Jedro

Sporno zemljišče ni bilo predmet pravnega posla, sklenjenega med tožnikom in E. L., se revizija neutemeljeno sklicuje na trditve, da sta to zemljišče priposestvovala že E. L. in pred njim njegova mati. Vprašanje morebitnega priposestvovanja spornega zemljišča s strani E. L., bi bilo pravno pomembno le, če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je ta na tožnika prenesel svoje morebitne pravice na tem zemljišču; če temu ni tako, potem ni pomembno, ali ga je ta (oziroma pred njim njegova mati) pred tem priposestvoval, saj glede tega zemljišča ni tožnikov pravni prednik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan v roku 15 dni od od vročitve te sodbe povrniti tožnima strankama vsaki po 853,98 EUR revizijskih stroškov. V primeru zamude je drugi toženki dolžan povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je lastnik dela sosednjih nepremičnin parc. št. 2051/1, 2051/2, 2051/3, 2051/4 in 2051/5, po zemljiškoknjižnih podatkih last prvega toženca, in parc. št. 2300, po zemljiškoknjižnih podatkih last druge toženke, ter da sta toženi stranki dolžni dovoliti priključitev sporne ploskve v katastrskem elaboratu njegovi parc. št. 2050/5, vse k. o. ... Sporna ploskev je v primarnem tožbenem zahtevku opredeljena po skici, ki jo je izvedenec P. G. izdelal na naroku 27. 5. 2004, in je v njej označena z zeleno barvo ter črkami A, B, C, D, E, F, G in H. V podrejenem tožbenem zahtevku je sporna ploskev opredeljena po skici, ki jo je isti izvedenec izdelal na naroku 17. 6. 2009, in je v njej označena s črkami A, B, C, D, E, I, J, K, L in M. 2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi tožnikovo pritožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil med tožnikom in E. L. najprej sklenjen ustni dogovor, do dejanskega prenosa lastninske pravice na parc. št. 2050/5 k. o. ... pa je prišlo na podlagi darilne pogodbe z dne 19. 2. 1976. Bistveno je, da je bila pogodba sestavljena potem, ko je bil izdan naznanilni list št. 1/76 z dne 28. 1. 1976, v katerem so bile zajete spremembe podatkov o površini parc. št. 2050/5. Upoštevaje časovni potek dogodkov in tožnikovo izpoved, da so bili geometri januarja na terenu 1976 tudi zaradi priprave pogodbe, je ugotovilo, da je bila predmet navedenega pravnega posla nepremičnina v mejah, zarisanih v elaboratu, ki je bil podlaga navedenemu naznanilnemu listu. Ob vknjižbi tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo je bila meja nepremičnine parc. št. 2050/5 določena tako, kot jo kažejo podatki veljavnega katastra. Da je v letu 1976 geometer pokazal takšno mejo, kot je danes zarisana v katastru, je potrdil tudi tožnik ob svojem prvem zaslišanju še v nepravdnem postopku. Ker tožnik zato že od leta 1976 ni bil dobroverni posestnik, sporne površine ni mogel priposestvovati. Četudi bi dokazal izvenknjižno pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja pred vpisom lastninske pravice prvega toženca l. 1983, v tej pravdi ne bi mogel uspeti, saj prvega toženca na podlagi pravnega pravila iz § 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ščiti njegova dobra vera. V danih okoliščinah ni podlage niti za priposestvovanje parc. št. 2300 k.o ..., ki je bila pred lastninjenem v družbeni lastnini.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je nesporno naslednje dejansko stanje: da je nepremičnino kupil leta 1975 in da mu jo je pravi prednik takrat na terenu pokazal v mejah, v katerih sedaj vtožuje lastninsko pravico; da je prvi toženec sklenil menjalno pogodbo, s katero je pridobil tudi dele nepremičnine, ki so predmet te pravde, in se tam naselil v letu 1983; da so bili geometri na terenu v letu 1976 zaradi ureditve meje med parc. št. 2050/5 in 2006, obe k. o. ..., da se takrat niso ugotavljale sedaj sporne meje in da je bila ugotovljena le sprememba kultur; da so bile meje med njegovo nepremičnino parc. št. 2050/5 in nepremičninami toženih strank v katastrskem postopku končno postavljene šele leta 2002; da so geometri v letu 1976 pokazali drugačne meje nepremičnine parc. št. 2050/5, kot mu jo je pokazal njegov pravni prednik. Navaja še, da je sporne površine pred njim že 30 let v dobri veri užival njegov pravni prednik, pred tem pa 80 let mati njegovega pravnega prednika, zaradi česar ne potrebuje nobene posebne priposestvovalne dobe, saj je na tej podlagi že njegov pravni prednik postal lastnik teh površin, ki je nato to pravico s prodajno pogodbo prenesel na tožnika. Ne izpodbijana sodba ne sodba sodišča prve stopnje o tem nimata nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje ni imelo podlage za sklep, da tožnik zoper prvega toženca ne bi mogel uspeti, tudi če bi izkazal svojo dobrovernost in tako postal izvenknjižni lastnik, ker naj bi prvi toženec postal lastnik z vpisom v zemljiško knjigo v zaupanju v zemljiškoknjižne podatke. Gre za dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Trdi, da se prvi toženec ni mogel sklicevati na zaupanje v zemljiško knjigo, saj mu je bilo znano, da je tožnik že od 1975 obdeloval sporne površine.

