Jedro

Kadar gre za postopek za ureditev mej med zemljiščem, ki je javno dobro ter zemljiščem v zasebni lasti, je potrebno smiselno uporabiti določbo 5. odstavka 136. člena ZNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se meja med parcelo 1000/1, ki je vpisana v vl.št. V. seznama javno dobro, k.o. ter parcelami 538, 539, 540, 541 in 550, vse vpisane v vl. št. 26 k.o. kot last nasprotnega udeleženca J.Z. in parcelo 546 in 549, ki sta vpisani v vl.št. 28 k.o. kot last F.S., določi po točkah P 1 do P 13. Razdalje med posameznimi točkami so razvidne iz skice, ki je sestavni del sklepa. Nasprotnemu udeležencu je sodišče še naložilo, naj predlagateljici povrne 237.076,00 SIT stroškov. Umik predloga zoper nasprotne udeležence A.M., A.S., J.K., F.H. ter F.S. za parcele 533, 547, 455 in 465/1, vse k.o., je sodišče vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. Proti sklepu se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje nasprotni udeleženec J.Z.. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog na določitev meje zavrne, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik opozarja na navedbo v izpodbijanem sklepu, češ da obstoječa pot na nobeni točki ne posega v parcele J.Z.. Takšna trditev naj bi bila povsem v nasprotju z izrekom, saj bi v tem primeru predmetni postopek sploh ne bil potreben. Z določitvijo meje po točkah P1 - P13 se dejansko posega v zemljišča, ki so last nasprotne stranke. Dalje navaja, da do teh točk ali ob teh točkah nikoli ni bilo kolovozne poti. Po mnenju pritožnika je tako razlaga obeh izvedencev umetno skonstruirana, saj bi naj tolikšna odstopanja med traso ceste in točkami P1 do P13 ne mogla nastati. Dalje navaja, da je ob desni strani ceste ves čas živa meja. Če bi se trasa poti s časom preselila, bi se morala potemtakem preseliti v živo mejo, saj se ta ni prestavljala. Izvedenski mnenji sta po navedbah pritožnika površni in pavšalni, saj izvedenca nista izvedla kontrolnih meritev. Pritožba ni utemeljena. Pri določitvi meje med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni, je potrebno upoštevati stanje v katastru. Takšno pravno razlago nalaga smiselna uporaba določila 5. odstavka 136. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, ki v mejnem sporu med zemljiščem v družbeni lastnini in zemljiščem, na katerem je lastninska pravica, dopušča ureditev meje le po kriteriju močnejše pravice. Uvodoma navedeno pravno izhodišče terja še to dopolnitev, da ima javno dobro lahko status močnejše pravice le v primeru, če bi lastnik zasebnega zemljišča posegal v katastrske meje javne ceste. V obravnavani zadevi gre za takšen primer. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, v katere pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, izhaja, da se sporna površina zemljišča nahaja znotraj parc. št. 1000/1 vl.št. 26 k.o.. Pravkar povedano pa vsebuje tudi odgovor na pritožbene navedbe, češ da bi naj ne držalo, da javna cesta ne posega v zemljišče nasprotnega udeleženca. Srž pritožnikovega dejanskega zatrjevanja pa je v tem, da sporni svet ves čas uporablja ter, kakor skuša prikazati v pritožbi, da se cesta ni pomikala proti jugu, marveč poteka že ves čas po istem zemljišču. Takšna dejanska podlaga pa ne nudi opore za močnejšo pravico, marveč utemeljuje zgolj posestno stanje. Le-to pa ne glede na potek časa zaradi določbe 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ne more imeti lastninskopravnih posledic, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, poleg tega pa se niti sam pritožnik ne sklicuje na priposestvovanje. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, ki je mejo določilo po podatkih, ki jih izkazuje veljavni kataster. Pri tem je v ponovljenem postopku izvedlo še dokaz z novim izvedencem. Izvedensko mnenje izvedenca V.Z., ki ga pritožnik napada, je potrdilo ugotovitve glede poteka katastrskih meja oziroma obsega parcele št. 1000/1, do katerih je prišel že izvedenec M.M.. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je izvedenec opravil tudi kontrolne meritve, na podlagi česar je prvo sodišče odpravilo še zadnji razumen dvom v pravilnost obeh izvedenskih mnenj in v pravilnost meritev ter mejo uredilo upoštevaje podatke katastra. Pritožnikova graja dokaznega postopka je posplošena in tako nanjo tudi ni mogoče odgovoriti drugače kot s sklicevanjem na razloge sodišča prve stopnje. Le-te pritožbeno sodišče, kot rečeno, v celoti sprejema ter pritožbo zavrača kot neutemeljeno. Ker niso podani niti tisti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2.točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).