Jedro

Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena ZOR, ki je veljal v času izdaje predmetne garancije). Banka je torej dolžna poravnati obveznost (izplačati določen znesek), če se izpolnijo pogoji, ki so določeni v sami garanciji. Njena zaveza je samostojna (ni akcesorna) in abstraktna, saj ni vezana na temeljni posel, na podlagi katerega je nastala.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi prve toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in se tožbeni zahtevek, po katerem bi morala plačati tožeči stranki 328.175,76 EUR z obrestmi, kot so se obrestovale hranilne vloge v DEM na vpogled od zneska 641.856,00 DEM od 1. 1. 1992 do 1. 1. 2002 ter z obrestmi v višini, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v EUR od zneska 328.175,76 EUR od 1. 1. 2002 do plačila, v 8 dneh, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženki njene stroške celotnega postopka v znesku 10.920,17 EUR, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tretja tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo zoper drugo in tretjo toženko ter postopek v tem delu ustavilo, tožeči stranki pa naložilo, da drugi in tretji toženki povrne njune pravdne stroške. Tožbenemu zahtevku, naperjenemu zoper prvo toženko, je prvostopenjsko sodišče ugodilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede stroškovne odločitve in je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (zaradi pomanjkanja razlogov) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev glede stroškov odgovora na pritožbo tretje toženke (ta je odgovorila na pritožbo tožeče stranke) je pridržalo za končno odločbo. Pritožbo prve toženke je v celoto zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

3. Prva toženka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka na prejeto revizijo ni odgovorila.

Glede mednarodne pristojnosti sodišč Republike Slovenije

4. Ker sta prva in druga toženka ugovarjali jurisdikciji slovenskih sodišč je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 10. 1993 sklenilo, da je pristojno za sojenje v tej zadevi. Pritožbi prve in druge toženke je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 14. 10. 1994 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

5. Revidentka vztraja, da ni podana jurisdikcija slovenskih sodišč. Zaradi zavrženja tožbe zoper preostali toženki po njenem mnenju ne pride v poštev uporaba določbe 50. člena ZPP/77, ki bi na podlagi atrakcije pristojnosti lahko utemeljevala krajevno pristojnost v zvezi s prorogacijsko pogodbo, sklenjeno med R. M. in tožečo stranko. Sklicuje se tudi na določbo 81. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82), po kateri so za oceno pristojnosti sodišča odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči, to pa je po določbah ZPP tedaj, ko je tožba vročena tožencu.

6. Po določbi 29. člena ZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora. Za garancije take določbe ni najti. Zato se je mogoče opreti na določbe ZPP o krajevni pristojnosti. Po določbi 485. člena ZPP je v gospodarskih sporih (ta spor je gospodarski spor), če gre (med drugim) za spor za izpolnitev pogodbe, poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti krajevno pristojno tudi sodišče kraja, kjer bi morala tožena stranka po sporazumu strank izpolniti pogodbo. Z garancijo se je prva toženka zavezala plačati denarni znesek. Po določbi tedaj veljavnega prvega odstavka 320. člena ZOR se je denarna obveznost izpolnjevala v kraju, v katerem je imel upnik sedež (oziroma stalno prebivališče). Ker je bil izpolnitveni kraj na sedežu tožeče stranke, torej v Republiki Sloveniji, se pokaže, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč v tem primeru.

Glede meritorne odločitve

7. Revidentka uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo vrsto bančne garancije, ker gre pri predmetni garanciji za pogojno in dokumentarno bančno garancijo. Pri tem posebej opozarja na vsebino 3. točke izdane garancije.

Relevantno dejansko stanje za odločanje o tožbenem zahtevku

8. Prva toženka je dne 12. 12. 1989 izdala bančno garancijo št. 4018600869. V 1. točki garancije je bilo ugotovljeno, da sta R. M. in tožeča stranka dne 10. 8. 1987 sklenili pogodbo za izvedbo inštalacijskih del na objektu Mednarodni poslovni center ... V 2. točki garancije je določeno, da banka (prva toženka) garantira, da bo R. M. odpravil vse morebitne pomanjkljivosti iz navedene pogodbe v garancijskem roku (ta se je iztekel 8. 1. 1991), in sicer do zneska dinarske protivrednosti 641.856,00 DEM. V 3. točki garancije se je prva toženka zavezala, da bo v primeru, če R. M. svoje obveznosti ne bi izpolnil, plačala tožeči stranki na podlagi dokumenta, ki ga podpišeta R. M. in tožeča stranka, denarni znesek do višine, navedene v 2. točki garancije. V 4. točki garancije je še določeno, da velja do 31. 12. 1991. 9. V postopku pred sodiščema nižjih stopenj je bilo ugotovljeno, da R. M. v garancijskem roku kljub večkratnim pozivom ni odpravil napak pri inštalacijskih delih na objektu Mednarodni poslovni center ...

Razlogi za ugoditev reviziji

10. Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena ZOR, ki je veljal v času izdaje predmetne garancije). Banka je torej dolžna poravnati obveznost (izplačati določen znesek), če se izpolnijo pogoji, ki so določeni v sami garanciji. Njena zaveza je samostojna (ni akcesorna) in abstraktna, saj ni vezana na temeljni posel, na podlagi katerega je nastala.

11. V predmetni garanciji se je prva toženka (banka) zavezala, da bo izplačala upravičencu (tožeči stranki) znesek do dinarske protivrednosti 641.856,00 DEM na podlagi dokumenta, ki ga podpišeta R. M. in tožeča stranka. Predložitev takega dokumenta je bil pogoj, razviden iz same garancije, za izpolnitev obveznosti prve toženke.

12. Da tožeča stranka ni predložila zgoraj opisanega dokumenta prvi toženki (banki), ne more biti sporno. Prav zato, ker takega dokumenta ni imela, je namreč po lastnih trditvah (tako je navedla v IV. točki tožbe) tožbo sploh vložila. Tako se pokaže, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku na podlagi ugotovitve, da R. M. ni odpravil napak pri inštalacijskih delih na objektu Mednarodni poslovni center ... Za tako ravnanje R. M. bi lahko prva toženka odgovarjala le kot porok.

13. Po povedanem je bilo treba reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, da se pritožbi prve toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Na enaki podlagi je bilo odločeno o pritožbenih stroških tretje tožene stranke. Pravdni stroški prve toženke so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku, upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo.