Jedro

V skladu z načelom otrokove največje koristi iz 15. člena ZMZ-1 in 17. členom ZMZ-1, da se v dvomu šteje, da je prosilec mladoleten, sodišče meni, da je izkazana verjetnost mladoletnosti na podlagi predloženega dokumenta, osebnega izgleda in presoje spremembe izpovedbe. Vse navedeno pa je zadostna dejanska podlaga, ki omogoča zaključek, da je toženka nepravilno uporabila drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce mladoletniku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-475/2018/5 (1312-05) z dne 15. 3. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v 1. točki izreka odločila, da prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... v kraju ... demokratična republika Alžirija, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce; ter v 2. točki, da se prosilec za mednarodno zaščito pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 14. 3. 2018 od 9.45 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZT) ugotoviti njegovo istovetnost. Poraja pa se dvom o resničnosti osebnih podatkov prosilca, ki navaja, da je potni list dal tihotapcu, osebno izkaznico pa uničil. Povedal je, da je Francija njegova ciljna država, iz česar je sklepati, da namerava nadaljevati pot s podajanjem drugačnih osebnih podatkov, ker upa, da ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Organ utemeljeno dvomi, da je prosilec navedel resnične osebne podatke. Organ bo moral opraviti tudi osebni razgovor s prosilcem, ki je bistven in ga je organ obvezen opraviti. Glede na izkušnje pristojnega organa, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, utemeljeno dvomi, da bo prosilec v Republiki Sloveniji ostal toliko časa, da bo z njim mogoče opraviti osebni razgovor in nato odločiti o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, kakor je že odšel iz Bosne in Hercegovine, čeprav je glede na ugotovitve Policijske postaje A. tam že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Zato se prosilca pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prosilcu je omejil gibanje na območje in prostore Centra za tujce, kot določa drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Glede na prosilčeve izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do RS in njegovo ciljno državo, ki jih je podal na Policijski postaji A. in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito organ utemeljeno sklepa, da je namen prosilca čimprej zapustiti Republiko Slovenijo, s tem pa bo preprečil meritorno odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Ta njegov namen pa bo z ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma težko preprečiti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je mladoleten, kar pa toženka pri svojem odločanju ni upoštevala. Dne 15. 3. 2018 je izdala sklep omejitve gibanja z namenom, da se ga pridrži do predaje odgovorni državi članici. Dne 16. 3. 2018 pa je opravila s tožnikom osebni razgovor, zato meni, da pogoji za postopek predaje niso več podani. Sklicuje se na Dublinsko uredbo. Obravnava prošnje za mednarodno zaščito pomeni tudi vodenje osebnega razgovora. Glede na to, da je toženka 16. 3. 2018 opravila osebni razgovor, je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje. Odločitev pristojne države je stvar preliminarnega preizkusa prošnje, nikakor pa se vprašanje pristojnosti ne more postavljati in obravnavati potem, ko se je pristojni organ vsebinsko že spustil v obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na zapisnik 16. 3. 2018 navedel, da je mladoleten. Na podlagi drugega odstavka 4. alinee 15. člena ZMZ-1 se pri določitvi starosti upošteva tožnikovo mnenje. Tožnik je tudi pristal, da se v zvezi s starostjo izdela test starosti. Ker se v postopkih mednarodne zaščite v primeru dvoma odloča v korist prosilca, je potrebno preveriti tožnikovo starost in mu v primeru mladoletnosti postaviti zastopnika in šele potem voditi postopek za pridržanje in postopek mednarodne zaščite. Ker postopek ni bil izpeljan na ta način, je nezakonit. Toženka je 14. 3. 2018 dala tožniku rok, da predloži dokumente do 15. 3. 2018. Gre za popolnoma nerazumen rok. Toženka tožnika tudi ni opozorila na posledice, če dokumentov ne bo predložil. Poleg tega pa tožnik ni rekel, da dokumentov ne bo predložil, ampak da jih bo. Razlog za omejitev gibanja je bil, da se dokaže tožnikova istovetnost in pridobijo drugi podatki, ki pa jih bo tožnik težje pridobil zaradi izrečenega ukrepa, ker ima v Centru za tujce omejen dostop do računalnika. Meni tudi, da istovetnost ni sporna, ker toženka poziva Grčijo, da prevzame odgovornost za obravnavanje prošnje. Namen pridržanja je nezakonit. Istovetnost in nevarnost pobega namreč nimata nič skupnega. Sodna praksa je že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne ukrep omejitve gibanja. Iz Uredbe Dublin III izhaja, da se ukrep lahko izreče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Ukrep pa mora biti tudi sorazmeren. To ni, če je tožnik mladoleten.

