Jedro

Dolžnik je navedel negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ne more dokazati, pač pa ga mora dokazati upnik.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. Ig 2004/00800 z dne 08.12.2004 ugodi, ter sklep razveljavi v točki II in bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Kopru.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. Ig 2004/00800 z dne 08.12.2004 zavrnilo kot neutemeljen, saj je dolžnikov ugovor ocenilo kot neobrazložen. Ugotovilo je namreč, da so dolžnikove navedbe zgolj pavšalne in nekonkretizirane in da dolžnik za svoje navedbe ni ne predlagal ne predložil nobenega dokaza.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik in predlaga njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče ugovoru ugodi ter sklep o izvršbi razveljavi. V pritožbi poudarja, da je že v ugovoru z dne 24.12.2004 navedel, da zaračunanega dela v K. baru ni nikoli naročil. To dejstvo izhaja že iz listin, ki so v spisu in sicer računa upnika št. 60/2003, na katerem je navedeno "naročilnica: g.P.". Del, ki so predmet vtoževanega računa niso naročili in pravno razmerje med njimi in upnikom ni nastalo. Obstoj pravnega razmerja pa mora dokazati upnik.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je ocenilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen in da je zato neutemeljen, napačno. Dolžnik je že v svojem ugovoru, kar izpostavlja tudi v pritožbi, navedel, da storitev, ki so predmet vtoževanih računov, ni naročil in poudarjal, da z upnikom ni v nobenem pravnem razmerju. To pa pomeni, da je dolžnik navedel dejstvo, ki ga je po 2.odst. 53.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dolžan navesti. Pri tem pa se je tudi skliceval na dokaz s katerim je zatrjevano dejstvo dokazoval. Navedel je namreč, da je že iz samega računa, ki ga je predložil upnik, razvidno, da je ta izdan po naročilnici gospoda P. To pa zadostuje za opredelitev ugovora kot obrazloženega. V obravnavanem primeru gre namreč za zatrjevanje negativnega dejstva, ki ga dolžnik po sami naravi stvari ne more dokazati, pač pa ga mora dokazati upnik. Zato je na slednjem dokazno breme, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstoji. Ker to zadošča za zaključek, da je ugovor obrazložen v skladu z določilom 2.odst. 53.čl. ZIZ, je pritožbeno sodišče zato ob ugoditvi pritožbi dolžnika izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodilo, sklep razveljavilo v točki II izreka ter bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pri pristojnem sodišču.