Jedro

Člen 128 ZS ne daje podlage za uveljavljanje lastninske pravice na poslovnih prostorih, ki jih uporabljajo drugi organi, ki izvajajo pravosodno funkcijo. Določbe ZS veljajo le za prostore sodišča, ne pa tudi za druge pravosodne organe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 179/94, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da določbe ZS veljajo tudi za druge pravosodne organe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.562,40 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica do celote nepremičnin s parc. št. 1/2 k. o. X (ID znak 000, ID 000), parc. št. 1/4 k. o. X (ID znak 000, ID 000) in parc. št. 1/5 k. o. X (ID znak 000, ID 000). Podrejeni tožbeni zahtevek je zavrglo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 5.481,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako odločitev v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka obširno povzema razloge izpodbijane sodbe in očita sodišču prve stopnje, da poenostavljeno razlaga določbe 128. člena ZS, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I 179/74, v kateri se je to sodišče opredelilo do ustavnosti člena 128 ZS in navedlo, da so poslovni prostori v uporabi temeljnih sodišč družbena lastnina in niso last občin. Vknjižba lastninske pravice po ZLNDL ne more derogirati zakonitega lastninjenja po specialnem predpisu, to je ZS. Način financiranja sodne stavbe in morebitni prenos pravic na takratni družbeni lastnini ne more biti pravnorelevantna podlaga za lastninjenje po ZS. Temeljno sodišče v Kopru je celotno nepremičnino uporabljalo in upravljalo tako, da je prostore uporabljalo za potrebe sodišča in drugih pravosodnih organov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka opira svoj zahtevek o izključni lastninski pravici na določbo člena 128 Zakona o sodiščih (Ur. l. RS 19/94 – 63/13), ki določa, da poslovni prostori, ki so ob dnevu uveljavitve tega zakona v uporabi temeljnih sodišč, postanejo last Republike Slovenije. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje - da je bil delež pravice uporabe in vsled tega vknjižena lastninska pravica po ZLNDL na toženo stranko 228/10000 zaradi skupnega financiranja - da tožeča stranka ni prerekala dejstva, da obseg solastnine ne bi bil večji od 772/1000, ki ga je uporabljalo Temeljno sodišče v Kopru ob uveljavitvi ZS - da so ob uveljavitvi ZS poleg sodišča uporabljali poslovne prostore tudi drugi pravosodni organi - da ni bil opravljen prenos upravljanja stavbe na takratno Temeljno sodišče - da sta objekt financirala pravna prednica tožene stranke in tožeča stranka.

6. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da člen 128 ZS ne daje podlage za uveljavljanje lastninske pravice na poslovnih prostorih, ki jih uporabljajo drugi organi, ki izvajajo pravosodno funkcijo. Določbe ZS veljajo le za prostore sodišča, ne pa tudi za druge pravosodne organe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 179/94, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da določbe ZS veljajo tudi za druge pravosodne organe.

7. Iz predloženih najemnih pogodb, ki jih je predložila tožena stranka izhaja, da tožeča stranka vseskozi, pa tudi že pred uveljavitvijo ZS, toženi stranki plačuje najemnino za njej solastninski delež, v poravnavi iz leta 2007 (priloga B8) pa celo navaja namero, da odkupi solastninski delež tožene stranke, kar kaže na priznanje solastninskega deleža. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva tako, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev.

9. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

10. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z veljavno OT na 3.562,40 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členoma 154 in 155/2 ZPP.