Jedro

Tožnik kot vodja finančne službe pogodbenega partnerja tožene stranke v skupnem vlaganju, če pri izvedbi plačila tretjemu zaradi razmerij pri skupnem vlaganju pogodbenega partnerja ni mogoče izključiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Razveljavi se sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 2.3.1994 in v zvezi z ugovorom tožnika sklep komisije za vloge in pritožbe z dne 1.4.1994. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 29.325,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.11.1994 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, ob nebistveni korekciji tožniku očitane disciplinske kršitve, vzdržalo v veljavi izpodbijana sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 2.3.1994 in komisije za vloge in pritožbe z dne 1.4.1994, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s pravnomočnostjo teh sklepov. Ugotavljalo je, da so podani vsi elementi tožniku očitane kršitve iz 1. točke 50. člena, oz. 1. točke 51. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke, to je neizpolnjevanje oz. nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, zaradi česar je bil delovni proces bistveno moten, ker do 9.12.1993 (pravilno očitno do 9.11.1993) ni zagotovil potrebnih sredstev za plačilo prvega dogovorjenega obroka za poravnavo obveznosti po pogodbi o sovlaganju s firmo U. G.m.b.H. Celovec v zvezi z nabavo tovornih vozil znamke M., oz. jih ni zagotovil na tak način, da bi bila ta obveznost dejansko plačana, zaradi česar je prišlo, zaradi vnovčenja garancij tožene stranke, do blokade žiro računa toženke v višini dolgovanega predhodnega obroka in nadaljnjega rednega obroka odplačila, ki bi sicer zapadel v plačilo šele kasneje.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Pri tem poudarja, da je potrebna sredstva za plačilo v mesecu novembru 1993 zapadle obveznosti dejansko zagotovil pri partnerju v skupnem vlaganju, to je firmi U. G.m.b.H. Celovec, tako da ni prišlo do plačila leasingodajalcu po krivdi te firme, sam pa za to ne more nositi odgovornosti. Ne glede na zaplet, do katerega je prišlo zaradi nepravočasnega plačila spornega prvega obroka, ki je predstavljal stroške dogovorjene prolongacije obrokov iz leasing pogodbe, pa naj bi bil posel v zvezi z uvozom kamionov znamke Marcedes za toženo stranko še vedno ugoden.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani sodbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik pri toženkini partnerici v skupnem vlaganju, to je firmi U. G.m.b.H. Celovec, v letu 1993 pravočasno zagotovil pretežni del potrebnih sredstev, ki bi morala biti v začetku novembra plačana leasingodajalcu iz naslova prolongacije obveznosti po leasing pogodbi za nabavo tovornjakov znamke M., ki so bili predmet skupnega vlaganja in da je prišlo do kasnejšega vnovčenja toženkinih garancij in posledično do blokade toženkinega žiro računa zato, ker firma U. teh sredstev ni nakazala leasingodajalcu. Pri tem je štelo, da tožnik s firmo U. ni sklenil nikakršne pogodbe in zato ni imel zadostnih jamstev, da bo ta firma leasingodajalcu predmetna sredstva dejansko nakazala, čeprav je iz dotedanjega poslovanja vedel, da je ta firma nesolidna. Ravno v dejstvu, da tožnik ni zagotovil zadostnih jamstev, da bodo sicer že zagotovljena sredstva pravočasno nakazana leasingodajalcu, je sodišče prve stopnje videlo tožnikovo malomarnost in njegovo disciplinsko odgovornost. Tekom celotnega postopka ni bilo sporno, da sta bila toženka in firma U. G.m.b.H. Celovec v pogodbenem odnosu o skupnem vlaganju, katerega predmet je bila nabava 10 novih tovornjakov znamke M., s tem da je v okviru skupnega vlaganja te tovornjake formalno zagotovila firma U.. To izhaja tudi iz pogodbe o skupnem vlaganju z dne 13.7.1990 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 31.7.1992, ki se nahajata v sodnem spisu. Prav tako je nesporno, da se je predmetno plačilo v mesecu novembru 1993 nanašalo na zagotovitev tovornjakov, ki so bili predmet tega skupnega vlaganja. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnik (v imenu toženke) s firmo U. ni bil v pogodbenem odnosu, napačno. Tudi razmerja z U. glede zagotovitve sredstev za plačilo v mesecu novembru 1993 zapadlih obveznosti iz naslova zagotovitve tovornjakov je potrebno v osnovi presojati po določbah pogodbe o skupnem vlaganju.

