Jedro

Presoja, ali vidne posledice poškodb predstavljajo skaženost v smislu 179. člena OZ, je v domeni sodišča. Sodna praksa se je ob upoštevanju urne postavke za nekvalificirano malo delo ustalila pri 5 EUR na uro.

Pritožbeno stališče, po katerem zavarovalnica v skladu z 20.a členom ZOZP pride v zamudo šele po treh mesecih od prejema odškodninskega zahtevka, ni utemeljeno. Namen navedene določbe ni bil v tem, da se zavarovalnici zagotovi razumen rok za rešitev škodnih zahtevkov, temveč da oškodovancu zagotovi pravico do njihove hitre obravnave. Določba zato ne posega v splošno pravilo o zamudi glede odškodninske terjatve. O tem se je obrazloženo izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v III. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2016 dalje do plačila, - v IV. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.997,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 171,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek za višino umaknjenega dela tožbenega zahtevka v znesku 10.612,84 EUR (I. točka izreka). S sodbo je toženki naložilo v plačilo 8.376,47 EUR, znesek obresti 480,34 EUR in zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnih zneskov (II. točka izreka), v presežku za 5.123,03 EUR in del zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžna toženki plačati 1.062,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnik se smiselno pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge (338. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Primarno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Glede nepremoženjske škode tožnik navaja, da je v nesreči utrpel poškodbe, ki sodijo med hude telesne poškodbe, kar je ugotovil tudi izvedenec, zato je odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka. Priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 7,5 povprečnih mesečnih plač glede na december 2017. Upoštevaje prisojene odškodnine v primerljivih zadevah (II Ips 548/2000 (15,3 mesečnih neto plač), II Ips 227/2006 (8), II Ips 337/2000 (10), II Ips 148/2003 (8,3) in II Ips 60/96 (11,7)) bi bila ustrezna denarna odškodnina za 500,00 EUR višja in bi skupaj znašala 7,9 povprečnih mesečnih neto plač.

Glede na obseg škode in tožnikovo starost in v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse (II Ips 440/2004 (18,6), II Ips 548/2000 (9,6), II Ips 227/2006 (10,7), II Ips 337/2000 (8,5) in II Ips 137/2007 (7,4)) bi morala biti odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 2.000 EUR višja. Glede na potek prometne nesreče in proces zdravljenja bi tudi odškodnina za strah morala biti višja za 1.600 EUR. Brazgotine, ki so mu ostale po prometni nesreči, utemeljujejo prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500 EUR.

Glede na stališča sodne prakse v zadevah II Cp 1506/2016, II Cp 2261/2016 in Pdp 1372/2014 bi mu morala biti priznana višine urne postavke za tujo pomoč v višini 6 EUR na uro. Tako bi bilo delo ovrednoteno kot delo čistilk za nezahtevno delo brez kvalifikacij in izdajanja računov.

Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da bi morala biti odločitev obratna, saj je toženka tista, ki je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, na kar je tožnik sodišče že opozoril, a je napaka ostala tudi v popravnem sklepu. Uspel je s 77,3 % in ne zgolj 35 %. Dejstvo, da je toženka nakazala del odškodnine po tem, ko je že bila vložena tožba, ne spreminja njegovega končnega uspeha. Priznan bi moral biti strošek za šesto pripravljalno vlogo in davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) na priglašene potne stroške pooblaščenke (odvetnice) ter potni stroški za prihod na obravnave.

3. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov smiselno pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe. Primarno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša strošek sodne takse za vložitev pritožbe.

Izpodbija višino priznane odškodnine. Navaja, da je previsoka odmera posameznih postavk nepremoženjske škode, in sicer v višini 400 EUR za strah, 1.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 2.500 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V skupni višini izpodbija nepremoženjsko škodo za 3.900 EUR. Izpostavlja, da sta zloma v zaraščenem položaju, zato tožnika stalno ne more boleti, temveč zgolj občasno. Tudi ne gre slediti tožniku, da duševno trpi zaradi mravljinčenja v nogi in večje občutljivosti na mraz. Neudeležba v športnih aktivnostih je tožnikova lastna odločitev, saj mu tega ni nihče prepovedal. Navaja, da ni bila upoštevana sodna praksa v primerljivih zadevah.

