Jedro

Če je tožnik opravljal neposredne naloge, namenjene obrambi države, ki bi jih sicer morale opraviti organizirane enote iz 1. člena ZVVA91 in to po nalogu pristojnega organa, bi bilo mogoče šteti, da je do zatrjevane okvare zdravja prišlo v okoliščinah iz 1. člena zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 13.3.1995 odpravi.

Obrazložitev

Sekretariat za občo upravo in splošne zadeve Občine J. je z odločbo z dne 1.12.1994 zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida zaradi bolezni kot posledici stresa v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo z obrazložitvijo, da izkazana okvara zdravja ni v vzročni zvezi z vojnim dogodkom. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožniku ne gre status in pravice vojaškega vojnega invalida, ker okvare zdravja ni utrpel v pravno relevantnih okoliščinah iz 1. člena Zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 t. j. v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite (Uradni list RS, št. 12/91-I). V času agresije namreč tožnik ni bil razporejen v enote 33. OŠTO R.. Delavci, ki so 27.6.1991 postavljali ovire na cesto, so dejansko opravljali delovno dolžnost v vojni.

Tožnik v tožbi navaja, da delno drži, da poslabšanje zdravstvenega stanja ni utrpel v sestavi enot TO. Toda ni šlo za običajne delovne naloge, temveč za postavljanje ovir sovražnim enotam, ki so bile posredno povezane z vojno in so bili s strani občinskih štabov TO tudi delegirane. Zato meni, da je šlo za opravljanje vojaške ali druge dolžnosti za obrambo države ali varnost Republike Slovenije. Veterani Republike Slovenije ne morejo biti samo tisti, ki so bili v uniformi, temveč vsi, ki so kakorkoli sodelovali pri obrambi. Iz tožnikove medicinske dokumentacije je razvidno, da se je zaradi psihičnega stresa njegovo zdravstveno stanje po 27.6.1991 občutno poslabšalo. Zato je prepričan, da je upravičen do statusa vojaškega vojnega invalida. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je uveljavljal status in pravice vojaškega vojnega invalida na podlagi takrat veljavnega cit. Zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo. Točno je sicer, da po določbi 1. člena cit. zakona pridobi status in pravice vojaškega vojnega invalida oseba, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 27. junija 1991 do 18. julija 1991 pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo ali varnost Republike Slovenije v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite, utrpela telesno okvaro zaradi rane, poškodbe ali bolezni, oziroma njenega poslabšanja. Toda po mnenju sodišča te zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da vnaprej izključuje vse druge osebe, ki so sicer opravljale določene naloge pri obrambi države, niso pa bile formalno vključene v enote naštete v 1. členu cit. zakona. Če je torej tožnik opravljal neposredne naloge namenjene obrambi države, ki bi jih sicer morale opraviti organizirane enote iz 1. člena zakona in to po nalogu pristojnega organa, bi bilo mogoče šteti, da je do zatrjevane okvare zdravja prišlo v okoliščinah iz 1. člena zakona. Te bistvene dejanske okoliščine pa v postopku niso bile ugotovljene.

Za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida so bistvene tako okoliščine, v katerih je prišlo do okvare zdravja, kakor tudi vzročna zveza med vojnim dogodkom in nastalo okvaro zdravja. Zato bo tožena stranka morala predvsem presoditi tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na vzročno zvezo, saj je bila v pritožbenem postopku samo ta okoliščina sporna (2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za sporno odločitev na drugi dejanski podlagi pa odločilne dejanske okoliščine glede na prej navedeno pravno stališče, niso bile popolno ugotovljene.

Odločilne dejanske okoliščine so torej nepopolno ugotovljene, bistveno so bila kršena tudi pravila postopka, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče cit. določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.