Jedro

Plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 in plačilo zakonskih zamudnih obresti iz 277. člena ZPIZ-1 lahko stranka uveljavlja bodisi pri tožencu, ki mora o zahtevi vsebinsko odločiti z odločbo, bodisi neposredno pred socialnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se besedilo „od prejema pisnega odpravka te sodbe“ nadomesti z besedilom „od pravnomočnosti sodbe“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba in v izpodbijanem delu (1. točka) sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je v odločbah toženca, opr. št. ... z dne 16.9.2004 in ... z dne 31.8.2005 odpravilo del, ki glasi: „Zahteva za izplačilo zakonskih zamudnih obresti se zavrže“ (1. točka izreka sodbe). Nadalje je tožencu naložilo, da v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe z odločbo meritorno odloči o zahtevku za izplačilo zakonskih zamudnih obresti (2. točka izreka sodbe). V nadaljevanju je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 220,32 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sklepa). Kot preuranjen pa je zavrglo denarni zahtevek (pravilno: tožbo v delu, ki se nanaša) na plačilo posameznih zneskov zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper 1. in 2. točko sodbe in zoper 1. točko sklepa je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre v primeru zahtevka za izplačilo zamudnih obresti za upravno stvar in razsodilo v prid tožniku. Toženec se s tako odločitvijo sodišča ne strinja in je prepričan, da zahtevek na izplačilo zakonskih zamudnih obresti ni šteti kot upravno stvar. Upravna stvar je namreč v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju: ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po izrecni določbi 12. člena, pa tudi 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) se po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku pri tožencu odloča le o pravicah iz obveznega zavarovanja. Pravice iz obveznega zavarovanja so določene v 4. členu ZPIZ-1. Zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti pa ni pravica iz obveznega zavarovanja in tudi ne upravna stvar, zato je bila odločitev toženca v dokončni odločbi pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje tudi na 277. in 276. člen ZPIZ-1. Odločba št. ... z dne 16.9.2004, s katero je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine, je bila realizirana dne 7.10.2004, ko je bilo tožniku nakazano 1.188.233,31 SIT. Toženec je priznane zneske izplačal v krajšem roku od 60 dni, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Tožnik tako med postopkom ni zatrjeval niti izkazal, da mu toženec v navedenem zakonskem roku ni izplačal priznanih dajatev, kar pomeni, da ni pogojev za uporabo 277. člena ZPIZ-1. V konkretnem primeru pa ni podan niti dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1. V tožnikovem primeru je bila pravica do predčasne pokojnine dokončno določena s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 16.9.2004, ki jo je drugostopenjski organ v delu, ki se nanaša na višino predčasne pokojnine, kot pravilno potrdil in je ni spremenil. Toženec nadalje navaja, da gre v primeru socialnih sporov za spore polne jurisdikcije, zato bi sodišče moralo o zahtevku meritorno odločiti in v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Toženec še opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe meritorno odločiti o zahtevku, ni v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). Rok za izdajo nove odločbe je namreč 30 dni od pravnomočnosti sodbe, ne pa od prejemka pismenega odpravka sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 31.8.2005, s katero je bila pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 16.9.2004 zavrnjena. Izrek navedene odločbe pa je bil dopolnjen tako, da je bila zahteva za izplačilo zakonitih zamudnih obresti zavržena. Kot razlog za zavrženje je toženec navedel, da v primeru zahteve za plačilo zakonskih zamudnih obresti ne gre za upravno stvar.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na nasprotno stališče in sicer, da gre tudi v tem primeru za upravno stvar in da bi moral toženec odločiti po vsebini. Pri tem se je sklicevalo na določbo 276. člena ZPIZ-1, kjer je urejena odškodninska odgovornost zavoda in pa na določbo 277. člena istega zakona, kjer je urejeno plačilo zamudnih obresti. Tožbenemu zahtevku je ugodilo tako, da je dokončno odločbo v delu, s katerim je bila zahteva za izplačilo zakonitih zamudnih obresti, zavržena, odpravilo in v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Glede na tako odločitev pa je kot preuranjen zavrglo konkretno postavljen denarni zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, mora toženec v primeru, ko stranka uveljavlja plačilo tako odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 oziroma plačilo zamudnih obresti po 277. členu istega zakona, odločiti po vsebini. V primeru zahtevka po 277. členu so obresti glede njenega nastanka akcesorna terjatev, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Obresti so z vidika nastanka vedno akcesorna terjatev, pa čeprav se lahko uveljavljajo tudi samostojno kot glavna terjatev, kar pomeni, da bi lahko stranka tudi samostojno uveljavljala plačilo obresti pred sodiščem. Enako velja tudi za zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej bistvena ugotovitev, ali je bila na prvi stopnji izdana ustrezna odločba in če ni bila, ali je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da glede na zakonsko besedilo lahko zavarovanec uveljavlja plačilo odškodnine po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1 tako neposredno pri zavodu (tožencu), kot tudi neposredno pred sodiščem. Dolžnost toženca izhaja tudi iz 4. odstavka 276. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da je zavod dolžan odškodnino iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev. Ker je odškodnina pravica stranke in obenem obveznost zavoda, ki je oseba javnega prava in razpolaga z javnimi sredstvi, mora torej tudi toženec za izplačilo imeti glede višine in roka ustrezno podlago, to pa je lahko le odločitev v upravnem postopku. Če zavarovanec pravico, ki mu jo zagotavlja materialni predpis, uveljavlja pri tožencu, takšne zahteve ni mogoče zavreči z utemeljitvijo, da ne gre za upravno stvar. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede ostalih pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče v skladu z načelom polne jurisdikcije samo odločiti v zadevi, ne pa zadeve vračati tožencu v ponovno upravno odločanje pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v 1. alineji 82. člena ZDSS-1 določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Res je, da sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje pred sodiščem dolgotrajno oziroma povezano z nesorazmernimi težavami, temveč je zadevo vrnilo tožencu zgolj iz razloga, ker le-ta o zahtevku ni odločal po vsebini, kar je sicer lahko razlog za vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje, vendar pa mora biti odločitev ustrezno obrazložena. Kljub temu, da sodišče prve stopnje omenjenega ni ustrezno obrazložilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ni bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nenazadnje pa je potrebno poudariti dejstvo, da je sodišče prve stopnje s pravnomočnim sklepom kot preuranjen zavrglo denarni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznega zneska akontacije pokojnine oziroma razlike pokojnine od njene zapadlosti pa do plačila (2. točka izreka sklepa). Ker toženec take odločitve ni izpodbijal in je torej postala pravnomočna, to pomeni, da jo je moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi pritožbeno sodišče. Sodišču namreč ni mogoče naložiti , da odloča o zahtevku, ki ga je s pravnomočnim sklepom zavrglo.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v točki 2. izreka sodbe tožencu nepravilno naložilo, da mora novo odločbo izdati v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. ZDSS-1 namreč v 2. odstavku 82. člena določa, da mora v primerih iz 1. odstavka tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Rok za izdajo novega upravnega akta torej začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremenilo tako, kot to sledi iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in pa izpodbijano 1. točko sklepa, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč glede na uspeh v postopku po stališču pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da mora toženec odmerjene stroške povrniti tožniku, toženec pa s tem v zvezi tudi nima nobenih posebnih pritožbenih navedb.