Jedro

Iz pravnomočne sodbe izhaja, je obsojenec kuverto s pismom in DVDjem izročil delavcu šole, ki je o tem obvestiti ravnateljico, s katero sta nato skupaj vpogledala v DVD. Ravnateljica je zatem poklicala oškodovankine starše in oškodovankini materi izročila obsojenčevo kuverto. Kot je pravilno presodilo že drugostopenjsko sodišče je za presojo ključnega pomena, da je ravnateljičina izročitev te kuverte oškodovankini materi temeljila na izrecni zakonski določbi drugega odstavka 145. člena Družinskega zakonika (DZ), ki določa, da če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev. To pomeni, da je ravnateljica kuverto oškodovankini materi izročila na podlagi zakonskega pooblastila. Oškodovankina mati pa je posledično zaradi poznavanja obsojenca, njegovega odnosa do oškodovanke in predvsem njegovega predhodno storjenega spolnega napada nanjo, obsojenčevo ravnanje naznanila policiji in v podkrepitev v ovadbi zatrjevanih navedb in zaradi dokazovanja naznanjenega kaznivega dejanja zoper obsojenca, policiji izročila kuverto s pismom in DVDjem, česar vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne problematizira.

Skladno z navedenim vpogled ravnateljice v DVD z vidika presoje ustavnosti pridobitve tega DVDja kot dokaza ni relevanten. Četudi je z njenim vpogledom prišlo do posega v obsojenčevo pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni to dejstvo v nobenem pogledu predstavljalo člena v verigi vzročnosti, ki je vodila do izročitve DVDja policiji. Povedano drugače, ravnateljičin ogled DVDja ne vpliva na njeno upravičenje izročiti kuverto oškodovankini materi skladno z jasno določbo drugega odstavka 145. člena DZ. Še manj pa njen vpogled lahko kakorkoli vpliva na nadaljnjo izročitev DVDja policiji s strani oškodovankine matere. Ta dokaz tako ni bil pridobljen na ustavno nedopusten način, zato se sodba nanj utemeljeno opira. Tako zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 420. člena ZKP ni podana.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 68988/2020 z dne 25. 4. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja zalezovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134.a člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v dolžini treh let. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 68988/2020 z dne 28. 9. 2023 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati 204,00 EUR sodne takse.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenec zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka s smiselnim predlogom, da se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi. Predlaga, da se do nadaljnjega izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine skladno s 423. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in obnovo pravnomočno zaključenega sodnega postopka.

4.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev.

5.Z odgovorom je bil seznanjen obsojenec, ki je v izjavi vztrajal pri svojem stališču iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

O bistveni kršitvi določb kazenskega postopka - (ne)ustavnost dokazov

6.Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je mladoletno, 16 letno oškodovanko poleti in jeseni zalezoval tako, da jo je iskal, tudi na dveh šolah in nato na šoli, ki jo je obiskovala, svetovalnemu delavcu izročil ovojnico s prošnjo, da jo izroči oškodovanki. Zaradi navedenega sta bili oškodovanka in njena mati prestrašeni, saj je bil obsojenec že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje spolnega napada na oškodovanko po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika. Svetovalni delavec šole ovojnice ni izročil oškodovanki, temveč ravnateljici, s katero sta ovojnico odprla. V njej so bili pismo, listek z njegovo telefonsko številko in DVD, v katerega sta pogledala. Ravnateljica po vpogledu v DVD ovojnice ni izročila oškodovanki, temveč njeni materi.

7.Vložnik zahteve trdi, da je bil dokaz, to je DVD, pridobljen nezakonito. Ravnateljici na A., očita storitev kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po drugem in petem odstavku 139. člena KZ-1. Očita ji, da se je seznanila z vsebino osebnega občila, to je elektronskega zapisa fotografij na DVD ploščku, še preden je bila s tem seznanjena naslovnica B. B., dijakinja tega izobraževalnega centra, ali njeni starši ali policija. Poudarja, da je bil na ploščku napis ..., kar je nedvoumno izražalo zaseben predmet dijakinje. Vsebina slik ni bila kakorkoli sporna, zato ravnateljica ni imela razloga sledenja domnevi po varovanju dijakinje. Okrajnemu državnemu tožilcu pa očita kršitev 20. člena ZKP, ker kot državni tožilec ni začel kazenskega pregona ravnateljice zaradi kaznivega dejanja in s tem storitev kaznivega dejanja opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca po 281 členu KZ-1.

8.Te navedbe je Vrhovno sodišče obravnavalo kot uveljavljanje kršitve drugega odstavka 18. člena ZKP , ki med drugim določa, da se sodba ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9.Iz prvostopenjske sodbe izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva:

-obsojenec je dne 13. 11. 2019 postopal pred zbornico A., strokovnemu sodelavcu C. C. se je predstavil kot prijatelj oškodovankinega očeta in da bi ji rad predal fotografije iz otroštva - C. C.-ju je izročil odprto kuverto s pismom in DVDjem,

-oškodovanka B. B. je bila tedaj še mladoletna - stara je bila 16 let,

-zaradi dvoma je C. C. kuverto odnesel k ravnateljici, s katero sta nato vpogledala v njeno vsebino,

-ravnateljica je kuverto izročila oškodovankini materi,

-obsojenec je bil s pravnomočno sodbo I K 68891/2010 z dne 5. 11. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ zoper tedaj štiriletno oškodovanko B. B.,

-oškodovankina mati, ki je obsojenca poznala in je vedela za njegovo predhodno storjeno kaznivo dejanje zoper oškodovanko, je na policijo podala kazensko ovadbo in to kuverto s pismom in DVDjem izročila policistom.