3. Hkrati s tožbo predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče naj do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

4. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, na tožbo ni odgovorila, udeležila se tudi ni glavne obravnave, odsotnosti tudi ni opravičila.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep s katerim je toženka tožnika pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce. Izdala ga je po uradni dolžnosti na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena ZMZ-1. 7. V obravnavani zadevi je po izdaji izpodbijanega akta z dne 15. 3. 2018, tožnik na osebnem razgovoru 16. 3. 2018 izpovedal, da je rojen ..., prej je izpovedoval, da je rojen ... Nov datum rojstva pomeni, da je tožnik mladoleten (20. točka 2. člena ZMZ-1). Mladoletnost je tudi okoliščina, da se mladoletnika obravnava po določbah drugega oddelka ZMZ-1, kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Po 16. členu ZMZ-1 mladoletnika zastopa zakoniti zastopnik, ki je prisoten pri vseh dejanjih v postopku po tem zakonu. Vendar sodišče meni, da se v obravnavanem postopku upravnega spora vprašanje bistvene kršitve pravil upravnega postopka - 4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, ne pojavi. Glede na tožnikovo izpovedbo, da je polnoleten, toženka ni mogla kršiti pravil postopka, ker tožnika ni zastopal zakoniti zastopnik.

8. Tožnik je prvič zatrjeval, da je mladoleten na osebnem razgovoru 16. 3. 2018 ter dne 26. 3. 2018 organu predložil kopijo osebnega dokumenta (pred glavno obravnavo z dne 28. 3. 2018). Toženka odgovora na tožbo in stališča v zvezi s predloženim dokumentom ni podala, glavne obravnave pa se tudi ni udeležila in pristnosti kopije ni prerekala.

9. V zadevi se postavi glede na naknadno zatrjevano okoliščino tožnikove mladoletnosti vprašanje pravilnosti izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 se namreč prosilcu, ki je mladoletnik, ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne more izreči. 10. Sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po prostem prepričanju presodilo spremembo v zatrjevanju datuma rojstva, ki je pravno pomemben, ker mladoletnost pomeni napačno izbiro ukrepa omejitve gibanja, ki na območje Centra za tujce, za mladoletnike ni dopusten. Dokazno breme pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito je na prosilcu, tudi glede dokumentacije, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov in razlogov za vložitev prošnje (4. alinea prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Tožnik je na osebnem razgovoru zatrdil, da je mladoleten, svojo trditev pa je na glavni obravnavi dokazoval s kopijo osebne izkaznice z dne 6. 11. 2012. Vsebino kopije osebne izkaznice je na glavni obravnavi prebral, tolmač je prebrano prevedel. Glede na podatke, ki kaj naj bi na kopiji osebne izkaznice bili napisani (ime, priimek, datum rojstva, državljanstvo, kraj bivanja, osebni znaki, višina, podpis, datum izdaje, prstni odtis, fotografija, pečat izdajatelja in podpis vodje okrožja), kaže da gre za osebno izkaznico, zato sodišče meni, da je tožnik vsaj s stopnjo verjetnosti s predloženim dokumentom izkazal svojo istovetnost in mladoletnost, ob tem pa tudi njegov osebni izgled po oceni sodišča ne kaže na polnoletnost. 11. Sodišče je presodilo tudi tožnikove trditve zakaj je sprva zatrjeval datum rojstva 5. 3. 1999, torej da je polnoleten. Povedal je, da je zatrjeval polnoletnost, ker mu je bilo rečeno, da bo kot mladoletnik zaprt. Sodišče ocenjuje njegovo razlago kot logično z gledišča otroka, ki je ob normalnem poteku odraščanja pod nadzorom staršev, zato je lahko tudi mladoletni tožnik, ki je v domovini živel v tradicionalni družini kot je izpovedoval v upravnem postopku, lahko verjel, da bi bil kot mladoletnik pod strožjim režimom kot polnoletni. Sodišče zato razume in tožniku sledi, da je iz strahu (tako je izpovedal) zatrjeval polnoletnost, da bi si zagotovil neodvisen položaj. Z navedenim stališčem sodišče ocenjuje njegovo spremembo v izpovedbi datuma rojstva kot verodostojno in ne meni, da gre zgolj za poizkus izboljšanja položaja, ki bi mu šel zaradi mladoletnosti, torej premestitev v azilni dom, od koder bi lažje pobegnil. Sicer pa ob mladoletnosti ni relevanten motiv zakaj bi želel zapustiti Center za tujce.

12. V skladu z načelom otrokove največje koristi iz 15. člena ZMZ-1 in 17. členom ZMZ-1, da se v dvomu šteje, da je prosilec mladoleten, sodišče meni, da je izkazana verjetnost mladoletnosti na podlagi predloženega dokumenta, osebnega izgleda in presoje spremembe izpovedbe. Vse navedeno pa je zadostna dejanska podlaga, ki omogoča zaključek, da je toženka nepravilno uporabila drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce mladoletniku. Glede na navedeno je sodišče ukrep odpravilo.

13. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

15. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.