Jedro

V obravnavanem konkretnem primeru ni podana pravno relevantna vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in manjvrednostjo tožničinega vozila v času zatrjevane protipravnosti zasega. Upoštevanje izgube vrednosti vozila zaradi poteka časa kot tožničine škode ob hkratnem izhodišču, da je njena škoda tudi nemožnost uporabe vozila v istem času, bi pomenilo, da bi bila tožnica zaradi škodnega dogodka lahko obogatena. Gre za ocenjevanje vzročnosti po principu "po tem, torej zato" (post hoc ergo propter hoc), kar ni pravilno, ker se vzročnost logično zmotno nadomešča z golo časovno korelacijo. Toženka tožnici torej ne odgovarja za izgubo vrednosti vozila zaradi poteka časa.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožnice zavrne, sklepa o stroških (3. točka sodbe in sklep z dne 02. 12. 2010) pa se razveljavita.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 2.098,82 EUR stroškov, kar je vključno s pritožbenimi, v 15 dneh od prejema te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 6.968,79 EUR z obrestmi (1. tč.), presežek pa zavrnilo (2. tč.) Toženi stranki je naložilo v plačilo 932,57 EUR stroškov tožnice v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (3. tč.). Znesek obsodbe predstavlja del zahtevane premoženjske škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi izgube vrednosti njenega vozila med zasegom, ki je bil daljši od nujno potrebnega in zato protipraven. Z izpodbijanim sklepom pa je prvo sodišče toženki naložilo v povračilo tožnici še 272,97 EUR stroškov.

(2) Proti sodbi se pravočasno pritožuje toženka iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) s predlogom za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločitve, s stroškovno posledico. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Z obsežnimi navedbami utemeljuje, zakaj po njenem mnenju v ravnanju njenih organov, zlasti policije, ni znakov protipravnosti, češ da policija ni organ, ki bi presojala, kdaj se vrne vozilo, ki je bilo zaseženo zaradi kazenskega postopka. Napada dejanske ugotovitve o tem, da naj bi bilo že iz nemške ovadbe jasno, da oškodovanec v Nemčiji ne zahteva vrnitev vozila, češ da to ni bilo jasno. Izpodbija tudi ugotovitev, da je bila tožnica lastnica zaseženega vozila, češ da glede na vse okoliščine nakupa, ki jih pritožba podrobno opisuje, ni mogla biti v dobri veri. Končno meni, da ni dolžna trpeti škode zaradi poteka časa, pač pa kvečjemu zaradi slabe hrambe, nasprotuje pa tudi cenitvi izvedenca.

(3) Toženka se pritožuje tudi proti naknadnemu sklepu o stroških, za katerega meni, da je napačen iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, tedaj po napačno uporabljenemu načelu uspeha.

(4) Tožnica je na pritožbo toženke proti sodbi odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

(5) Pritožbi sta utemeljeni.

(6) Pritožbeno sodišče sprejema bistvene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, vendar ocenjuje, da je treba na njihovi podlagi napraviti delno drugačne materialnopravne zaključke, in sicer tožbeni zahtevek tožnice glede škode zaradi manjvrednosti vozila v času protipravnosti zasega zavrniti.

(7) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnici 15. 04. 2003 zaseženo vozilo, katerega lastnica je bila, saj ga je dobila s pravnim poslom od osebe, ki se s takimi posli poklicno ukvarja, vrnjeno pa ji je bilo 30. 05. 2005. Ocenilo je, da sam zaseg sicer ni bil protipraven, je pa predolgo trajal, saj bi vozilo tožnici lahko vrnili že 23. 07. 2003, ko je postalo jasno, da nemška policija ne zahteva vrnitve vozila. Ugotovilo je, da je v času med 23. 07. 2003 in 30. 05. 2005 vrednost vozila padla za 6.968,79 EUR.

(8) Temeljno načelo je, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. čl. Obligacijskega zakonika, UL RS 83/01; OZ). Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odst. 131. čl. OZ). Iz tega izhaja, da morajo biti za obstoj odškodninske zaveze hkrati podani: škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost poškodovalca, pri čemer mora oškodovanec dokazati škodno ravnanje (storitev ali opustitev), pravno priznano škodo in vzročno zvezo med njima. Če katerikoli izmed elementov ni podan, odškodninske obveznosti ni.

(9) V obravnavanem konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni podane pravno relevantne vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in manjvrednostjo tožničinega vozila v času zatrjevane protipravnosti zasega.

(10) Na staranje vozila, ki je zaradi tega izgubljalo svojo vrednost, njeno (domnevno protipravno) ravnanje organov tožene stranke v ničemer ni vplivalo. Z drugimi besedami: zatrjevano toženkino protipravno ravnanje ni povečalo verjetnosti staranja vozila. To ugotavlja že prvo sodišče, češ da bi ta „škoda“ tožnici nastala v vsakem primeru, a napačno nadaljuje, da je ni dolžna trpeti, in sicer zato, ker v tem času vozila ni mogla uporabljati. Dejstvo staranja bi sicer tožnici res lahko povzročilo škodo, a le v primeru, če bi želela vozilo prodati v tem spornem času. Vendar tega ne zatrjuje, nasprotno, z isto tožbo zahteva tudi odškodnino zaradi nemožnosti uporabe vozila.

(11) Upoštevanje izgube vrednosti vozila zaradi poteka časa kot tožničine škode ob hkratnem izhodišču, da je njena škoda tudi nemožnost uporabe vozila v istem času, bi pomenilo, da bi bila tožnica zaradi škodnega dogodka lahko obogatena. Gre za ocenjevanje vzročnosti po principu "po tem, torej zato" (post hoc ergo propter hoc), kar ni pravilno, ker se vzročnost logično zmotno nadomešča z golo časovno korelacijo. Toženka tožnici torej ne odgovarja za izgubo vrednosti vozila zaradi poteka časa.

(12) Ob ugotovitvi, da pravno relevantna vzročna zveza med manjvrednostjo tožničinega vozila in protipravnostjo zasega v določenem časovnem obdobju ni podana, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali in v kakšnem časovnem obdobju je sicer zakoniti poseg države v tožničine pravice zaradi morebiti premalo skrbnega ravnanja njenih delavcev postal protipraven in ali morebiti tožnica res ni bila lastnica vozila. Pritožba se že zaradi navedenega pod tč. 10 in 11 zgoraj ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pokaže kot utemeljena, zato ji je bilo treba ugoditi, prvo sodbo v ugodilnem delu spremeniti in tožbeni zahtevek v še spornem delu zavrniti (5. alineja 358. čl. ZPP).

(13) Sprememba odločitve je vplivala tudi na obveznost plačila stroškov postopka. Tožnica je v pravdi v celoti propadla, zato je dolžna povrniti toženki njene stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Sklep z dne 02. 12. 2010 je bilo zato treba razveljaviti, toženki pa priznati vse potrebne stroške postopka, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP) Upoštevajoč odmero pravdnih stroškov, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče in ki je pravilna, nobena od strank pa ji opredeljeno tudi ne nasprotuje, se izkaže, da dolguje tožnica toženki 1.747,69 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je toženka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila potrebnih pritožbenih stroškov, in sicer 750 točk za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov, kar znaša 351,13 EUR. Tožnica mora toženki tako skupaj plačati 2.098,82 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.