Jedro

Tožnik je upravičen do plačila razlike v neto urni postavki pri plačah na podlagi ustnega dogovora o izplačilu višje plače „na roke“ ne glede na pogodbeno določilo o znesku osnovne plače, ki temelji na nižji urni postavki. Takšnega dodatnega dogovora o višji plači ZDR ne prepoveduje, dogovor tudi ni ničen, ker predvideva izplačilo „na roke“, saj tožniku za sklenitev takšnega dogovora ni mogoče pripisati odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača razliko v plači za maj 2008 v neto znesku 136,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 6. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (tč. I/1 izreka sodbe) in za junij 2008 v neto znesku 258,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (tč. I/2 izreka sodbe). S sodbo na podlagi pripoznave je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 88,32 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (tč. I/3 izreka sodbe) ter da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2008 v znesku 750,00 EUR bruto, odvede pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek regresa v višini 630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (tč. I/4 izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje z izpodbijano sodbo tudi naložilo, da tožniku za julij 2008 plača razliko plače v znesku 30,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (tč. I/5 izreka sodbe) in za avgust 2008 plača razliko plače v znesku 70,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh (tč. I/6 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.037,52 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. I/7 izreka sodbe) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, kot izhaja iz pritožbenih navedb pa predvsem zoper odločitev sodišča prve stopnje o izplačilu razlike plače za mesece maj, junij, julij in avgust 2008, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni upravičen do prejemanja dela plače na roke mimo pogodbe o zaposlitvi z nakazili na njegov bančni račun. Predpisi, ki urejajo delovna razmerja, jasno določajo, da je nujni sestavni del pogodbe o zaposlitvi tudi določba o dogovorjeni višini plače. V postopku odločanja lahko sodišče prizna samo tiste pravice, ki so predmet zakonske zaščite. Meni, da ni mogoče ugoditi zahtevkom, s katerimi želi stranka doseči izvršitev nezakonitega dogovora. Ne gre za dogovor o višji plači, temveč zgolj za zatrjevanje tožnika, da je bil tak dogovor dosežen. Gre za poskus uveljavitve pravice, ki jo po prepričanju tožene stranke sodišče ne bi smelo varovati. Izjav prič sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot relevantnih dokazov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedeno, zakaj sodišče ni upoštevalo prepovedi nepriznavanja nezakonitih dogovorov iz 35. in 37. člena Obligacijskega zakonika. Posledično sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Glede na navedeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Z navedbo, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni razlogov o neupoštevanju določb glede prepovedi izvrševanja nezakonitih dogovorov, tožena stranka formalno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008 – ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri teh navedbah tožene stranke dejansko za njena materialnopravna naziranja, zato vprašanje, ali je dogovor dopusten oziroma veljaven, sodi na področje uporabe materialnega prava in ne pravil postopka. Sicer pa je sodba sodišča v zvezi z odločitvijo o izplačilu razlike v plači jasna in določno navaja vse odločilne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Zatrjevana kršitev določb postopka zato ni podana.

Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnika ter na podlagi pisnih izjav prič H. in A., pridobljenih skladno z 236. a členom ZPP, ugotovilo, da je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2007 med tožnikom in direktorjem tožene stranke dogovorjena višja neto urna postavka 1000 SIT, in sicer tako, da se bo del plače izplačal na tožnikov bančni račun, del plače pa tožniku „na roke“. Na podlagi izvedenih dokazov je nadalje ugotovilo, da se je plača do januarja 2008 tožniku izplačevala tako, da je prejemal 4,17 EUR neto na uro, do aprila 2008 pa je prejemal 4,50 EUR neto na uro. Dela ustno dogovorjene plače, ki se je izplačeval „na roke“, tožena stranka od vključno maja do avgusta 2008 tožniku ni več izplačevala. Dokaza po zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj se kljub pravilnemu vabljenju direktor tožene stranke ni odzval vabilu in ni pristopil na nobenega od treh narokov, svojih izostankov pa tudi ni opravičil. Skladno z drugim odstavkom 262. čl. ZPP je sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera presodilo, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Posledice neudeležbe na glavni obravnavi tožena stranka nosi sama. Ker tožena stranka ni dokazala nasprotnega, je sodišče prve stopnje ob uporabi 8. člena ZPP na podlagi presoje izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bil med strankama v septembru 2007 ob pisni pogodbi o zaposlitvi sklenjen tudi ustni dogovor o višji neto urni postavki plače, ki se je izvajal vse do aprila 2008. To pa pomeni, da je ne glede na pogodbeno določilo o znesku osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi za stranke tega spora zavezujoč tudi dodatni ustni dogovor o tem, da bo tožnik prejemal višjo plačo in o načinu njenega izplačevanja. Pritožbenih navedb, da gre v konkretnem primeru zgolj za zatrjevanje tožnika in ne za dogovor med tožnikom in direktorjem tožene stranke, glede na obrazloženo ni mogoče upoštevati.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki v 29. členu kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi predvideva določitev zneska osnovne plače, ne prepoveduje sklenitve dodatnega ustnega dogovora o višji plači, kot je dogovorjena s pisno pogodbo o zaposlitvi. ZDR v 30. členu prepoveduje le dogovore o zmanjšanju minimuma pravic, ki mora biti skladno z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca zagotovljen delavcu. Tudi iz določb 35. in 37. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), na katere se sklicuje pritožnik, ne izhaja, da je sankcija za ustno sklenjen dogovor o višjem znesku neto urne postavke njegova neveljavnost. Po 35. členu OZ je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten ali nedoločljiv, 37. člen OZ pa določa, da je predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V citiranih določbah ni podlage, da bi bil predmet ustnega dogovora o višini plače oziroma o večjih pravicah tožnika nezakonit oziroma ničen. Neveljaven tudi ni iz razloga, ker sta se stranki dogovorili o izplačilu dela plače „na roke“. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odgovornosti za sklenitev dogovora o delu izplačila plače v neto znesku „na roke“, ki se ga je posluževala tožena stranka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožniku pripada razlika v neto urni postavki (v višini 1,9 EUR) pri plačah za mesece maj, junij, julij in avgust 2008, pravilna.

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).