Jedro

Intabulacijska klavzula ni sestavni del sklepa o določitvi nujne poti (čl. 145/II ZNP). Sklep o določitvi nujne poti je konstitutivna sodna odločba, nujna pot pa oblika stvarne služnosti, ki se ustanovi s pravnomočno odločbo v nepravdnem postopku. Ker je bilo o predlagani nujni poti že pravnomočno odločeno, je sodišče pravilno zavrglo predlagateljev predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. I zavrglo predlagateljev predlog z dne 5.9.2008 za določitev nujne poti, pod tč. II pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Proti sklepu se predlagatelj pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Pritožba najprej povzema, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je o identičnem predlogu že pravnomočno odločeno. Pri tem uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. tč. čl. 339/II ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP. Trdi, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in zlasti graja dokazno oceno sodišča. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sklepa. Sodišče je namreč sprejelo odločitev, da sicer predloga za določitev nujne poti nista identična, po drugi strani pa ugotavlja, da sta enaka, ker predlagatelj predlaga enako nujno pot po isti nepremičnini kot v prvotnem postopku. Glede izvršljivosti predhodne pravnomočne odločbe z vknjižbo nujne poti v zemljiško knjigo pa je potrditvah pritožbe stališče sodišča, da bi se moral takšen postopek urejati v posebnem pravdnem postopku in ne v nepravdnem postopku, pravno zmotno. Pritožba nadalje citira določila čl. 141 in 145 ZNP ter določili čl. 88 in 89 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in zatrjuje, da je predlagatelj pravilno vložil nov predlog za določitev nujne poti v nepravdnem postopku, saj je evidentno, da prvotni pravnomočni sklep ni izvršljiv, to je ugotovilo tako izvršilno kot zemljiškoknjižno sodišče, saj sta obe zavrnili predlog za izvršbo oz. predlog za vpis v zemljiško knjigo, pri čemer kot dokaz k pritožbi prilaga oba sklepa (opr. št. In 2/08 in Dn 2173/07). Pritožba navaja, da nujna pot spada med stvarne pravice na tuji stvari, za katero se zahteva intabulacijska klavzula, če predlagatelj želi imeti svojo pravico zagotovljeno. Nadalje citira določilo čl. 40 in 81 ZZK-1. Glede na vse citirane predpise pritožba trdi, da sodišče predloga za določitev nujne poti ne bi smelo zavreči in bi moralo nov predlog z opisom nujne poti in intabulacijsko klavzulo obravnavati enovito in ne ločeno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Nesprejemljivo je stališče, da bi moral predlagatelj v posebni tožbi zahtevati vpis nujne poti v zemljiško knjigo, če 81. in 40. čl. ZZK-1 določata drugače. Sklep o določitvi nujne poti je le pravnomočen, ni pa izvršljiv. Predlagatelj bo imel učinkovito pravno varstvo, pa ni mogoče odločiti o nujni poti in vpisu te stvarne pravice v dveh ločenih postopkih (pravdni in nepravdni). Le enovit predlog za določitev nujne poti lahko učinkovito varuje upravičenca v njegovih pravicah.

Pritožba nadalje navaja, da enako smiselno veljajo pritožbene navedbe tudi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe. Zmotno je stališče sodišča, da naj pritožnik vloži izvršbo in bo uspel s svojo nujno potjo, saj je pritožnik priložil stališče izvršilnega in zemljiškoknjižnega sodišča, ki sta oba predloga zavrnili. Poudarja, da predlagatelju dnevno nastaja nenadomestljiva škoda, kar vse je že pojasnil v predlogu za izdajo začasne odredbe, verjetnost nedenarne terjatve je izkazal, nevarnost pa tudi. Skladno z določilom ZNP se v tem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP in ob upoštevanju, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 15. čl. izrecno določa, da se uporabljajo določila ZPP, pritožba trdi, da je možno tudi v nepravdnem postopku odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi tako, da sklep sodišča prve stopnje spremeni in ugodi predlogu za določitev nujne poti in predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za določitev nujne poti z dne 5.9.2008 z ugotovitvijo in obrazložitvijo, da je bila nujna pot, kot jo predlaga predlagatelj v predlogu z dne 5.9.2008, že pravnomočno določena s sklepom opr. št. N 23/2006 z dne 26.4.2007. Pritožba sodišču prve stopnje najprej neutemeljeno očita bistveno kršitev postopka iz 14. tč. II. odst. čl. 339/II ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP, ki jo pritožba vidi v tem, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in tudi v nasprotju, ko sodišče navaja, da sicer predloga za določitev nujne poti nista identična, po drugi strani pa ugotavlja, da sta enaka, ker predlagatelj predlaga enako nujno pot po isti nepremičnini kot v prvotnem postopku. Glede prvega očitka, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, je najprej ugotoviti, da pritožba teh pomanjkljivosti ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočali preizkus odločitve sodišča prve stopnje sklep nima. Neutemeljen pa je s tem v zvezi tudi nadaljnji pritožbeni očitek glede navedenega nasprotja v obrazložitvi sklepa.