Glede premoženjske škode za nudeno tujo pomoč izpodbija njeno višino. Urna postavka bi morala biti 4 EUR in ne 5 EUR. Pomoč s strani tožnikove sestrične ni zahtevala specialnih znanj.

Izpodbija ugotovitev o obstoju zamude in obrestno odločitev. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti 20.a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), v skladu s katerim je toženka prišla v zamudo šele v treh mesecih od dneva vložitve odškodninskega zahtevka. Gre za specialno ureditev. Toženka je prejela popolno medicinsko dokumentacijo šele 8. 4. 2016, ponudbo pa je tožniku poslala 23. 5. 2016, zato je lahko prišla v zamudo šele 23. 7. 2016, ne pa februarja 2016, kot je odločilo sodišče. Posledično je treba v obrestnem delu izpodbijane sodbe to upoštevati.

4. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril in zavrnil njene pritožbene navedbe ter priglasil stroške odgovora na pritožbo. Toženka odgovora na tožnikovo pritožbo ni podala.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni bil sporen pravni temelj škodnega dogodka: 27-letni tožnik je bil v avgustu 2015 kot voznik mopeda telesno poškodovan v prometni nesreči, ko je povzročitelj – toženkin zavarovanec – izsilil prednost, zaradi česar je podana njegova odškodninska odgovornost. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče odločilo le o obsegu in višini škode.

7. V pritožbah je izpodbijana višina nepremoženjske škode in delno premoženjske škode glede postavke za tujo pomoč, ugotovitev, kdaj je nastopila toženkina zamuda in pravilnost stroškovne odločitve.

Glede nepremoženjske škode

8. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tako tožnik kot toženka izpodbijata višino odškodnine in ne tudi ugotovljenega obsega škode. S pritožbenim opisovanjem tožnikovega stanja ostajata znotraj ugotovitev prvostopenjskega sodišča in jih glede obsega škode konkretizirano ne izpodbijata. Materialnopravno izhodišče je tako 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim je višina odškodnine odvisna od načela individualizacije (subjektiven kriterij) in njene objektivne umestitve v odškodninski sistem kot celoto.

9. Utemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da je treba za 500 EUR zvišati odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Kot je zaključil izvedenec medicinske stroke, gre za dvojni zlom – zlom leve mečnice in odlom golenice – v smislu hude telesne poškodbe. Iz opisa konkretnih nevšečnosti med zdravljenjem je razvidno, da je tožnik imel kirurški poseg, levo nogo dalj časa imobilizirano, šest tednov nameščen mavec (tudi nadkolenski), osem tednov je moral uporabljati bergle, šest tednov je prejemal injekcije proti krvnim strdkom, bil šestnajstkrat izpostavljen rentgenskemu slikanju, opravljal fizikalne terapije, prejel punkcijo seroma v predelu kolka, jemal antibiotike in analgetike, pogosto obiskoval osebnega zdravnika in specialiste ter bil dalj časa bolniško odsoten.

10. Sodna praksa, ki jo citira tožnik, ni povsem enaka; ali na strani diagnoz, starosti oškodovanca oz. obsega škode. Zato je lahko (nekoliko) različen razpon višine odškodnin utemeljen in razumen. Tožnik je, kljub opisani hudi telesni poškodbi, utrpel (le) en dan stalnih hudih telesnih bolečin. Drugače kot v zadevi II Ips 548/2000, kjer je šlo za spiralni zlom golenice in dvojni prelom mečnice z bistveno drugačnim potekom zdravljenja (dvojna operacija in vstavitev vijakov itd.), oškodovanec pa je trpel 3 dni hudih telesnih bolečin. V zadevi II Ips 227/2006 je starejša oškodovanka utrpela 12 dni hudih telesnih bolečin in imela dva operativna posega, v zadevi II Ips 337/2000 je šlo za spiralni zlom, 15 dni hudih telesnih bolečin, dve operaciji in učvrstitev z vijaki, v zadevi II Ips 148/2003 pa za spiralni zlom goleni in tri dni hudih telesnih bolečin ter v zadevi II Ips 60/96 pri bistveno mlajši oškodovanki (pod starostjo desetih let) za 5 dni hudih telesnih bolečin. Primerjava z navedenimi primeri1 in drugimi primeri iz sodne prakse, v katerih je šlo za oškodovance, ki so utrpeli zlom mečnice in/ali golenice,2 pokaže, da sta tako zahtevana odškodnina v višini 8,4 povprečnih neto plač3 kot tudi prisojena, za pol neto povprečne plače nižja odškodnina v okviru odškodnin, ki se prisojajo za podoben obseg škode. Ob izostanku razlogov v izpodbijani sodbi, ki bi utemeljevali zavrnitev dela zahtevka, in ob dejstvu, da je tudi celotna prisojena odškodnina (ki ob upoštevanju zvišanja po tej sodbi predstavlja 15,7 povprečnih neto plač) v okviru prisojenih odškodnin v podobnih primerih, je utemeljeno zvišanje odškodnine za telesne bolečine do višine zahtevka.

