Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča1 je določitev pripadajočega zemljišča eni od stavb v kompleksu A. (v nadaljevanju: A.).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta parceli št. 1348/2 in 1348/3, k. o. ..., pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavbe z ID znakom 0000-1534 na naslovu Ulica 1, ki stoji na parceli št. 1349/11, k. o. ...2 (I. točka izreka); odločilo, da sta sporni parceli last vsakokratnega lastnika stavbe na naslovu Ulica 1 (II. točka izreka) in odredilo ustrezne vknjižbe (III. točka izreka).

3. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka; pritožba je zelo obsežna in večkrat ponavlja isto, zato bo sodišče druge stopnje povzelo le bistvene teze. Pritožnica med drugim navaja, da sporni parceli nista bili v celoti predmet pogodbe št. 3592-724/1987 oziroma št. 703-65/87 z dne 18. 11. 1987 (priloga B2, v nadaljevanju: pogodba iz leta 1987) in tudi nista bili v celoti predmet gradbenega dovoljenja, vendar je sodišče prve stopnje to okoliščino spregledalo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb nasprotne udeleženke v zvezi s pogodbo št. 720-219/96 z dne 18. 1. 1996 (priloga B5, v nadaljevanju pogodba iz leta 1996), s katero je pravni prednik investitorja sporazumno pristal na določitev pripadajočega zemljišča v obsegu, ki niti deloma ne zajema predmetnih nepremičnin. Pravni prednik predlagateljice se je s to pogodbo še pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini3 odpovedal pravici uporabe na delu spornih nepremičnin, ki je bil predmet pogodbe in gradbenega dovoljenja iz leta 1987, v zameno za pravico uporabe na drugih zemljiščih, z zamikom bolj vzhodno. Zgolj to, da sta sporni nepremičnini znotraj kompleksa A., in pretekla raba, ne zadošča za pridobitev pravice uporabe ali lastninske pravice. A. ima nepremičnini v uporabi zgolj zato, ker mu je nasprotna udeleženka kot lastnica to brezplačno dovoljevala. Sporni nepremičnini nista nujno potrebni za redno rabo stavbe predlagateljice, zgolj pretekla raba pa ne more zadoščati, da bi se neko zemljišče štelo za pripadajoče, še posebej, če ima pretekla raba podlago v dovoljenju lastnika. Ni mogoče razbrati, na podlagi česa konkretno je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka o prenosu pravice uporabe. Nasprotna udeleženka je prenos pravice uporabe izrecno zanikala, predlagateljica pa je v predlogu zgolj navedla, da so bili izdajatelji lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki je bilo podlaga za gradnjo, organi Občine ..., torej subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Izdani sklep je sklep presenečenja. Sodišče prve stopnje bi moralo udeleženki seznaniti s svojim stališčem o zunajknjižnem prenosu pravice uporabe. Nasprotna udeleženka je podala tudi trditve, da bi šlo kvečjemu za skupno, ne pa za individualno pripadajoče zemljišče, o čemer sklep tudi nima razlogov. Za ugotovitev, katere parcele so bile predmet gradbenega dovoljenja, bi sodišče moralo postaviti izvedenca geodetske stroke. Prostorsko načrtovanje, na primer zazidalni načrt, na katerega se je oprla sodna izvedenka in posledično sodišče, ne more predstavljati pravne podlage za pridobitev pravice uporabe ali lastninske pravice. Pravni prednik predlagateljice je imel začasno pravico uporabe za gradnjo prve faze rehabilitacijskega centra samo na delu parcele št. 1348 (po pogodbi iz leta 1987), le-tej pa se je odpovedal po izgradnji centra s pogodbo iz leta 1996. Ne drži niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je raba spornih nepremičnin v današnjem obsegu oziroma namenu vršila že leta 1997, saj sporni parceli še mnoga leta po tem nista bili hortikulturno in prometno urejeni.

4. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih procesnih kršitev. Izpodbijani sklep ni (pre)dolg, temveč kratko in jedrnato naniza vse razloge za odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti. Ni nujno, da sodišče podrobno in izrecno odgovarja na prav vsako navedbo stranke, še posebej, če so te navedbe obširne in z različnimi besedami pripovedujejo eno in isto.

7. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil izpodbijani sklep sklep presenečenja, ker nobena od udeleženk ni podala navedb o konkludentnem prenosu pravice uporabe s pravnega prednika nasprotne udeleženke na pravnega prednika predlagateljice. Predlagateljica je v predlogu in vlogi z dne 4. 3. 2020 navedla (četudi nekoliko razpršeno in nesistematično), da je pravni prednik nasprotne udeleženke pravnemu predniku A. oddal zemljišče za potrebe gradnje s pogodbo iz leta 1987, gradnja se je realizirala, objekti so dobili vsa potrebna dovoljenja za uporabo, sporna zemljišča pa so ves čas v uporabi A. Obstoj pogodb iz let 1987 in 1996 med strankama sploh ni sporen, sporno je zgolj njuno pravno tolmačenje. Iz zgoraj povzetih trditev predlagateljice je pravnemu strokovnjaku brez težav mogoče najti pravno podlago iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje (primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni izkazan prenos pravice uporabe z občine na pravno prednico predlagateljice. Podlaga za ta prenos sta gradbeno dovoljenje4 in pogodba iz leta 1987, pri čemer je v sodni praksi utrjeno stališče, da je mogoče dokazovati tudi zunajknjižni, celo le ustno dogovorjeni prenos pravice uporabe.5

9. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb Zakona o zavodih,6 premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.

10. Vendar tudi te okoliščine sama po sebi ne pomenijo, da ne bi mogli stranki svojih razmerij v zvezi s spornimi zemljišči naknadno drugače urediti. V pogodbi iz leta 1987 je v 2. členu določeno, da pravna prednica nasprotne udeleženke odda investitorju – A.7 za gradnjo dele zemljišč v skupni izmeri 9709 m2, pri čemer je med oddanimi zemljišči tudi parcela št. 1348, iz katere sta nato nastali (med drugim tudi) sporni parceli. Nadalje je v istem členu določeno, da bosta stranki za vpis v zemljiško knjigo sklenili dodatek k pogodbi, ko bo »izdelan delilni načrt, ki bo delil dodeljeno zemljišče na gradbeno parcelo in javne površine.« Iz tega besedila je mogoče sklepati, da je bilo leta 1987 dogovorjeno, da se bo po končani gradnji sklenil dogovor, ki bo natančneje opredelil obseg funkcionalnega (sedaj pripadajočega) zemljišča A. in njegovo razmejitev od javnih (torej občinskih oziroma mestnih) površin.

11. Pritožnica navaja, da naj bi bila prav pogodba iz leta 1996 delilni načrt oziroma dodatek k pogodbi, o katerem govori 2. člen pogodbe iz leta 1987. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbe iz leta 1996 ni mogoče tolmačiti na tak način. Ta pogodba je v več ozirih nejasna: v peti alineji 1. člena določa, da se s to pogodbo »ureja uskladitev zemljiškoknjižnega stanja za že dodeljeno zemljišče po pogodbi št. 703-65/87 z dne 18. 11. 1987 …,« vendar v prvi alineji istega člena (in v 2. členu) določa, katere parcele so predmet te pogodbe – in med njimi sploh ni navedene sporne parcele št. 1348 (ki se je nato delila na sedanji 1348/2 in 1348/3), zato je mogoče zaključiti, da pogodba iz leta 1996 parcele št. 1348 sploh ne vključuje. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče ugotoviti, da parcele, ki v pogodbi niso izrecno navedene, niso predmet pogodbe iz leta 1996, torej navedena pogodba ni v ničemer uredila ali spremenila statusa spornih dveh parcel. Tudi sklica, ki je priložena pogodbi iz leta 1996, prikazuje le vzhodni del A., spornega zahodnega pa ne, kar prav tako omogoča sklepanje, da zahodnega dela kompleksa (kjer ležita sporni parceli) s to pogodbo niso urejali. Torej delilni načrt in dodatek k pogodbi, ki sta bila predvidena v pogodbi iz leta 1987, vsaj glede spornih parcel nikoli nista bila sklenjena oziroma sprejeta, zato status teh dveh parcel ureja le pogodba iz leta 1987. Glede na povedano se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da navedbe nasprotne udeleženke v zvezi s pogodbo iz leta 1996 ne morejo vplivati na drugačno presojo sodišča. 12. Tako se izkaže, da predlagateljica s pogodbo iz leta 1996 nasprotni udeleženki oziroma njeni pravni prednici ni vrnila nobenega dela spornih parcel, torej je v skladu s pogodbo iz leta 1987 še vedno bila imetnica pravice uporabe spornih parcel, kar se je skladalo tudi z dejansko rabo parcel (sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila v družbenolastninskem sistemu pravica uporabe izrazito ekonomska kategorija, zato tisti, ki nepremičnine v družbeni lastnini ni uporabljal, praviloma pravice uporabe ni mogel imeti), kar skupaj z določenostjo parcele v prostorskih aktih in izpolnjenostjo pogoja iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 daje zadostno podlago za ugotovitev, da sta sporni parceli bili ob uveljavitvi Zakona o zavodih funkcionalno zemljišče v uporabi A., zato sta se po navedenem zakonu olastninili in postali last ustanovitelja zavoda, to je predlagateljice.

13. Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da leta 1987 za gradnjo ni bila dodeljena celotna (tedanja) parcela 1348; to sicer drži, vendar je iz v spisu nahajajočih se geodetskih skic (npr. na 6. strani izvedenskega mnenja z dne 2. 5. 2020) razvidno, da se je parcela 1348 razdelila na več kot le dve (sporni) parceli; obstaja (vsaj) še parcela št. 1348/1, torej sedaj sporni parceli ne obsegata celotne nekdanje parcele 1348. 15. Pritožbene navedbe, da sporni parceli ne moreta biti pripadajoče zemljišče le eni stavbi v kompleksu A., temveč kvečjemu skupno pripadajoče zemljišče kompleksu, so bržkone pravilne, vendar se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Nasprotna udeleženka nima pravnega interesa za pritožbo iz tega razloga, saj to vprašanje (ali gre za pripadajoče zemljišče k posamezni stavbi ali skupno pripadajoče zemljišče) v ničemer ne vpliva na pravni položaj nasprotne udeleženke.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pogodbo iz leta 2014, saj je to pogodbo (v kateri A. res priznava, da naj bi bila nasprotna udeleženka lastnica spornih parcel, slednja pa oddaja parcele A. v brezplačno uporabo) sklenil direktor A. in ne predlagateljica. Ker je bila, kot že pojasnjeno, od leta 1991 lastnica spornih parcel predlagateljica, direktor javnega zavoda v zvezi z lastništvom spornih parcel ni mogel dajati nobenih pravno zavezujočih in upoštevnih izjav oziroma izražati pravnoposlovne volje v imenu in za račun predlagateljice.

17. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku8 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku9), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

18. V nepravdnih postopkih je osnovno načelo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, zato je sodišče tako odločilo tudi v zvezi s pritožbenimi stroški.

1 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 2 V nadaljevanju obrazložitve bo sodišče zaradi poenostavitve izpustilo ime katastrske občine. 3 Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL. 4 V zadevi VSRS II Ips 18/2015 z dne 26. 5. 2016, ki je zelo podobna tu obravnavani, je VSRS med drugim zapisalo: »Ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, in konkretnim položajem je, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. Poleg tega je pomembno še nekaj. Pravnoposlovni prenos med družbenopolitičnimi osebami (kar sta tako Občina kot SRS bili) je bil neodplačen. To pa je bistvenega pomena za vprašanje, ali je ustno pogodbo (soglasje volj) mogoče šteti za realizirano.« 5 Že citirana sodba VSRS II Ips 18/2015 z dne 26. 5. 2016; glej tudi sklepa VSRS II Ips 229/2013 z dne 17. 10. 2013, II Ips 223/2009 z dne 20. 1. 2011 in II Ips 44/2020 z dne 3. 10. 2019. 6 Uradni list RS, št. 12/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZ. 7 Ki se je takrat imenoval C. 8 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 9 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.