Jedro

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato je zmotno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca. V premoženjskem delovnem sporu, kakršen je predmetni, ni predpisano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati še 79,20 EUR bruto dodatka za nadurno delo tožnika, opravljenega v času od 17. 10. 2011 do 31. 12. 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 do plačila, nadalje 489,60 EUR bruto dodatka za nadurno delo tožnika, opravljenega v letu 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 do plačila, 544,83 EUR bruto dodatka za nadurno delo tožnika, opravljenega v letu 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 do plačila, 231,66 EUR bruto dodatka za nadurno delo tožnika, opravljenega v letu 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 do plačila (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik iz naslova dodatka za nadurno delo več ali drugače – plačilo še 9.159,51 EUR bruto dodatka z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 79,20 EUR za čas pred 10. 2. 2012, od prisojenega zneska 489,60 EUR za čas pred 19. 1. 2013, od prisojenega zneska 544,83 EUR za čas pred 19. 1. 2014 in od prisojenega zneska 231,66 EUR za čas pred 19. 9. 2014, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo še plačilo toženkinih stroškov postopka v višini 2.246,13 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da ni mogoče preizkusiti dokaznega zaključka sodišča o tem, da je bil razbremenjen evidentiranja delovnega časa na svojo zahtevo, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev po 339. členu ZPP. Nasprotuje presoji sodišča, ki ni upoštevalo neevidentiranih nadur, oziroma je upoštevalo le nadure, za katere je tožnik predložil dokaze. Iz elektronskega sporočila izhaja, da nadrejena tožnika ni razbremenila evidentiranja delovnega časa. Zato je zmoten zaključek, da naj bi zahteval, da se ga razbremeni evidentiranja. Trdi, da sobotno in nedeljsko delo ni bilo evidentirano, saj je delo opravljal na domu, pa tudi sicer sistem tega ni omogočal. Ker iz računalniškega programa A. izhaja, da se je v naslednji mesec lahko preneslo največ 10 nadur, izpisek ni ustrezen dokaz o sicer večjem številu opravljenih nadur. Po mnenju tožnika se v primeru neobstoja evidence delovnega časa dokazno breme glede števila opravljenih nadur prevali na delodajalca. Prvenstveno bi moralo sodišče upoštevati, da je dokazno breme glede opravljenega nadurnega dela na strani toženke. Ker toženka ni vodila evidence o nadurah, bi moralo sodišče v skladu z 215. členom ZPP tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo napotkov višjega sodišča glede obveznosti vodenja evidenc in je o nadurnem delu odločilo le na podlagi dokazov, ki jih je sam predložil. Zato je podana kršitev 362. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se v ponovljenem sojenju kljub napotkom višjega sodišča ni opredelilo do izpovedi B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in do pisnih izjav G.G., na katere se iz previdnosti sklicuje, in uveljavlja, da je opravljal delo tudi popoldne. Trdi, da je opravljal še druga potrebna dela zaradi povečane fluktuacije delavcev in prenove delovnih procesov, s čimer so bili seznanjeni tudi njegovi nadrejeni. Pri določitvi višine nadurnega dela se sodišče ne bi smelo opreti na neresnične izjave prič H.H., I.I., J.J. in K.K. o dežurstvu, ki niso bile seznanjene s tožnikovim načinom dela. Če tožnik ne bi opravil dela v popoldanskem času, bi toženki nastala ekonomska škoda. Sodišče bi moralo pridobiti izpise iz programa L., v katerem so zabeležene vse aktivnosti, ki jih je opravljal izven delovnega časa. Glede zavrnitve dokaznega predloga za predložitev izpisov iz navedenega programa uveljavlja, da izjava sistemskega administratorja ni verodostojna. Sodišče bi jo lahko upoštevalo le, če bi bila overjena s strani strokovnjaka. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za predložitev podatkov o deležu nabave od posameznih dobaviteljev po njegovem odhodu, saj so ti podatki ključni za ugotovitev obsega njegovega dela in razlogov za spremembo delovnega procesa. Prav tako nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za predložitev izpisov delovnih ur za I.I. in M.M. v obdobju od 1. 4. 2014 do 29. 12. 2014 ter za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko ur je bilo potrebnih, da bi bilo delo dobro opravljeno. Toženka je priznala, da je bilo opravljenega veliko dela, zato ni šlo le za pripravljenost. Tožnik nasprotuje še izračunu višine nadure. Za opravljeno nadurno delo mora toženka plačati 100 % urno postavko in dodatek v višini 30 %, torej nadure v višini 130 % urne postavke. Ugovarja priznanju stroškov pete pripravljalne vloge z dne 24. 5. 2018, saj ni potreben za ta spor. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 685/2017 z dne 21. 2. 2018 pritožbi tožnika delno ugodilo (delno je pritožbo zavrnilo in odločitev glede mobinga potrdilo) in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka iz naslova nadur (razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega dodatka za nadurno delo 44,88 EUR za čas pred 10. 2. 2012) in posledično stroškovno odločitev razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je zaradi zmotnega stališča, da tožnik do plačila ni upravičen že iz razloga, ker naj nadurno delo ne bi bilo potrebno, češ da bi vse delo lahko opravil v krajšem času, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, naj toženka naloži predložitev izpisov iz programa L. Na podlagi pisne izjave priče N.N., ki pri toženki opravlja delo sistemskega administratorja in skrbi za strežnik, na katerem ta aplikacija deluje, je namreč sodišče ugotovilo, da izpis trajanja tožnikovih prijav v aplikaciji L. za vtoževano obdobje ni mogoč, saj se podatki o tem hranijo le 30 dni. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da (zgolj) pisna izjava sistemskega administratorja ni verodostojna, vendar je imel npr. možnost predlagati, naj sodišče navedenega neposredno zasliši (šesti odstavek 263.a člena ZPP), pa se je temu izrecno odpovedal (pripravljalna vloga z dne 13. 2. 2017). Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi sodišče prve stopnje izjavo N.N. lahko upoštevalo le v primeru, če bi bila ta uradno overjena s strani strokovnjaka. Dokaznega predloga v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podal. Prav tako sodišče prve stopnje toženki utemeljeno ni naložilo, naj predloži podatke o deležu nabave od posameznih dobaviteljev po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja (torej za čas po vtoževanem obdobju). Vprašanje, zakaj je toženka po tožnikovem odhodu blago ponovno pričela nabavljati na tržnici, namreč za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela oziroma njegovega obsega v spornem obdobju ni bistveno.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za predložitev izpisov delovnih ur za I.I. in M.M. v obdobju od 1. 4. 2014 do 29. 12. 2014, saj nadure tožnikovih sodelavk v letu 2014 niti kvaliteta njunega dela za odločitev niso pomembne. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da bi bila izvedba tega dokaza pomembna za ugotavljanje obsega dela, ki sta ga omenjeni sodelavki opravili v času njegove bolniške odsotnosti, vendar iz dejanske ugotovitve, ki ji pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bil tožnik iz tega razloga odsoten v obdobju med 22. 8. 2013 in 18. 11. 2013. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo z namenom ugotovitve pristnosti plačilnih list, obrazložitve pojmov stimulacija in razvojni dodatek ter obrazložitve načina obračunavanja plače in dodatkov k plači ugoditi tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. Izvedba tega dokaza v zvezi z zgoraj navedenimi vprašanji v postopku na prvi stopnji ni bila predlagana. Tožnik je le v obdobju od oktobra 2011 do konca junija 2013 evidentiral prihod in odhod z dela. Število nadur v omenjenem obdobju je razvidno iz izpisa računalniškega programa A. pod postavko "saldo trenutni mesec", tožnik pa ni dokazal, da naj bi program vsak mesec izbrisal več kot 10 nadur. Od julija 2013 tožnik delovnega časa ni evidentiral, saj je napredoval na delovno mesto vodja programov, na katerem je bil te obveznosti na svojo prošnjo razbremenjen, kot to izhaja iz tožnikove izpovedi na naroku dne 9. 11. 2016. Sodišče v zvezi s takšnim dokaznim zaključkom, ki temelji na izrecni izpovedi tožnika, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP.

9. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (trditveno breme) in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (dokazno breme). Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva (trditveno breme) in predlagati dokaze (dokazno breme), na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in tudi količino takšnega dela (VIII Ips 191/2018). Zato je zmotno stališče pritožbe, da se dokazno breme glede števila opravljenih nadur v primeru odsotnosti evidence o času nadurnega dela enostavno prevali na delodajalca. V premoženjskem delovnem sporu, kakršen je predmetni, ni predpisano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Pritožbeno sodišče posebnih napotkov glede razporeditve dokaznega bremena ni dalo, zato je neutemeljen tudi očitek kršitve določbe 362. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker s tem v zvezi ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek tako, da je ugotovilo obseg opravljenega nadurnega dela v vtoževanem obdobju. V zvezi s tem se je v 16. in 17. točki obrazložitve opredelilo tudi do izpovedi B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in pisne izjave G.G. in ugotovilo, da je tožnik v zvezi z delom kontaktiral toženko tudi po registriranem delu delovnega časa, da je bil v popoldanskem času in ob sobotah dosegljiv na službeni telefon, da je odgovarjal na službene klice in na prenosnem računalniku urejal službene zadeve od doma. Glede razdelitve sobotnih dežurstev oziroma tožnikovih zadolžitev ob sobotah je sodišče dokazno ocenilo tudi izpovedi I.I., J.J. in K.K., saj so navedene priče delale skupaj s tožnikom in bile seznanjene s tožnikovim načinom dela. Tožnik v pritožbi navaja, da so bila pravila o dokazovanju iz 215. člena ZPP napačno uporabljena, vendar to ne drži. Sodišče je po oceni izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana oziroma koliko nadur je tožnik v vtoževanem obdobju opravil, zato ni šlo za situacijo, ki jo ureja 215. člen ZPP. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede količine nadurnega dela, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oziroma uspehu celotnega dokaznega postopka.

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini nadure. Tožnik je v postopku na prvi stopnji trdil, da vrednost nadure oziroma urne postavke v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2012 znaša bruto 2,40 EUR, v obdobju od januarja 2013 pa bruto 4,29 EUR, kar je sodišče ustrezno upoštevalo in tožniku prisodilo dodatek za nadurno delo v višini 30 %. Šele v pritožbi je tožnik začel pojasnjevati, da je upravičen do izplačila v višini 130 % urne postavke. Te navedbe pomenijo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji.

12. Toženka se je v peti pripravljalni vlogi 24. 5. 2018 glede na napotke pritožbenega sodišča izjavila o procesnem gradivu, ki je pomembno za odločitev o zadevi. Glede na navedeno je bil strošek obrazložene pripravljalne vloge za ta spor potreben in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel. Tudi toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni pripomogla k rešitvi tega spora (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).