Pritožba ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa, da predlagatelj s predlogom z dne 5.9.2008 predlaga določitev enake nujne poti na isti nepremičnini parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. v lasti nasprotnega udeleženca, ki je bil nasprotni udeleženec tudi v zadevi opr. št. N 23/2006 ter enak način uporabe nujne poti, kot je bil predlagan v predlogu predlagatelja z dne 27.2.2003 v predhodni zadevi opr. št. N 23/2003, kot tudi ne prereka, da se obravnavani predlog z dne 5.9.2008 sklicuje na skico glede poteka nujne poti, ki je sestavni del pravnomočnega sklepa o določitvi nujne poti z dne 26.4.2007, prav tako pa se predlagatelj v predlogu z dne 5.9.2008 sklicuje na navedbe in dokaze v zadevi N 23/2006, torej na isto dokazno in trditveno podlago. Kot v nadaljevanju navaja tudi pritožba sama, bistvene sestavine sklepa o določitvi nujne poti določa čl. 145/II ZNP, ko določa, da mora sklep o določitvi nujne poti obsegati natančen potek nujne poti, način uporabe nujne poti ter višino denarnega nadomestila, skica o poteku nujne poti pa je sestavni del sklepa. Te obvezne sestavine sklepa, kot izhajajo iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, pa so v pravnomočnem sklepu opr. št. N 23/2006, izdanem po predlogu predlagatelja z dne 27. 2. 2003, in obravnavanem predlogu, enake. Tudi glede trditvene in dokazne podlage se predlog dne 5.9.2008 v celoti sklicuje na zadevo opr. št. N 23/2006 in se tako ne zatrjuje nobena sprememba nujne poti. Zato je sodišče prve stopnje, kljub temu, da predloga v besedilu nista povsem identična, pravilno zaključilo, da je bilo o predlagani nujni poti že pravnomočno odločeno. Ob obrazloženem tako tudi očitek o bistveni kršitvi postopka po 14. tč. čl. 339/II ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP ni podan.

Kot izhaja iz že citiranega določila čl. 145 ZNP zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) ni sestavni del sklepa o določitvi nujne poti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sodni sklep o določitvi nujne poti predstavlja konstitutivno sodno odločbo, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo (čl. 40 ZZK-1). Nujna pot je oblika stvarne služnosti, ki se ustanovi s pravnomočno odločbo sodišča v nepravdnem postopku. Predlagatelj ima nujno pot že pravnomočno priznano. Vknjižba nujne poti v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne konstitutivne sodne odločbe je predmet ustreznega zemljiškoknjižnega postopka in ne predmetnega nepravdnega postopka za ustanovitev nujne poti, pri čemer je predmet tega pritožbenega preizkusa le pritožbeno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nepravdnem postopku, ne pa tudi k pritožbi predložen sklep zemljiškoknjižnega sodišča. Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje predlog za določitev nujne poti z dne 5.9.2008 v nepravdnem postopku utemeljeno zavrglo.

Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da naj predlagatelj vloži izvršbo in bo uspel z nujno potjo. Sodišče prve stopnje česa takega ni navedlo, nasprotno, smiselno je pritrdilo stališču izvršilnega sodišča, ki ga s k pritožbi priloženim sklepom pritožnik ponuja v pritožbi (četrti odstavek na drugi strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), hkrati pa je predlagatelja tudi pravilno opozorilo, da za morebitno nespoštovanje s pravnomočnim sklepom določene nujne poti, kar bi utegnilo izhajati iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe, ponoven predlog za določitev nujne poti na isti nepremičnini ne predstavlja ustrezne oblike pravnega varstva. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi v takšnem primeru glede na dejstvo, da nujna pot predstavlja s sodno odločbo ustanovljeno stvarno služnost kazalo razmisliti o pravnem varstvu, ki ga za varstvo služnosti predvideva Stvarnopravni zakonik (SPZ).

Strinjati se je sicer s pritožbo, da je načelno tudi v nepravdnem postopku mogoče izdati začasne odredbe. Vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ob utemeljeno zavrženem predlogu za določitev nujne poti in ob ugotovljenem dejstvu, da sklep o določitvi nujne poti predstavlja konstitutivno odločbo, s sklicevanjem na določilo čl. 267 ZIZ utemeljeno zavrnilo hkrati s predlogom dne 5.9.2008 vložen predlog za izdajo začasne odredbe v tem nepravdnem postopku, pri čemer tudi predlagatelj sam v predlogu veže veljavnost predlagane začasne odredbe na dokončanje tega nepravdnega postopka. Zato tudi s pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožba skuša izpodbiti zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ne more uspeti.

Ob obrazloženem je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (čl. 365 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP). Pri tem tudi ni zasledilo očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu še paziti po uradni dolžnosti.

Stroške postopka trpi predlagatelj (čl. 146 ZNP v zvezi s čl. 35 ZNP).