10.Pritrditi je vložniku, da je bilo z vpogledom na DVD s strani ravnateljice poseženo v njegovo varstvo tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vendar to samo po sebi še ne pomeni nujno, da je ta DVD tudi nedopusten dokaz v tem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je tako nadalje presojalo, ali je navedeni poseg v obsojenčevo ustavno pravico kakorkoli vplival tudi na ustavnost same pridobitve tega dokaza. Ugotovilo je, da je odgovor na to vprašanje nikalen.

11.Skladno z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča presojati, ali je kakšno dejstvo podano ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Izjemo predstavljajo dokazne prepovedi iz drugega odstavka tega člena: sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

12.Iz pravnomočne sodbe izhaja, je obsojenec kuverto s pismom in DVDjem sam izročil C. C. z izrecnim navodilom, naj to izroči oškodovanki. C. C. se je na podlagi obsojenčevega nenavadnega obnašanja - postopanja pred zbornico srednje šole in njegovega nelogičnega izgovora, da je prijatelj oškodovankinega očeta, odločil o tem obvestiti ravnateljico, s katero sta nato skupaj vpogledala v DVD. Ravnateljica je zatem poklicala oškodovankine starše in oškodovankini materi izročila obsojenčevo kuverto. Kot je pravilno presodilo že drugostopenjsko sodišče je za presojo ključnega pomena, da je ravnateljičina izročitev te kuverte oškodovankini materi temeljila na izrecni zakonski določbi drugega odstavka 145. člena Družinskega zakonika (DZ), ki določa, da če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev. To pomeni, da je ravnateljica kuverto oškodovankini materi izročila na podlagi zakonskega pooblastila. Oškodovankina mati pa je posledično zaradi poznavanja obsojenca, njegovega odnosa do oškodovanke in predvsem njegovega predhodno storjenega spolnega napada nanjo, obsojenčevo ravnanje naznanila policiji in v podkrepitev v ovadbi zatrjevanih navedb in zaradi dokazovanja naznanjenega kaznivega dejanja zoper obsojenca, policiji izročila kuverto s pismom in DVDjem, česar vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne problematizira.

13.Skladno z navedenim vpogled ravnateljice v DVD z vidika presoje ustavnosti pridobitve tega DVDja kot dokaza ni relevanten. Četudi je z njenim vpogledom prišlo do posega v obsojenčevo pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni to dejstvo v nobenem pogledu predstavljalo člena v verigi vzročnosti, ki je vodila do izročitve DVDja policiji. Povedano drugače, ravnateljičin ogled DVDja ne vpliva na njeno upravičenje izročiti kuverto oškodovankini materi skladno z jasno določbo drugega odstavka 145. člena DZ. Še manj pa njen vpogled lahko kakorkoli vpliva na nadaljnjo izročitev DVDja policiji s strani oškodovankine matere. Ta dokaz tako ni bil pridobljen na ustavno nedopusten način, zato se sodba nanj utemeljeno opira. Tako zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371 člena ZKP v zvezi z 2. točko 420. člena ZKP ni podana.

14.Preostale navedbe s katerimi vložnik ravnateljici in državnemu tožilcu očita storitev kaznivih dejanj, pa presegajo razloge, iz katerih se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti. Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP je zahteva za varstvo zakonitosti namenjena presoji zakonitosti izpodbijanju sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o konkretnem vprašanju. Vložnikovi očitki kaznivih dejanj niso bili predmet odločanja v tem kazenskem postopku, zato se Vrhovno sodišče v presežku od navedenega do teh navedb ne more opredeljevati.

Ostale navedbe zahteve za varstvo zakonitosti

15.Vložnik okrajni sodnici, ki je izrekla izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, očita storitev kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnih pisanj po 140. členu KZ-1, ki naj bi ga storila s tem, ko je pri javni razglasitvi sodbe brala povzetek pisma brez dovoljenja avtorja pisma, to je obsojenca, oziroma ker je brez njegovega dovoljenja v izreku in tudi obrazložitvi prvostopenjske sodbe naveden povzetek pisma oziroma pismo v celoti.

16.Vrhovno sodišče je te vložnikove navedbe upoštevalo kot uveljavljanje drugih kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Ugotovilo je, da te kršitve niso podane.

17.Skladno z drugim odstavkom 360. člena ZKP predsednik senata javno prebere izrek sodbe in pove na kratko njene razloge; skladno s šestim in sedmim odstavkom 364. člena ZKP pa sodišče navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, pri čemer mora določno in popolnoma obrazložiti, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov oziroma kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja.

18.Obsojenčevo pismo v tej zadevi predstavlja enega izmed ključnih dokazov, pri čemer je sodišče že tekom kazenskega postopka odločilo, da ni bilo pridobljeno nezakonito (sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 68988/2020 z dne 25. 4. 2022 in Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 689888/2020 z dne 28. 9. 2023). Glede na to in ob upoštevanju navedenih določb ZKP sodnica z branjem vsebine pisma, ki je povzeta v izreku krivdoreka, ob ustni razglasitvi sodbe oziroma navajanjem njegove vsebine v razlogih sodbe ni storila bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kakor to neutemeljeno trdi vložnik.

C.

19.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona in Ustave niso podane, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

20.Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 7111 v zvezi s 71113 in 7152. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 250,00 EUR.

21.Odločitev je bila sprejeta soglasno. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je podala pritrdilno ločeno mnenje.

**********************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na PDF dokument