Jedro

Preizkus ali so še dani razlogi za pripor po vloženi obtožnici v primeru, ko je obdolženec v priporu, ni podaljšanje pripora v smislu in način, ki ga določa 205. člen ZKP. Gre za preizkus po uradni dolžnosti, ki mora biti opravljen v treh dneh od prejema obtožnice in zanj ni potreben poseben predlog državnega tožilca.

Po načelo enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku je potrebno v primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor zoper obdolženca podaljša, obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu. Z odločanjem o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice pred iztekom roka, ki ga je dalo zagovorniku za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje sicer kršilo obdolženčevo pravico do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP, vendar kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 27.3.2006 zoper obdolženega A.L. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 10.4.2006 pritožbo zagovornika obdolženega A.L. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

II. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 18.4.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev določil ZKP, ki urejajo odločanje in roke za odločanje o predlogu za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici. V zahtevi navaja, da sodišče svojo odločitve ni sprejelo in ni vročilo sklepa v zakonsko določenih rokih in bi zato moralo priti do odprave pripora, saj sodišče ni spoštovalo roka iz 2. odstavka 205. člena ZKP, za katerega kršitev je v 3. odstavku predvidena sankcija. Navaja tudi, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedlo konkretnih razlogov, ki naj bi kazali na ponovitveno nevarnost. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 4.5.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (opr. št. I Ips 315/2004, I Ips 144/2005, I Ips 228/2005) presodilo, da je potrebno po načelo enakosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku v primeru, ko državno tožilstvo v obtožnici predlaga, da se pripor zoper obdolženca podaljša, obdolženca in zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilstva in jima omogočiti, da se izjavita o predlogu, o okoliščinah in dejstvih, ki jih predlog navaja ter o dokazih ki se nanje opira. Čeprav je rok treh dni iz 2. odstavka 272. člena ZKP, v katerem mora sodišče ob prejemu obtožnice odločiti o podaljšanju pripora, kratek, je to pravico obrambe, glede na določbo 1. odstavka 273. člena ZKP, mogoče spoštovati.

V. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

Da bi ne bil podan utemeljen sum, kot prvi pogoj za podaljšanje pripora, zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, saj iz zahteve izrecno izhaja, da pravnomočni sklep o podaljšanju pripora izpodbija le zaradi po mnenju obrambe neizkazane ponovitvene nevarnosti.

Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti oprlo na oceno teže in načina storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in sicer nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ (dejanja opisana pod točko B.I.1, 2 in 3 obtožnice, ko naj bi obdolženec v kriminalni združbi skupaj s soobdolženci v času od 9.7. do 30.9.2005 bil trikrat udeležen pri tatvini vozil vrednih preko 30.000.000 SIT) in kaznivega dejanja prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ (dejanje opisano pod točko B.II.1 obtožnice, ko naj bi obdolženec v decembru 2004 prikril vozilo, za katero je vedel, da je bilo ukradeno v Italiji) kot objektivnih okoliščin pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter tudi na subjektivne okoliščine: da je bil obdolženec del organizirane kriminalne mreže mednarodnih razsežnosti, ki naj bi se ukvarjala s krajo, tihotapljenjem in preprodajo ukradenih avtomobilov na črnem trgu, da je v relativno kratkem obdobju sodeloval pri treh kaznivih dejanjih pri katerih je bila povzročena premoženjska škoda v višini preko 30.000.000 SIT, da je v letu 2005 že bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje pred Okrajnim sodiščem v Kranju (sodba Okrajnega sodišča v Kranju z dne 23.2.2005), da naj bi zoper njega se vodilo več kazenskih postopkov zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje pred Okrajnim in Okrožnim sodiščem v Ljubljani in da naj bi sedaj očitana mu kazniva dejanja storil zatem, ko je bil zoper njega odpravljen pripor oziroma hišni pripor. Tem razlogom je v sklepu pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora presodilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi z obdolžencu očitanimi kaznivimi dejanji, ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve dejanj; v obsegu in naravi kaznivih dejanj in drugih okoliščin v katerih naj bi se odvijala kriminalna dejavnost družbe, katere član je bil obdolženec, pri tatvinah luksuznih avtomobilov, pa je imelo zadostno podlago tudi za oceno, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi in da z milejšim ukrepom obdolžencu ne bi bilo mogoče preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj zoper premoženje, katerih je osumljen.

VI. 1. Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da obdolžencu in zagovorniku pred odločanjem o podaljšanju pripora ni bil omogočen odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, saj je sodišče odločilo pred iztekom 24-urnega roka, ki ga je obrambi določilo za možen odgovor. Meni, da ker sodišče ni spoštovalo roka iz 2. odstavka 205. člena ZKP, bi moralo pripor zoper obdolženca odpraviti iz razloga po 3. odstavku 205. člena ZKP. Te zagovornikove navedbe Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 17.3.2006 zoper obdolženca, na predlog državnega tožilca, pripor podaljšalo iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 27.3.2006, to je do izteka roka iz 2. odstavka 184. člena ZKP, ker je ugotovilo, da je preiskovalna sodnica preiskavo zaključila in dne 10.3.2006 spis poslala državnemu tožilcu.

V obravnavani zadevi je državni tožilec v obtožnici, vloženi dne 27.3.2006, predlagal podaljšanje pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in na 79. strani ta predlog obrazložil. Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu obtožnice zagovornika pozvalo, da se najkasneje v roku 24 ur izjasni glede predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora obdolžencu (poziv sodišča je bil zagovorniku vročen dne 27.3.2006 ob 11.56 uri po faksu). Še istega dne je sodišče odredilo vročitev obtožnice obdolžencem in zagovornikom, s sklepom pa istega dne pripor zoper obdolženca podaljšalo (sklep o podaljšanju pripora je bil obdolžencu vročen 27.3.2006 ob 23. uri, njegovemu zagovorniku pa ob 21.28 uri po faksu). Zagovornik je dne 28.3.2006 v pisnem odgovoru na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, izrazil nestrinjanje s predlogom, z navedbo, da pripor ni neogibno potreben za zagotovitev oziroma preprečitev domnevnega ponavljanja očitanih kaznivih dejanj s strani obdolženca; da je Vrhovno sodišče s sklepom jasno določilo, do kdaj lahko pripor traja in ta rok je bil s strani sodišča prekoračen. Višje sodišče v Kopru je s svojim sklepom z dne 10.4.2006, s katerim je zavrnilo pritožbo zagovornika, pritrdilo pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo pred iztekom 24-urnega roka, danega zagovorniku za izjasnitev o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora; v sklepu pa je z obširnimi razlogi odgovorilo na navedbe zagovornika v odgovoru na predlog državnega tožilca in na zagovornikove pritožbene navedbe ter presodilo tudi, da glede na vse okoliščine dejanja, trajanje pripora, ki je bil zoper obdolženca odrejen dne 23.12.2005, ni nesorazmeren ukrep nevarnosti, ki bi nastopila z njegovo izpustitvijo na prostost. 3. Preizkus ali so še dani razlogi za pripor po vloženi obtožnici v primeru, ko je obdolženec v priporu, ni podaljšanje pripora v smislu in način, ki ga določa 205. člen ZKP. Gre za preizkus po uradni dolžnosti, ki mora biti opravljen v treh dneh od prejema obtožnice in zanj ni potreben poseben predlog državnega tožilca (272. člen ZKP). Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora odločilo v roku iz 1. odstavka 272. člena ZKP. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo določbo 205. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice odločalo pred iztekom roka, ki ga je dalo zagovorniku za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora. S tem je sodišče prve stopnje pred odločanjem o podaljšanju pripora sicer kršilo obdolženčevo pravico do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora zoper obdolženca ob vložitvi obtožnice. Da bi navedena kršitev kontradiktornosti vplivala na pravilnost in zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, pa v zahtevi za varstvo zakonitosti obramba tudi ni zatrjevala.

VII. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal obdolženčev zagovornik, niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).