Analiza razmerij, do katerih je prišlo pri realizaciji tega skupnega vlaganja, pokaže, da je morala nove tovornjake, kot svoj vložek, zagotoviti firma U.. To je storila tako, da je s firmo A. leasing G.m.b.H. iz Dunaja, kot leasingodajalcem, dne 23.3.1993 sklenila pogodbo o leasingu. Po tej pogodbi, ki se nahaja tudi v sodnem spisu, je bila za plačilo leasinga neposredno zavezana firma U., tožena stranka pa je leasingodajalcu le garantirala, da bo firma U. svoje obveznosti iz leasing pogodbe poravnala. V mesecu novembru 1993 je bila tako neposredno zavezana za poravnavo zapadle obveznosti iz razmerja po leasing pogodbi firma U..

V prikazanem razmerju bi skrben finančnik, ki je dal garancijo za realizacijo obveznosti svojega poslovnega partnerja, pred zapadlostjo te obveznosti pri tem partnerju preveril, ali bo svojo obveznost poravnal, da ne bi prišlo do vnovčenja garancije. V normalnem poslovnem svetu bi se gotovo lahko zanesel na izjavo poslovnega partnerja, da bo svojo obveznost v stanju pravočasno sam poravnati.

Tožnik pa je v tem primeru dejansko storil več (očitno upoštevaje dejansko plačilno nesposobnost firme U. za financiranje svojega vložka v skupnem vlaganju, ki je razvidna iz celokupnega razmerja pri skupnem vlaganju) in dne 29.10.1993 s predstavnikom firme U. izrecno analiziral dobroimetje toženke pri tej firmi ter z njim sklenil izrecni pismeni dogovor, ki se nahaja v sodnem spisu, da bo firma U. iz tako zagotovljenih sredstev dne 5.11.1993 nakazala leasingodajalcu na račun takrat zapadle obveznosti 133.680,00 DEM, ostanek obveznosti pa bo do 12.11.1993 pokrila toženka. Na osnovi tega dogovora je firma U. še dne 4.11.1993 po telefaksu potrdila leasingodajalcu, da mu bo na račun predmetne obveznosti takoj plačala 133.000,00 DEM, razliko pa bo plačala toženka, oz. bo v primeru neplačila razlike po 15.11.1993 tudi le to plačala firma U.. Kljub takšnim izrecnim zagotovilom in zagotovljenim sredstvom firma U. svoje obveznosti ni plačala, zaradi česar je prišlo do vnovčenja toženkine garancije.

Upoštevaje dejanska razmerja med strankami v odnosu skupnega vlaganja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik storil vse potrebno, da bi bilo plačilo zapadle obveznosti s strani firme U. pravočasno izvedeno in da do vnovčenja garancij tožene stranke ne bi prišlo.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik zaradi že znane nesolidnosti firme U. zagotoviti sredstva za plačilo leasinga na drug način, oziroma jih dodatno zavarovati,ne upošteva dejstva, da sta bila toženka in firma U. partnerja v skupnem vlaganju in da je v zvezi s tem skupnim vlaganjem bila neposredno zavezana za pačilo obveznosti po leasing pogodbi leasingodajalcu A. leasingu dejansko firma U.. Te firme zato iz plačila spornih zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izločiti, oz. bi se zaradi njene nesolidnosti lahko postavljalo dejansko le vprašanje odstopa od pogodbe o skupnem vlaganju s to firmo, o čemer pa tožnik samostojno ni bil pristojen odločati. V tem razmerju bi se eventualno lahko postavljalo vprašanje disciplinske odgovornosti tožnika za predlagano izbiro nesolidnega partnerja v skupnem vlaganju, oz. za predlog izvedbe skupnega vlaganja s tujim partnerjem, ki svojega dela vložka očitno ni bil v stanju samostojno sfinancirati, vendar v tej smeri zahtevka za ugotavljanje disciplinske odgovornosti tožnika ni bilo. V obstoječem razmerju skupnega vlaganja, v kakršnega se je spustila toženka, pa je tožnik očitno naredil vse, kar se je v poslovnem svetu v takšnih primerih lahko od njega pričakovalo, da bi bila zapadla obveznost po leasing pogodbi plačana, tako da ne bi prišlo do vnovčenja toženkine garancije in opravičenega odstopa leasingodajalca od dogovorjene prolongacije obveznosti iz leasing pogodbe. Absolutne odgovornosti tožnika za ravnanje tujega partnerja v razmerju skupnega vlaganja od tožnika pod sankcijo disciplinske odgovornosti namreč ni bilo mogoče zahtevati.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu z določili člena 373, tč. 3 in 4 ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v skladu z zahtevkom razveljavilo sporna disciplinska sklepa tožene stranke, saj za očitane kršitve tožnikova disciplinska odgovornost dejansko ni bila podana. Ob takem izidu zadeve je bil tožnik opravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je pritožbeno sodišče v skladu z (v času zaključka postopka na prvi stopnji) veljavno odvetniško tarifo odmerilo na 29.325,00 SIT, od tako ugotovljenega zneska pa gredo tožniku tudi zakonite zamudne obresti od 29.1.1994 dalje, ko je bil postopek na prvi stopnji končan. Stroškov pritožbenega postopka stranki nista priglasili.