Jedro

Upravitelj dediščine ni dolžan neposredno sam opravljati vsa dela povezana z ohranitvijo dediščine (kmetije). Njegova naloga je predvsem skrb za primerno organizacijo del, kar mu daje pravico, da neposredno izvrševanje del prepusti drugi osebi, sam pa njeno delo nadzoruje in usmerja. Izbira takega neposrednega izvajalca del spada v okvir njegovih pravic in dolžnosti upravitelja dediščine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za upravitelja dediščine, ki jo predstavlja kmetija, določilo F.S. Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje I.Z. iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za upravitelja dediščine postavilo človeka, ki je izrecno izjavil, da ne bo neposredno skrbel za dediščino, ampak bo kot "podizvajalca" nastavil nekoga drugega, napačno uporabilo materialnopravno določbo 2. odstavka 145. člena ZD. Pritožnica izpodbijani odločbi očita tudi nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo identitete osebe, ki naj bi se naselila na posestvu pokojnega J.J. Ker v obrazložitvi sklepa ni navedeno, na katero zakonsko določbo je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je po mnenju pritožnice onemogočen preizkus sklepa, s tem pa podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi očitku pritožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravno določbo 2. odstavka 145. člena ZD. Omenjena določba daje upravitelju dediščine, ki ga postavi sodišče, pooblastilo, da upravlja dediščino za vse dediče. Iz izraza "upravljanje", ki ga uporablja ta določba, pa ne izhaja dolžnost upravitelja dediščine, da sam neposredno opravlja tudi vsa dela, povezana z ohranitvijo dediščine - v konkretnem primeru kmetije. Namen in naloga upravitelja dediščine je torej v obravnavani zadevi skrb za primerno organizacijo obdelave posestva, kar seveda upravitelju dediščine dopušča, da neposredno delo prepusti drugi osebi, sam pa njeno delo nadzoruje in jo z navodili usmerja. Izbira takšnega neposrednega izvajalca del na posestvu zato vsebinsko spada v okvir njegovih pravic in dolžnosti, upravitelj dediščine pa za vse, kar stori v zvezi s svojo funkcijo (tudi za morebitno nastalo škodo zaradi neprimerne izbire te osebe) odgovarja dedičem.

Prav tako se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ob preverjanju njegove primernosti za opravljanje funkcije upravitelja dediščine je F.S. dovolj podrobno zaslišalo o tem, kako namerava organizirati obdelavo posestva, komunicirati z dediči in zavarovati premoženje. Pri tem pa identitete osebe, ki bi prevzela neposredno delo in se začasno na kmetiji tudi naselila, posebej ni ugotavljalo in je (glede na izpoved F.S., da se zanjo še ni odločil) niti ni moglo, saj gre za bodočo konkretno odločitev iz sklepa pooblastil upravitelja dediščine.

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Kljub dejstvu, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena zakonska določba, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za svojo odločitev, ta pomanjkljivost ne predstavlja ovire za preizkus sklepa. Nobenega dvoma ni, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na določbe ZD, ki se nanašajo na postavitev upravitelja dediščine, čeprav ni izrecno navedlo, da pravno podlago predstavlja določilo 2. odstavka 145. člena tega zakona. Takšna opustitev navedbe zakonske določbe tudi ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 380. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.

Pravna podlaga za uporabo določb ZPP je podana v 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I z dne 25.6.1991).