Jedro

Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ta je podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov, pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s tretjim, četrtim in petim odstavkom istega člena ZUS-1 ugodilo tožbi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 060-6/2014/3 z dne 10. 6. 2014, spremenjen s sklepom, št. 060-6/2014/3 z dne 30. 10. 2014, in akt Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 4300-159/2014/9 z dne 16. 7. 2014, odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek ter odločilo o stroških postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je izpodbijani sklep z dne 10. 6. 2014 (spremenjen s sklepom z dne 30. 10. 2014) akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v „rednem“ upravnem sporu. Gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne (nadzorne) funkcije, s katerim je organ na podlagi izrecne zakonske določbe odločil, da bo po tretji osebi opravil (delno) notranjo revizijo poslovanja sicer samostojne pravne osebe, zato mora biti izdan v skladu s pravili, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker izpodbijani sklep nima obrazložitve, pravilnosti odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, zato je v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Prvostopenjsko sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijana akta odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka navedeno pomanjkljivost upravnega akta odpraviti. Sodišče je še dodalo, da je tožnica s tožbo primarno uveljavljala ničnost navedenih aktov (podrejeno pa njihovo odpravo), ker so izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi oziroma brez pravne podlage. Ker ZUP takega razloga za izrek ničnosti ne predvideva, je sodišče ugotovilo, da ničnosti izpodbijanih aktov tožnica ni izkazala.

3. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da revidentka ničnosti izpodbijanih aktov v smislu 279. člena ZUP ni navedla in izkazala, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 75. členom ZUS-1 ter s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentka je namreč že v tožbi navajala konkreten ničnostni razlog, na ničnost pa mora po določbi 37. člena ZUS-1 sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Revidentka pravni interes za revizijo utemeljuje z dejstvom, da sodišče ni sledilo njenemu primarnemu predlogu, da se ugotovi ničnost izpodbijanih aktov (torej njihova neveljavnost ex tunc), temveč je izpodbijana akta (le) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

4. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1), revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

5. V obravnavani zadevi je bil s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljen akt prvostopenjskega upravnega organa. Če pa se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1. Za take primere pa je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora pristojni organ postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen ZUS-1).

6. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je zadnja pravna možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. 7. Takšno stališče izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep X Ips 402/2007, X Ips 820/2007, X Ips 679/2008, X Ips 76/2010, X Ips 495/2010, X Ips 347/2013 in drugi.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).