Jedro

Tožena stranka tožeče stranke ni pozivala zgolj na predložitev programov posvetov Združenja A., saj je v pozivu navedeno, naj predlog za napredovanje v naziv dopolni ustrezno v 30 dneh po prejemu dopisa, pri čemer ni navedeno, da bi bila lahko dodatna dokazila zgolj programi posvetov. Ta poziv je možno razumeti tako, da bi lahko tožeča stranka predložila kakršnakoli dokazila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožeče stranke v naziv svétnica. V obrazložitvi odločbe navaja, da je predlog za napredovanje vložila ravnateljica vrtca in da je bilo pri pregledu predloga in dokazil ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za napredovanje v naziv svétnica. Tožena stranka namreč med drugim ni mogla vrednotiti izvedbe referatov na 11. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. (v nadaljevanju A.) v februarju in aprilu 2015, iz katerih izhaja, da naj bi tožeča stranka opravila dodatno strokovno delo po 2. alineji č) razdelka 17. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), to je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci. Tožena stranka pojasnjuje, da je bilo na podlagi obvestil, ki jih je prejela, ter na podlagi anonimnih prijav ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v tej organizaciji ni mogoče potrditi. O navedenem je bila tožeča stranka obveščena in pozvana k dopolnitvi vloge, ko jo je tožena stranka pozvala, naj predlog dopolni s programom 11. in 16. mednarodnega znanstvenega posveta, iz katerega bo razvidna dejanska izvedba teh treh referatov. Tožeča stranka je na poziv odgovorila tako, da je predlog za napredovanje dopolnila s fotokopijo dokazil o izobrazbi, fotokopijo delovne knjižice, potrdili o udeležbi s tremi referati na 11. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu, elektronsko korespondenco A., kjer potrjujejo izdajo potrdil za izvedbo treh referatov na 11. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu, fotokopijo kolofon in del kazala zbornika povzetkov 11. in 16. Mednarodnega znanstvenega posveta, fotokopije povzetkov zbornika ter novim potrdilom o udeležbi z referatom na 17. mednarodnem znanstvenem posvetu, fotokopijo kolofona in kazala zbornika povzetkov ter fotokopijo povzetka, programa posvetov pa ni priložila. Tožena stranka je preverjala dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev navedene organizacije ter pri tem iz razlogov, ki jih obširno navaja v obrazložitvi odločbe, prišla do zaključka, da verodostojnosti predloženih potrdil ni mogoče preizkusiti. Iz navedenega razloga teh potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Ker tožeča stranka do dne odločanja predloga ni dopolnila z ustreznimi dokazili, je tožena stranka predlog za njeno napredovanje zavrnila.

2. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je predstavila štiri samostojne referate na posvetih, za kar so ji bila izdana potrdila, ki jih je tožeča stranka tudi predložila toženi stranki. Naknadno je posredovala še elektronsko korespondenco A., kjer potrjujejo izdajo potrdil, fotokopije kolofonov in del kazala zbornikov povzetkov ter fotokopije povzetkov njenih referatov, drugih listin pa tožeča stranka nima, saj gre za listine, s katerimi razpolaga A. in ne tožeča stranka. Iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka A. pozivala k predložitvi določenih listin, niti da bi pozvala h kakršnimkoli pojasnilom glede njenih dvomov. S tem ko je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala le predložitev listin, čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi, je bila kršena določba drugega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je tožečo stranko dodatno pozvala k predložitvi programa mednarodnih znanstvenih posvetov kljub temu, da je bilo dokazovanje z omenjenimi listinami očitno že vnaprej obsojeno na neuspeh. Tako ravnanje pa je v nasprotju s 7. členom ZUP, po katerem je organ dolžan stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje svoje pravice. Nedopustno je, da tožena stranka tožeči stranki zanika napredovanje, ne da bi ji omogočila, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov. Tožeča stranka v dokaz izvedbe referatov poleg listin, ki se že nahajajo v upravnem spisu, prilaga še fotografijo, ki je nastala ob njeni predstavitvi enega izmed referatov aprila 2015 ter predlaga, da se pri A. pridobijo dokazila o tem, da je tožeča stranka na predmetnih mednarodnih znanstvenih posvetih sodelovala s samostojnimi referati, poleg tega pa predlaga še lastno zaslišanje in zaslišanje prič A.A. in B.B. Predlaga tudi zaslišanje C.C., predsednice A. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji s sodbo podeli naziv svétnice, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da imajo mednarodne konference vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Pri referatu, predavanju, delavnici, članku, gre za različne oblike znanstvenih prispevkov, kar izhaja tudi iz tipologije COBISS. Pravilnik omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno z izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 10. člen ZUP, ki določa načelo proste presoje dokazov in s tem v zvezi navaja, da si je prizadevala ugotoviti verodostojnost predloženih potrdil in je zato tudi zahtevala dodatna dokazila od tožeče stranke in tudi od organizatorja posveta, iz katerih bi bilo razvidno, ali je dejansko izvedla referat. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se izvedba referata dokazuje s potrdili izvajalca posveta, vendar pa to nikakor ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, teh podatkov ne bi smela dodatno preverjati. Tožena stranka je po načelu proste presoje dokazov in načela materialne resnice ob upoštevanju dejstva, da niti tožeča stranka niti organizator posveta nista predložila dokazil oziroma utemeljitve, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil. Dokaz z zaslišanjem prič ni potreben, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi. Tožena stranka izrazi tudi dvom o verodostojnosti predlaganih prič ter navaja, da predložena fotografija ne dokazuje izvedbe referatov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Obe stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v pripravljalnih vlogah, tožeča stranka izrecno poudarja, da se tožena stranka sklicuje na napačno pravno podlago. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Skladno z drugim odstavkom 11. člena Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje vzgojitelj v vrtcu, ki izpolnjuje v zgoraj navedeni določbi določene pogoje, med katerimi je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 32 točk, od tega najmanj 16 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja drugega odstavka 11. člena Pravilnika).

7. V obravnavanem primeru je sporno izpolnjevanje pogoja, kjer se zahteva opravljanje različnih dodatnih strokovnih del, torej ali je tožeča stranka dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 17. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Konkretno je med strankama sporno, ali je tožeča stranka dokazala izvedbo štirih referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih A., saj tožena stranka potrdilom o udeležbi na teh konferencah s samostojnimi referati oporeka njihovo verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP, ki pravi, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predložena potrdila in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih.

8. Očitek tožeče stranke, da iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka A. pozivala k predložitvi določenih listin, je tožena stranka posredno prerekala s tem ko je navedla, da je pozvala k dopolnitvi predloga za napredovanje tako tožečo stranko kot tudi organizatorja posveta A. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka že v odločbi zatrjuje, da niso dosegljivi programi posvetov in zato ni mogoče ugotoviti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat. S tem v zvezi je iz upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka A. zaprosila za dodatna dokazila, vendar pa je organizator le navajal, da so posamezniki predstavljali referate in da je predložil potrdilo, iz katerega je razvidno le dejstvo, da udeleženci potrdilo prejmejo, še vedno pa ni razvidna sama izvedba referata. Razen upravnega spisa ter potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu ter sodbe št. I U 1373/2016-11 tožena stranka drugih prilog ni predložila.

9. V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala le predložitev programov, ki jih tožeča stranka nima, čeprav bi bilo mogoče referate dokazovati tudi z drugimi dokazi, sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožeče stranke ni pozivala zgolj na predložitev programov, saj je v pozivu tožeči stranki z dne 20. 4. 2016 navedeno, naj predlog za napredovanje v naziv dopolni ustrezno v 30 dneh po prejemu dopisa, pri čemer ni navedeno, da bi bila lahko dodatna dokazila zgolj programi posvetov. Ta poziv je možno razumeti tako, da bi lahko tožeča stranka predložila kakršnakoli dokazila. Iz odločbe tudi ne izhaja, da tožena stranka meni, da z listinami ZPTUS sploh ni mogoče dokazovati izpolnjevanja pogojev, saj to nikjer ne piše. 10. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 7. členom ZUP, ki se nanaša na varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. To določilo določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in da ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. To konkretno pomeni, da če uradna oseba ugotovi, da bi lahko stranka uveljavljala še kakšno drugo pravico poleg tiste, ki jo uveljavlja v svoji vlogi, da jo mora na to opozoriti. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj tožeči stranki ne bi bilo omogočeno, da predlaga izvedbo drugih dokazov, saj je bilo že obrazloženo v tej sodbi, da iz poziva tožeči stranki izhaja, da lahko predloži kakršnakoli dokazila.

11. Tožeča stranka v tožbi prilaga tudi nekatera dokazila (fotografijo, predlog za pridobitev dokazil pri ZPTUS o tem, da je tožeča stranka na predmetnih mednarodnih znanstvenih posvetih sodelovala s samostojni referati, predlog za zaslišanje prič), vendar pa sodišče ugotavlja, da teh dokazil tožeča stranka ni predlagala v postopku do izdaje izpodbijanega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela poziv za predložitev dodatnih dokazov. 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka pa v tožbi ni navedla, zakaj teh dokazov, vključno z zaslišanji prič, ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta, saj je bila pozvana na predložitev dodatnih dokazil, dopis tožeči stranki pa, kot je bilo pojasnjeno, ni nikjer navajal, da je edini dokaz le predložitev programa. Glede na to je sodišče kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, saj predlaganih dokazov ni mogoče upoštevati.

12. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi neutemeljeno izpodbija odločbo iz razloga nepravilne uporabe drugega zakonito izdanega predpisa s tem, ko je navedla, da se tožena stranka sklicuje na napačno pravno podlago, in sicer 20. člen Pravilnika, čeprav za tožečo stranko kot vzgojiteljico predšolskih otrok, ta ni relevanten, temveč je potrebno upoštevati 17. člen Pravilnika, čemur pritrjuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. V izpodbijani odločbi je pravna podlaga namreč pravilno navedena, kar je razvidno iz obrazložitve odločbe, kjer med drugim obrazloži, da v skladu s č) in d) razdelkom 17. člena Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti nekaterih dokazil. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da 20. člen Pravilnika zanjo ni relevanten, vendar gre po oceni sodišča za očitno pomoto, ki se kaže v nepravilni navedbi številke člena v osmem in devetem odstavku obrazložitve, kar pa na zakonitost izpodbijane odločbe nima nobenega vpliva. Sodišče želi zgolj dodati, da ob upoštevanju dejstva, da je med strankama sporno, ali je tožeča stranka izvedla samostojni referat ali ne, je pogoj po drugi alineji č) razdelka 17. člena in po drugi alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika (to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci) po vsebini enak, zaradi česar sklicevanje na nepravilen člen v osmem in devetem odstavku izpodbijane odločbe ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke.

13. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.