Jedro

Za odločanje o sporih v zvezi z Zoisovi štipendijami je stvarno pristojno socialno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije se v tej zadevi izreče za stvarno nepristojno.

II. Po pravnomočnosti sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici dne 22.5. 2015 vložila tožbo zoper 2. točko odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št.11007-839/2013/2 z dne 21. 4. 2015, s katero je tožena stranka kot drugostopni organ odločila o njeni pritožbi zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. 11030-08492/2010/05 z dne 13. 6. 2013, s katero je ta odločil o pravicah tožeče stranke v zvezi z obnovo postopka priznanja pravice do Zoisove štipendije po odločbi št. 11030-08492/2010/01 z dne 19. 11. 2010. V zadevi gre za odločanje v zvezi s sporom o dodelitvi Zoisove štipendije. Po določbah 28. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1) odloča o dodelitvi in nadaljnjem prejemanju Zoisove štipendije na prvi stopnji sklad, o pritožbah zoper odločbo iz 28. člena ZŠtip-1 pa odloča ministrstvo (prvi odstavek 29. člena ZŠtip-1). Po določbi drugega odstavka 29. člena ZŠtip-1 odloča o sporih zoper odločbe ministrstva iz prejšnjega odstavka socialno sodišče. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) v tretjem odstavku 7. člena določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje tudi v socialnih sporih, za katere tako določa zakon. Glede na povedano je upravno sodišče na podlagi določb 19. člena prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. V skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZPP, ki se v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena z določili ZUS-1, mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost.