Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati: - 3.507,68 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 31. 3. 2013 do plačila, - 3.967,04 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 11. 2014 do plačila.
II. Kar zahteva tožeča stranka več, in sicer, da je dolžna tožena stranka od prisojenih zneskov obračunati bruto znesek in odvesti davek in prispevke, se zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 1.184,55 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi."
II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Pritožba se v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 3.507,68 EUR za čas od 17. 3. 2012 do 31. 3. 2013, ter od glavnice 3.814,72 EUR za čas od 27. 10. 2014 do 1. 11. 2014 šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in se odstopi v pristojno reševanje sodišču prve stopnje.
IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati od prisojenih zneskov bruto znesek, odvesti predpisane davke in prispevke in ji nato plačati 3.507,68 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2013 do plačila ter 3.967,04 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške tega spora v znesku 1.804,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s stroški pritožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, zavzetim v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, je pravna podlaga za plačilo odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi povračilo premoženjske škode, ki naj bi tožnici nastala. Kot pravni temelj je tožnica v tožbi navedla krivdno, to je deliktno odgovornost tožene stranke, saj naj bi protipravno in krivdno onemogočala izrabo tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z navedbo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ter je v celoti sledilo navedbam tožnice, v sodbi pa ni navedlo, kako je ugotovilo nastanek premoženjske škode pri tožnici ter se sklicevalo na dosedanjo sodno prakso, ki pa ni pravni vir. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je odločitev napačno pravno utemeljilo. Odločitev je sprejelo tudi mimo navedb tožnice in torej izven tožbenega zahtevka. Pritožba nadalje opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, iz katere izhaja, da je v skladu z ZDoh-2 plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke obdavčljive po tem zakonu, če ni z zakonom, ki ureja davčni postopek, določeno drugače (125. člen ZDoh-2). Plačnik davka se šteje za zavezanca za davek, saj je nanj z zakonom prenesena obveznost in plačilo davka, ki se opravi z obračunom davčnega odtegljaja. Obveznost plačila davka nastane šele v trenutku izplačila dohodka, kot je to zapisalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 313/2015 z dne 22. 4. 2017, na podlagi izvršljive sodbe torej šele tedaj, ko dolžnik v korist upnika izvrši plačilo na podlagi sodbe. V času sodnega odločanja torej obveznost plačila teh obveznosti toženi stranki kot delodajalcau še ni nastala. Sodišče v delovnem sporu ni stvarno pristojno odločati o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, ob izplačilu prejemka je to stvar delodajalca oziroma toženke oziroma pristojnih davčnih organov. Sodišče je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti in sicer od 31. 3. 2013 oziroma od 1. 11. 2014 dalje do plačila. Odločitev je utemeljilo z navedbo, da je bila toženka z izplačilom v zamudi, zaradi česar naj bi tožnica bila tudi upravičena do obresti. Navaja, da je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala zastaranje dela obrestnega zahtevka, zaradi česar je tožnica tožbo glede obresti delno umaknila z drugo pripravljalno vlogo, saj je obresti uveljavljala od zneska 3.507,68 EUR od 31. 3. 2013 dalje do plačila, oziroma od 3.967,04 EUR od 1. 11. 2014 dalje do plačila. Tožena stranka je spremembi ugovarjala, podrejeno je ugovarjala tudi zastaranje povečanega tožbenega zahtevka v celoti, to je glavnice in obresti. Ker je bila toženi stranki pripravljalna vloga (s katero je tožnica spremenila tožbeni zahtevek) vročena na naroku 4. 