11. Utemeljen je tožnikov očitek glede napačne zavrnitve odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenčevi oceni, da ne gre za skaženost, in na tem temeljilo sklep, da objektivno gledano ni podan pravni standard skaženosti.

12. Presoja, ali vidne posledice poškodb predstavljajo skaženost v smislu 179. člena OZ, je v domeni sodišča. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so posledice prometne nesreče vidne, tožnika motijo, ko nosi kratke hlače, o tem pa ga sprašujejo tudi ljudje. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnik štiri poševne, 5 do 10 centimetrov dolge brazgotine. Na zunanji strani ob pogačici ima okroglo sled globoke odrgnine in 5 centimetrov dolgo brazgotino pod pogačico. Brazgotine ima tudi po hrbtišču palca in drugega prsta leve noge. Na levem stegnu se mu boči 5 × 5 centimetrov velika podkožna brazgotina, ki je ostala po seromu. Izvedenec je opisane posledice označil kot močneje izraženi estetski defekt, ki je viden, če je leva noga v spodnjem delu razgaljena. Obseg brazgotin ni zanemarljiv. Zakriti jih je mogoče le z nošenjem dolgih hlač. Tožnik je bil poškodovan še mlad. Navedeno utemeljuje tudi zaključek o prepričljivosti njegove izpovedbe, da ga brazgotine motijo in da zaradi njih trpi. Upoštevaje navedene okoliščine je utemeljeno pritožbeno zavzemanje za prisojo odškodnine iz tega naslova v zahtevani višini 500 EUR.

13. Neutemeljeno pa je tožnikovo pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR (5,6 povprečnih neto plač) je primerna. Okoliščine v zvezi z vidnostjo brazgotin so bile ovrednotene v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ostale ugotovitve pa v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine.

14. Tožnik ima kratkotrajne bolečine ob velikih obremenitvah leve noge, težave s tesnejšo obutvijo, občutek, da ga v levo nogo hitreje zebe in težave pri klečanju ter daljšem ležanju na zatrdlini. V posledici je zmanjšal tudi športne aktivnosti (košarka, nogomet). V prisojeni odškodnini je ustrezno upoštevano tudi dejstvo, da je tožnik zamenjal delovno mesto. Prej je delal v skladišču, kjer je bilo obremenitev več, sedaj dela v trgovini, kjer je obremenitev manj. V primerih, ki jih ponuja za primerjavo, je bil obseg prikrajšanj večji. V zadevi II Ips 440/2004 oškodovanec ni bil več sposoben za prejšnje delo premikača, spremenil je poklic v prodajalca vozovnic, ni zmogel več opravljati zahtevnih fizičnih del, prenašati težjih bremen, dalj časa hoditi po neravnem terenu itd. V zadevi II Ips 137/2007 je bil oškodovanec vodja gradbišča in je imel med drugim tudi zmanjšano gibljivost gležnja v dorzifleksiji oz. ugotovljene trajno zmanjšano življenjsko aktivnost za 10 %. Podobno je ostal zaradi okostenitve trajno oslabljen in rigiden gleženj oškodovancu v zadevi II Ips 337/2000, leva golen pa mu je ostala zadebeljena. V zadevi II Ips 227/2006 je imela oškodovanka težave pri številnih aktivnostih, tudi pri domačih opravilih, ki so že po naravi vsakdanja in mnogotera. V zadevi II Ips 548/2000 je drugačen sklop posledic, ki vključujejo 5-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, omejeno gibljivost desnega gležnja in otekanje noge pri večjih obremenitvah s težavami pri športu, daljši hoji, zlasti pa pri hoji po strminah in naklonih.

15. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za zvišanje odškodnine za strah. Sodišče mu je za primarni in sekundarni strah priznalo 1.400 EUR, tožnik pa zahteva povečanje na 3.000 EUR. Tožnik ne izpostavi sodne prakse, ki bi tako povišanje utemeljevala, njegovo doživljanje nezgode pa je sodišče prve stopnje v povezavi z ugotovitvami izvedenca pri odmeri odškodnine že ustrezno upoštevalo. Prisojena odškodnina znaša 1,3 povprečne mesečne neto plače in se giblje v razponu tudi glede na s strani tožnika citirane zadeve pri drugih oblikah nepremoženjske škode

16. Na drugi strani je neutemeljen toženkin predlog za znižanje prisojenje odškodnine za vsako od oblik nepremoženjske škode. Toženka ne predstavi sodne prakse, na katero se sicer opira. V pretežni meri podaja matematičen izračun, v kolikšnem obsegu se z odločitvijo sodišča strinja in v kolikšnem ne oz. koliko je tožniku iz posameznega naslova že nakazala. Tako preračunavanje samo po sebi na pravilnost odmere višine odškodnine ne vpliva. Enako velja glede toženkine posplošene navedbe, da ocenjuje, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 2 do 3 %. S tem ne omaje ugotovitev oz. zaključka prvostopenjskega sodišča. Slednje je svoje ugotovitve naslonilo na izvedensko mnenje, v postopku pridobivanja tega pa je imela možnost sodelovati tudi toženka, ki ugotovitev konkretizirano ne izpodbija. Enako je glede tožnikove zatrdline, zaraslih zlomov, mravljinčenja v nogi, občutljivosti na mraz in udejstvovanjem v športnih aktivnostih, kjer je obrazložitev sodišča prve stopnje prepričljiva in življenjska, zato pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Pri opisanih omejitvah je sodišče sledilo tožniku in upoštevalo tako tožnikovo občutenje bolečine in prikrajšanj kot tudi objektivne ugotovitve o obsegu bolečinskih obdobij in zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Glede premoženjske škode

17. Obseg tuje pomoči, ki jo je tožniku nudila sestrična, ni sporen. Sporna je višina urne postavke. Tožnik zahteva 6 EUR na uro, toženka trdi, da je upravičen do 4 EUR na uro. Zaključek sodišča o primernosti 5 EUR za uro tuje pomoči je sodišče oprlo na prosti preudarek (216. člen ZPP) in – zaradi zagotovitve enakega obravnavanja – primere iz sodne prakse.

18. Okoliščina, ki jo je sodišče upoštevalo v okviru prostega preudarka, je pravilna. Zavzemanja za nižjo postavko toženka ni utemeljila. Na drugi strani drži, da je bil v nekaterih zadevah (Pdp 1372/2014 ter VSL II Cp 1506/2016 in II Cp 2261/2016) upoštevan znesek 6 EUR na uro, vendar navedeno ne utemeljuje sklepa, da gre za pretežno stališče sodne prakse. Zgolj iz zadnjega izmed navedenih primerov namreč izhaja, da je pritožbeno sodišče preizkusilo pravilnost te ugotovitve, v drugih dveh primerih pa ta ugotovitev ni bila izpodbijana. Glede na to, da se je sodna praksa ob upoštevanju urne postavke za nekvalificirano malo delo ustalila pri 5 EUR na uro,4 v nobeni od pritožb pa niso ponujeni prepričljivi razlogi za višje ovrednotenje (tožnik se sicer sklicuje na delo "čistilk", a ga ni zneskovno izkazal), ni podlage za zaključek o zmotni ugotovitvi višine urne postavke.

