in nadzora. K nastanku škode pa je po presoji nižjih sodišč s krivdnim ravnanjem največ - v deležu 60% - prispeval toženec. Ta je vedel, da je pri njem na počitnicah dvanajstletna tožnica, ki se ni bala približati konjem. Zato bi moral predvideti nastalo nezgodo in zagotoviti vse potrebno, da bi jo preprečil. Ni dovolj, da je tožnico le opozoril, da ne sme v hlev brez lastnika oziroma učitelja jahanja. Za škodo, ki jo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge, odgovarjajo povzročitelji solidarno le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev (tretji odstavek 206. člena ZOR). Ker sta sodišči ugotovili toženčev delež pri škodi, sta pravilno ravnali, ko sta ga obsodili le na plačilo, sorazmerno njegovemu deležu (prvi odstavek 412. člena ZOR). Njegovo ravnanje tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje višjega deleža k nastanku škode.

Revizija neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo. Sodišči sta pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti sta sodišči tožnici prisodili odškodnino v skupnem znesku 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). S tem sta njeno škodo ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojeni znesek, ki pomeni 6 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.