12. 2017, bi bila tožnica od glavnice 152,32 EUR upravičena do obresti od 4. 12. 2014 dalje, obrestni zahtevek pred navedenim datumom pa je zastaral. Navaja, da se s spremembo tožbe ni strinjala, sodišče o njej ni odločilo, a ne glede na to, je sodišče s tem, ko je priznalo obresti od povečane glavnice od 1. 11. 2014 dalje, nedvomno zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zaradi zastaranja ta del zahtevka zavrniti. Sodišče sklepa o dovolitvi spremembe ni sprejelo, zaradi česar se šteje, da sprememba ni bila dovoljena. V delu, ki se nanaša na obresti od glavnice 3.507,68 EUR za čas od 17. 3. 2012 do 31. 3. 2013 pa bi moralo postopek ustaviti, prav tako glede obresti od glavnice 3.967,04 EUR za čas od 27. 10. 2014 do 1. 11. 2014, kar ni storilo. Zato tožena stranka sodišču predlaga izdajo dopolnilnega sklepa te vsebine. Odločitev je tudi neobrazložena in pravno zmotna. Tožnica svojega obrestnega dela tožbenega zahtevka sploh ni utemeljila, na ugovor te vsebine tožene stranke v odgovoru na tožbo pa je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je obveznost zapadla v trenutku nastanka škode oziroma najkasneje z dnem vrnitve tožnice z misije in je s tem toženka z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudi. Navaja, da v skladu z določbo 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, od njega zahteva naj izpolni svojo obveznost. Tožnica je 11. 2. 2016 toženko pred vložitvijo tožbe pozvala na prostovoljno izpolnitev obveznosti v roku 30 dni od prejema poziva, tako bi bila tožnica skladno z usklajeno sodno prakso upravičena do plačila obresti najprej od dneva zavrnitve zahtevka, to je od 29. 2. 2016 dalje oziroma od dne, ki ga je sama postavila kot zadnji dan, ko lahko tožena stranka še prostovoljno izpolni svojo obveznost. Nadalje pritožba obširno navaja, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nemožnosti izrabe prostega dne tedenskega počitka. Glede misije tožnice na (misiji) KFOR ... pritožba izpostavlja, da je tožnica k prvi pripravljalni vlogi priložila svoj dnevnik, iz katerega je nedvomno razvidno, da je bila določene dni prosta vseh delovnih obveznosti, praviloma ob nedeljah, ko je za posamezne dni sama označila kot prečrtano ničlo, kot "prost dan", kot "fraj", kot "ležanje", kot "počitek", kot "P postroj + fraj", kot "izlet", brez zapisa ter zgolj z zapisom "zastava". Sodišče se je do navedenega dokaza skopo opredelilo ter zaključilo, da ne gre za uradni dokument, na podlagi katerega bi sodišče lahko ugotavljalo, katero delo je bilo tožnici odrejeno in kdaj so bila dela opravljena, prav tako pa tudi ne, kdaj je bila tožnica prosta svojih obveznosti. Sodišče bi moralo prosto dokazno oceniti vsa predložena dejstva. Tožnica je dnevnik sama predložila v dokaz svojih navedb, izpovedala je, da je dnevnik sproti pisala, poleg dnevnika pa je priložila tudi svojo utemeljitev glede dnevniških zapisnikov. Nadalje opozarja, da je A.A. zaslišan kot priča izpovedal, da se je zgodilo, da je bila tožnica na kakšen dan brez zadolžitve, da se je udeležila celodnevnih izletov, da pa ni imela 24 ur prostih v smislu, da bi lahko zapustila bazo, se sončila v kopalkah ter je morala biti ves čas v uniformi, če pa je šla v fitnes pa v službeni trenerki. Tožena stranka meni, da je zmotno stališče tožnice, da ni prosta vseh obveznosti že zato, ker je morala biti v uniformi ali v službeni trenerki in ni smela zapuščati baze. Nadalje opozarja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi priče B.B., ki je za kršitev 24-urnega počitka štel že to, da je moral biti prisoten na dvigu in spustu zastave. Navedene aktivnosti, obveznosti in omejitve ne predstavljajo kršitev 24-urnega počitka, sodišče pa se ni opredelilo do navedb priče B.B. in njegovih stališč, kdaj je zanj prost dan in v tej luči osvetlilo tudi izpoved tožnice. Prav tako ni upoštevalo trditev A.A. o zagotovitvi vsaj enega prostega dne tožnici zgolj zato, ker ni vedel povedati točnega datuma oziroma točnega števila takšnih dni na misiji. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede (misije) KFOR ... je sodišče prišlo do enakih ugotovitev, kot za KFOR ..., ter navedlo, da s strani tožene stranke priložena mesečna evidenca o obremenjenosti pripadnikov ne izkazuje prostega dne tedenskega počitka, saj naj bi vse priče in tožnica izpovedale, da evidence niso bile točne in so jih pripadniki morali podpisati po odredbi nadrejenega. Pritožba navaja, da so izpovedi prič C.C., D.D. ter E.E. in tožnice vsebinsko različne, nekatere si med seboj nasprotujejo. Izpovedi prič D.D. in C.C. ter tožnice so vsebinsko različne, nekatere si med seboj nasprotujejo, zato ni mogoče preizkusiti zaključka, da tožnica ni bila nikoli 24 ur prosta. D.D. je izpovedal, da je bil kakšen dan na misiji prost, da pa so ga včasih klicali na sestanek in da je moral skupinsko na obrok. C.C. pa je izpovedal, da če ni bilo rednih obveznosti, je bilo vedno nekaj ali postroj ali sestanek ali priprave in zato šteje, da ni bil prost. Tožnica pa je pojasnila, da med misijo ni imela prostega dne, ker je morala ves čas nositi uniformo, ni smela zapuščati baze, morala je raznašati vodo ter čistiti sneg. Sodišče izpovedi E.E. ni štelo kot verodostojne, čeprav je bil poveljnik čete, ker naj ne bi bil seznanjen z vsemi opravili tožnice. Tožena stranka se z dokazno oceno sodišča ne more strinjati, saj je E.E. izpovedal, da je tožnica delala v poveljstvu skupaj z njim in je bil tako z njenim delom ves čas seznanjen. Tožena stranka navaja, da ni mogoče ugibati, kaj od vseh zgoraj navedenih aktivnosti je sodišče štelo kot kršitev počitka tožnici, dejstvo pa je, da brez ustrezne dokazne ocene izpovedi ni mogoče ugotoviti, kaj se je na proste dneve dejansko delalo. Zato je tudi v tem delu storjena bistvena kršitev določb postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti oziroma je pomanjkljiva, skromna utemeljitev pa je nasprotna dokazom, s katerim jo sodišče utemeljuje. Nadalje pritožba navaja, da se potrebni počitek zagotavlja upoštevaje razmere in naravo nalog na območju operacije, ter meni, da se tožnica kot kršitev pravice do tedenskega počitka zmotno šteje dejstvo, da je morala zjutraj na postroj, ves čas nositi uniformo, orožje ter da ni smela zapustiti baze, se udeleževati sestankov, saj ne gre za kršitev pravice do počitka, vse ostale naloge pa ne predstavljajo kršitev počitka ampak omejitve glede območje izvajanja nalog. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno odločilo tudi glede pravdnih stroškov, ko je tožnici priznalo stroške tožbe in vseh pripravljalnih vlog, pri čemer izpostavlja, da so potrebni pravdni stroški glede na ustaljeno sodno prakso zgolj tisti, brez katerih stranka ni mogla opraviti procesnih dejanj in torej zgolj tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. V vlogah je tožnica zatrjevala enake pravne in dejanske podlage, s katerimi je utemeljevala pravico do tedenskega počitka v tožbi, ponovno je predlagala iste priče, zato tožena stranka meni, da 2. in 3. pripravljalna vloga tožnice nista bili potrebni glede na to, da je tožnica odgovarjala na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Tudi brez teh navedb in priloženih dokazov bi sodišče sprejelo enako odločitev.
3. V odgovoru na tožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov ter glede odločitve o stroških postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o delnem umiku tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.507,68 EUR za čas od 17. 3. 2012 do 31. 3. 2013, ter od glavnice 3.814,72 EUR za čas od 27. 10. 2014 do 1. 11. 2014, pa se v tem delu pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. V preostalem je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.