4. Toženi stranki v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v tej pravdi, ki se je na podlagi sklepa sodišča prve stopnje nadaljevala iz prvotno začetega nepravdnega postopka za ureditev meje, uveljavlja, da je lastnik zemljišča v obsegu, opisanem v 1. točki te obrazložitve. Med strankami je bilo sporno, ali nepremičnina parc. št. 2050/5 k. o. ..., ki jo je tožnik pridobil na podlagi pravnega posla, sklenjenega z E. L., obsega tudi navedeno sporno površino.

7. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je bila predmet pravnega posla med tožnikom in njegovim pravnim prednikom E. L. nepremičnina parc. št. 2050/5 k. o. ... v mejah, kot so bile zarisane v elaboratu geodetske izmere z dne 28. 1. 1976 in ki je bil podlaga za izdajo naznanilnega lista št. 1/76 z z istim datumom, to pa je v mejah, kot jih kažejo podatki veljavnega katastra. Sodišče druge stopnje je hkrati ugotovilo, da je bil tožnik s tako mejo seznanjen že leta 1976. 8. Revizijske navedbe o drugačnem obsegu zemljišča, zajetem v pravnem poslu med tožnikom in E. L., ter o pomenu oziroma vsebini ugotovitev geometrov v letu 1976, ter trditev, da je bila meja med parc. št. 2050/5 in nepremičninami toženih strank končno postavljena šele v katastrskem postopku leta 2002, so v nasprotju s prej navedenimi dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje in kot take predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljen ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da v tej pravdi sporno zemljišče ni bilo predmet pravnega posla, sklenjenega med tožnikom in E. L., se revizija neutemeljeno sklicuje na svoje trditve, da sta to zemljišče priposestvovala že E. L. in pred njim njegova mati. Vprašanje morebitnega priposestvovanja spornega zemljišča s strani E. L., bi bilo pravno pomembno le, če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je ta na tožnika prenesel svoje morebitne pravice na tem zemljišču. Če pa L. tega zemljišča ni prenesel na tožnika, in prav to je vsebina ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, potem ni pomembno, ali ga je ta (oziroma pred njim njegova mati) pred tem priposestvoval, saj glede tega zemljišča ni tožnikov pravni prednik. Zato ni utemeljen revizijski očitek o kršitvah določb pravdnega postopka, ker se sodišči prve in druge stopnje nista (izrecno) izrekli o priposestvovalni dobi L. in njegove matere. Sodišče druge stopnje je namreč na tovrstne pritožbene ugovore odgovorilo že z ugotovitvijo, da sporno zemljišče ni bilo predmet pravnega posla, sklenjenega med tožnikom in L. Z vidika zatrjevanega priposestvovanja je zato logično in pravilno, da sta se sodišči ukvarjali še z vprašanjem, ali je tožnik sam izpolnil pogoje za priposestvovanje. Negativen odgovor na to vprašanje je upoštevaje v 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) predpisano predpostavko dobrovernosti posestnika sodišče druge stopnje pravilno oprlo na ugotovitev, da tožnik ni bil dobroveren od leta 1976, torej od samega začetka, saj mu je bilo že od tedaj znano, kje poteka katastrska meja njegovega zemljišča. 10. Glede na navedeno za odločitev o reviziji ni pomembno, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravno pravilo iz § 1500 ODZ, ki določa, da morebitna pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Kot je že bilo povedano, tožniku ni uspelo izkazati priposestvovanja spornega zemljišča na podlagi določb 28. člena ZTLR, zato revizijski ugovori, povezani z uporabo navedenega pravnega pravila ODZ, ki je vezano na izkazano priposestvovanje, v tej zadevi niso pravnoodločilni.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženkama povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) stroške vsakega toženca odmerilo na 853,98 EUR (1500 točk za sestavo odgovora na revizijo, administrativni stroški po tretjem odstavku 13. člena OT in DDV). Tožnik je dolžan toženkama plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Pri odločitvi o dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude je upoštevalo, da je tako zahtevo v reviziji postavila samo druga toženka.