Glede zamude

19. Pritožbeno stališče, po katerem zavarovalnica v skladu z 20.a členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) pride v zamudo šele po treh mesecih od prejema odškodninskega zahtevka, ni utemeljeno. Namen navedene določbe ni bil v tem, da se zavarovalnici zagotovi razumen rok za rešitev škodnih zahtevkov, temveč da oškodovancu zagotovi pravico do njihove hitre obravnave. Določba zato ne posega v splošno pravilo o zamudi glede odškodninske terjatve. O tem se je obrazloženo izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 (11. do 18. točka obrazložitve), po tej odločbi pa se je poenotila tudi sodna praksa višjih sodišč.5 Pritožbene navedbe, ki ne izpodbijajo argumentov navedene odločbe, ampak se zgolj opirajo na stališče o ZOZP kot specialnem pravilu, zato ne terjajo podrobneje argumentiranega odgovora.

20. Zavajajoča je toženkina navedba, da je popolno dokumentacijo prejela šele 8. 4. 2016, ko pa je razvidno, da je šlo zgolj za izvid kontrolnega pregleda, ki ob običajnem teku stvari na končno zdravstveno stanje ni imel upoštevnega vpliva. Tožnikovo zdravstveno stanje je bilo ustaljeno, zatorej je bil obseg škode znan. Posledično ni bilo utemeljenega razloga, da je zavarovalnica neutemeljeno odlašala z obravnavo tožnikovega odškodninskega zahtevka. Toženka je tako dolžna plačati prisojene obresti in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Glede pravdnih stroškov

21. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v popravnem sklepu ni odpravilo vseh napak, na katere je opozoril. Pravdne stroške bi bila tožniku glede na obrazložitev izpodbijane sodbe in uspeh v pravdi dolžna plačati toženka in ne obratno. Drži tudi, da je bil tožnikov končni uspeh večji od le 35 %. Dejstvo, da je toženka ob vložitvi odgovora na tožbo plačala pomemben del vtoževanega zneska, ne pomeni, da je bil v tem delu tožnik neuspešen. Tožnik je iz tega razloga svoj tožbeni zahtevek nato tudi pravilno utesnil. Drugače povedano, toženka je zanjo nesporni del plačala šele po vloženi tožbi, zato je bila tožba potrebna in se mora tudi ta del šteti kot tožnikov uspeh v tej pravdi. Toženkino plačilo tega dela sicer lahko vpliva na višino odmere stroškov z vidika vrednosti spornega predmeta, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, ne vpliva pa na tožnikov končni uspeh. Končni uspeh tožnika je tako 19.989,31 EUR6 (od 24.112,34 EUR),7 kar predstavlja 82,9 %.

22. Šesta pripravljalna vloga tožnika ni bila potrebna in je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, ne glede na poziv sodišča. Vročanje medsebojnih vlog strankam predstavlja pravico do izjave v smislu kontradiktornega postopka, kar pa je treba ločiti od odmere stroškov, kjer je stranka upravičena zgolj do stroškov, ki so bili za pravdo potrebni. Tožnikova šesta pripravljalna vloga, v kateri je odgovoril na toženkino vlogo tako, da je vztrajal pri dotedanjih navedbah in predlaganih dokazih, to nedvomno ni bila (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku priznalo še v stroškovniku priglašene potne stroške za prihod na obravnavo v višini 4,8 EUR. Ni pa tožniku priznalo DDV na priglašene potne stroške njegove odvetnice. Glede na priglasitev je treba izhajati iz 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v skladu s katerim je do DDV upravičen odvetnik, ki je davčni zavezanec in ko gre za plačilo za opravljene storitve na trgu, ki se izvršuje v okviru njegove ekonomske dejavnosti. To potni stroški odvetnice niso, saj predstavljajo le goli izdatek, ki je le tehnično oz. posredno (z vidika nastalih izdatkov pri opravljanju storitve) povezan z odvetnikovo storitvijo, od katere se sicer obračunava DDV. Zato potni stroški odvetnika ne predstavljajo osnove za odmero prometnega davka in to ne glede na OT z značajem podzakonskega akta, ki jo je posledično v tem delu treba spregledati (2. člen OT v povezavi z 9. členom OT).8 Posledično so bili pravilno obračunani tudi sicer nesporni materialni stroški in DDV.

23. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče izhajalo iz nesporne odmere stroškov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Stroški tožnika znašajo 3.683,16 EUR, ob prištetih 4,8 EUR potnih stroškov pa 3.687,96 EUR. Toženkini znašajo 349,02 EUR. Glede na uspeh (82,9 %) je tožnik upravičen do povračila 3.057,32 EUR in toženka s 17,1 % uspehom do povrnitve 59,68 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati še 2.997,64 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu spremenilo prvostopenjsko odločitev (2. odst. 165. člena ZPP).

Sklepno

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi delno napačne uporabe materialnega prava tožnikovi pritožbi delno ugodilo in s spremembo III. točke izreka izpodbijane sodbe zvišalo prisojeno odškodnino za 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljenega nastopa zamude, tj. od 25. 2. 2016 (5. alineja 358. člena ZPP) ter spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je toženka dolžna tožniku povrnitvi stroške v višini 2.997,64 EUR (2. odstavek 165. člena ZPP).

25. Ker druge tožnikove in v celoti toženkine pritožbene trditve niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo v ostalem delu, toženkino pritožbo pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

26. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti svoje stroške, glede na tožnikov delni uspeh pa deloma tudi njegove (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Na pritožbeni stopnji sta bila s strani tožnika sporna zavrnilni del (5.123,03 EUR) in odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je glede zavrnilnega dela uspel s 1.000 EUR, poleg tega pa še v stroškovni odločitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje njegov končni pritožbeni uspeh na petino (20 %), pri čemer poudarja, da je bila odločitev o stroških izpodbijana poleg glavne stvari in v tem razmerju akcesorna, zato ne vpliva na končni pritožbeni uspeh. Glede na vrednosti iz tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) znaša nagrada odvetnice 2 × 500 točk (za 25 % zvišana nagrada 400 točk po tar. št. 21/1 OT, in sicer za pritožbo in odgovor na pritožbo), čemur je treba prišteti še priglašene materialne stroške v višini 2 %, kar skupaj znese 1.020 točk, pomnoženo z 0,459 EUR na točko 468,18 EUR, povečano za 22 % DDV pa 571,18 EUR. Skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 285,00 EUR je končni znesek tožnikovih stroškov 856,18 EUR. Glede na petinski uspeh je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni povrniti 171,24 EUR pritožbenih stroškov.

27. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Toženka v pritožbi ni ponudila primerov za primerjavo. 2 Prim. npr. sodbi VS RS II Ips 227/2006 (8 pnp), II Ips 817/2007 (8,3 pnp) in II Ips 571/2005 (9,5 pnp). 3 Povprečna neto plača ob zaključku sojenja (januar 2018) je znašala 1.077,36 EUR. 4 Primerjaj z odločbami VS RS VII Ips 315/2015 (tč. 12, 13 obrazložitve in v njej citirane odločitve, opomba 6), II Ips 322/2009 (tč. 6 obrazložitve) in II Ips 129/2012. Glede prakse višjih sodišč primerjaj odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1380/2014 in v njej navedene odločbe. 5 Prim. npr. odločbe VSL II Cp 2842/2016 (21.2.2017), I Cp 2145/2016 (23.11.2016) in II Cp 2316/2016 (11. 1. 2017). 6 Pripoznani in že plačani del v višini 10.612,84 EUR (I. točka izreka), ugodeni, a v času izpodbijane sodbe še ne plačani del v višini 8.376,47 EUR (II. točka izreka) in 1.000,00 EUR iz te odločitve. 7 Iz uvoda izpodbijane odločbe je sicer izhajalo, da je bila vrednost spornega predmeta pred utesnitvijo 23.949,91 EUR, a je glede na tožnikovo spremembo tožbe tudi iz izreka sklepa ter obrazložitve razvidno, da je bilo skupno vtoževanih 24.112,34 EUR. 8 Enako tudi sklep VSL II Cp 1337/2018 z dne 20. 6. 2018, 5. točka obrazložitve.