6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je utemeljena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.
7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017 delno umaknila tožbeni zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.507,68 EUR za čas od 17. 3. 2012 do 31. 3. 2013, ter od glavnice 3.814,72 EUR (ki jo je s to pripravljalno vlogo zvišala za 152,32 EUR na skupaj 3.967,04 EUR) zakonske zamudne obresti za čas od 27. 10. 2014 do 1. 11. 2014. Pritožba pravilno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na tako spremenjen tožbeni zahtevek izdati sklep o delnem umiku tožbe iz naslova obresti, vendar pa zaradi tega, ker tega ni storilo, sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo postopka. Pritožbeno sodišče je namreč pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o delnem umiku tožbe v delu, ki se nanaša na zgoraj umaknjeni tožbeni zahtevek. Po določbi 325. člena ZPP lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču naj sodbo dopolni. Enako velja tudi za sklepe glede na določbo prvega odstavka 366. člena ZPP. Vlogo, ki je vložena v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, ki jo je tožena stranka naslovila kot pritožbo, je v skladu z določbo zakona potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Pritožbeno sodišče namreč ne more odločati o delnem umiku tožbe, o katerem sodišče prve stopnje sploh še ni odločalo.
8. Glede pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe, oziroma, da je odločalo mimo tožbenega zahtevka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje o spremenjenem zahtevku oziroma tožbi odločiti s sklepom. Vendar pa takšno postopanje sodišča prve stopnje, ko o dovolitvi spremembe tožbe ni sprejelo posebnega sklepa, v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Bistveno je, da je tožena stranka ves čas postopka, tudi po zvišanju glavnice za 152,32 EUR, vedela, kaj je predmet obravnavanja, in da se je tudi tako zvišan zahtevek nanašal na plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti izrabe tedenskega počitka na misiji KFOR ..., tako kot je tožnica to uveljavljala že v tožbi. Posledično, ker je sodišče obravnavalo tako spremenjeno tožbo, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožba pa v zvezi s spremembo tožbe neutemeljeno navaja, da bi bila tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 152,32 EUR šele od 5. 12. 2017 dalje, glede na to, da je bila vloga tožnice z dne 12. 10. 2017 vročena toženi stranki na naroku dne 4. 12. 2017. To namreč ne pomeni, da bi tožena stranka šele s 5. 11. 2017 prišla v zamudo, saj je zamuda nastopila s prvim dnem po vrnitvi tožnice z misije.
9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je utemeljena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.
10. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede pravne narave vtoževane terjatve oziroma, da je sodišče odločilo v nasprotju z navedbami v tožbi. Tožnica je namreč s pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017 podala zadostno trditveno podlago tako glede glavnice, kot tudi glede obrestnega dela zahtevka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožnici med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja.
11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica od 24. 9. 2011 do 24. 3. 2012 na opravljanju vojaške službe izven države v mirovni operaciji KFOR ... – Kosovo ter od 18. 3. 2014 do 30. 10. 2014 na mirovni misijo KFOR ... - Kosovo. Med strankama je bilo sporno, ali je bil tožnici na misiji omogočen neprekinjeni 24-urni počitek (tedenski počitek). Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožnici ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 24 ur, do katerega je tožnica upravičena na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka" iz drugega odstavka 53. člena Zakona o slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
12. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič C.C., D.D., B.B. in E.E.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Bistveno je, da so vojaki B.B., C.C. in D.D., ki tožnici niso bili nadrejeni, prepričljivo enako izpovedali o bistvenem in sicer, da so bile na misiji vsakodnevne zadolžitve, tudi ob dneh, ko naj bi imeli prosto. Tako je priča D.D. izpovedala, da so bili vsak dan sestanki, tudi če so trajali le 5 minut, enako je potrdil tudi C.C.. Priča B.B. je potrdila izpoved tožnice, da noben dan ni bila prosta obveznosti. Pritožba njegovi izpovedi neutemeljeno očita, da iz sodbe ni jasno, kdaj je zanj prost dan in da v tej luči ni osvetlilo tudi izpovedi tožnice. Glede na izpovedi prič in tožnice je torej pravilen dokazni zaključek, da je tožnica poleg dela z vezami opravljala še stražo, varovanje, se urila za ..., bila v pripravljenosti .... V kolikor pa ni bilo drugih zadolžitev, pa so vojaki čistili orožje in bojna vozila, kidali sneg, tožnica pa je skrbela še za baterije za postaje v vozilih, ipd. Glede na izpoved priče A.A., da je bila tožnica v 6 mesecih na misiji zagotovo 24 ur prosta, vendar ni znal povedati kdaj, pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da takšna izpoved ne zadošča za ugotovitev, kdaj naj bi to bilo. Posebej ne ob dejstvu, da je priča D.D. izpovedala, da so morali pripadniki SV podpisovati evidence tožene stranke, čeprav v njih zabeleženi podatki niso bili pravilni. Zato se sodišče prve stopnje utemeljeno ni oprlo na evidence tožene stranke, glede dnevnika, ki ga je vodila tožnica, pa je sprejelo ustrezno dokazno oceno in sicer, da ni mogoče ugotoviti, da bi bili določeni dnevi, tako kot zatrjuje tožena stranka, prosti, saj je tožnica pojasnila, da razni znaki kot „fraj“, „Ø“, „počitek :-)“ ipd. niso pomenili, da ima 24 ur prosto, temveč je bila le prosta raznih obveznosti ali pa je lahko dlje spala. Pravilen je torej dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni omogočila zakonsko določenega tedenskega počitka.
13. Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožničino plačo delilo s številom ur (174) in dosodilo odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka v pravilni višini.
14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka tečejo šele od dneva vložitve tožbe, oziroma od dne, ko ji je bila vročena pripravljalna vloga tožnice. Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah (npr. Pdp 1242/2009, Pdp 153/2010, Pdp 259/2012, Pdp 1158/2015) zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
15. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem odvodu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).
16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožba pa se v delu odločanja šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa po določbi 325. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP.
17. Pritožbeno sodišče je delno poseglo tudi v odločitev o stroških postopka (II. točka izreka). Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem tožene stranke v pritožbi, da so bili tožnici deloma neutemeljeno priznani stroški za pripravljalne vloge. Tožnica je upravičena do povračila nagrade za tožbo po tar. št. 15/1-a Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 - OT) v zvezi s tar. št. 18 OT v višini 400 točk ter za pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017 v višini 300 točk, ne pa tudi za 1. pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2017, za 3. pripravljalno vloge z dne 29. 12. 2017 in za 4. pripravljalno vlogo z dne 18. 1. 2018. V teh vlogah ni navedla ničesar takega, kar ne bi bila dolžna navesti že v tožbi. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado le za 2. pripravljalno vlogo z dne 12. 10. 2017, v kateri je šele podala popolno trditveno podlago ter modificirala tožbeni zahtevek, zato je bila ta vloga potrebna v smislu 155. člena ZPP. Prav tako tožnica ni upravičena do povračila kilometrine za pooblaščenca na relaciji ... - Ljubljana - ... . Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Zato pooblaščenec tudi ni upravičen do povračila za porabljen čas na poti oziroma za odsotnost iz pisarne. Tožnica je glede na navedeno upravičena do nagrade za prvi narok po tar. št. 15/3-a v višini 400 točk, za drugi narok 300 točk, za trajanje po prvem odstavku 6. člena OT za oba naroka v višini 50 točk, za stroške prihoda stranke na oba naroka v višini 69,84 €, na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT 2 % od skupne vrednosti storitve za izdatke, 22 % DDV in pričnino za pričo E.E. v višini 10,88 EUR ter sodno takso v znesku 230,00 EUR. Tako je tožena stranka, upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR, dolžna povrniti tožnici stroške v skupnem znesku 1.184,55 EUR.
18. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).
19. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
20. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnica na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.