Jedro

Kljub temu, da je tožnica takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da v njej določena plača "ni primerna" in da se je s toženo stranko "dogovarjala, da je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi nično", do višje plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ni upravičena, saj dogovor o višji plači med strankama ni bil sklenjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko plače za čas od meseca marca 2006 do vključno meseca maja 2010 v skupnem znesku 13.244,85 EUR, od posameznih pripadajočih mesečnih razlik odvesti na predpisane račune prispevke in davke in izplačati neto prikrajšanja pri plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.207,81 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi in odloči o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navaja, da s sodbo ne soglaša in meni, da je sodišče bistveno kršilo določila postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker razsoja oziroma razlogi nasprotujejo glede odločilnih dejstev izvedenim dokazom – izpovedim zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno dokazno oceno in na tej podlagi tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Temelj zavrnitve je, da obstaja nasprotje med izpovedbami prič, ki jih je predlagala tožnica in so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje in da so te priče kot take neverodostojne, da niso izpovedale resnice zaradi svojih osebnih lastnosti, bodisi zaradi zakonske zveze (J.F.), bodisi zaradi dejstva podaje pisne izjave (S.H.). Podaja pisnih izjav je dopustna v pravdnem postopku. Res je, da se izpovedi prič ne ujemajo v celoti, to pa je glede na lastnosti prič, človeškega spomina, dojemanja dejstev in dogodkov tudi normalno. Vendar so tako tožnica kot J.F. in S.H. potrdili dejstvo dogovarjanja o višini plače tožnice za polovični delovni čas in dogovora o tem. Tožnica je jasno izpovedala dogodke, povedala je, da je podpisala od dveh predložen le en izvod pogodbe o zaposlitvi, ko je pogledala, je videla, da pogodba ni taka, kot je bilo dogovorjeno, zato drugega izvoda ni podpisala. Priča S.H. je bila v svoji izpovedi dovolj natančna, da je z gotovostjo zaključiti na obstoj ustnega dogovora. Dejstvo, da tožnica ni prej izvensodno ali sodno terjala prikrajšanja pri plači, ni okoliščina, ki bi zanikala obstoj terjatev, kot to smiselno obrazlaga sodišče. Mnogo delavcev se šele potem, ko več ne delajo pri delodajalcu, odloča za vlaganje zahtevkov, tožb. Tožnica do tedaj, dokler je še prihajala na delo (dalj časa je bila pred prenehanjem delovnega razmerja v bolniškem staležu), niti ni upala postaviti zahtevkov in je to tudi obrazložila – zaradi slabega odnosa tožene stranke do nje, čeprav direktor tožene stranke idealizira odnos sebe oziroma podjetja do tožnice kot idealen ali vsaj kot korekten. Tožnica je tudi na izpoved direktorja podala jasno stališče s pripombo, da je ravno obratno kot trdi direktor. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožnica ne utemelji svoje graje zmotne uporabe materialnega prava, zato se tožena stranka glede pritožbe v tem delu ne more izreči, dejstvo pa je, da je edini pritožbeni razlog izključno graja dokazne ocene. Tožnica v pritožbi ne navaja nikakršnih dejstev, ki bi v segmentu izpodbijanja sprejete dokazne ocene lahko ovrgli stališče sodišča prve stopnje. V predmetnem postopku je sodišče izvedlo obsežni dokazni postopek, katerega izid je zaključek, da je tožnica s toženo stranko imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki se je izvrševala tudi v njenem plačnem delu. Sodišče je tudi ugotovilo, da z gotovostjo ni mogoče zaključiti, da je do drugačnega dogovora glede plače prišlo med tožnico in direktorjem. Hkrati je tudi nesporno dejstvo, da tožnica ni uveljavljala nikakršnega sodnega varstva glede domnevno premalo izplačanih plač. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter z zaslišanjem tožnice, M.H., J.F. in S.H., zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo plače za čas od meseca marca 2006 do meseca maja 2010 v skupnem znesku 13.244,85 EUR, pri čemer je ugotovilo, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. 2-2004 z dne 1. 4. 2004 za opravljanje dela na delovnem mestu „administrator“ v elektrocentru K. v .... Z navedeno pogodbo o zaposlitvi je imela določeno osnovno bruto plačo v znesku 344.000,00 SIT. Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 23. 1. 2006 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica na drugem delovnem mestu, izmenoma stoje in sede, brez stalnih prisilnih drž ledvene hrbtenice in brez dvigovanja bremen nad 7 kg, s polovico polnega delovnega časa od 6. 7. 2005 dalje, pri čemer ji je bila odmerjena delna invalidska pokojnina in je bil delodajalec – tožena stranka dolžan tožnici zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Tožena stranka je tožnici posledično navedeni odločbi ZPIZ-a ponudila novo pogodbo o zaposlitvi 25/2006 za delovno mesto administrator – pomožni in sicer s polovičnim delovnim časom, za nedoločen čas od 17. 2. 2006 dalje. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 2. 2006 (priloga B3) izhaja, da sta jo podpisali obe stranki, kar tudi sicer tožnica ni oporekala, pri čemer je navajala, da je podpisala en izvod pogodbe o zaposlitvi in ob podpisu pogodbe niti ni pogledala, ker so bili z direktorjem M.H. kolegi oziroma prijatelji. Ko pa je po podpisu enega izvoda pogodbe pregledala vsebino, je ugotovila, da pri plači ni napisan znesek, kot so se dogovorili, zato drugega izvoda pogodbe ni podpisala. Pri tem je zatrjevala, da so se dogovorili za višjo plačo ter da so se kasneje z direktorjem M.H. in njenim možem dogovorili, da je podpisana pogodba o zaposlitvi nična in da bo dobila novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bo določena polovična plača glede na prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je kasneje že naslednji mesec ugotovila, da ji ni bila obračunana pravilna plača, pač pa plača po pogodbi o zaposlitvi, za katero so se dogovorili, da je nična.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vložila pritožbo, kot je navedla zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa iz same pritožbe izhaja, da se le-ta v bistvenem delu nanaša na pritožbeni razlog zmotne ali nepopoln ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 338. člena ZPP, tako da je pritožbeno sodišče presojalo pritožbo tudi iz tega razloga. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo v predmetni zadevi in sicer sprejelo tako pravilno dokazno oceno kot tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer se pritožbeno sodišče sicer ne strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje glede dokazne ocene sodelavke S.H., vendar navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v svoji obrazložitvi navedlo, da je tožnica S.H. zaprosila za izjavo že pred sodnim postopkom, kar naj bi po oceni sodišča prve stopnje imelo določen vpliv na dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da samo to dejstvo ne kaže na dvom o (ne)pristranskosti priče, saj pisne izjave v pravdnem postopku nimajo morebitne nižje dokazne vrednosti kot ostali dokazi. Sicer pa je sodišče prve stopnje podrobno zaslišalo pričo S.H. in tako ob vseh izvedenih dokazih, ob upoštevanju vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo pravilno dokazno oceno na podlagi določil 8. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi navedlo, da ni mogoče glede na razhajanja v izpovedbah tožnice, direktorja in zaslišanih prič z gotovostjo ugotoviti s strani tožnice zatrjevanega dejstva, da sta se tožnica in direktor po podpisu podpisu pogodbe o zaposlitvi št. 25/2006 dejansko dogovorila, da ta pogodba ne bo veljala in da bo sklenjena nova pogodba z določitvijo plače v višini polovice plače iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, saj do nove spremenjene pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da se stranke ne morejo medsebojno dogovarjati o tem, da je sicer podpisana pogodba o zaposlitvi nična, kot je to zatrjevala tožnica v postopku, pač pa ničnost pogodbe lahko ugotavlja le sodišče, pri čemer 13. člen ZDR določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pri čemer pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha. ZDR v 12. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače. Navedena pogodba o zaposlitvi pa po oceni pritožbenega sodišča ni nična, saj je pogodba nična le tedaj, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, kot to določa 1. odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ). Pogodba ima vse elemente pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bile med strankama sporna samo višina plače, ki pa je usklajena s kolektivnimi pogodbami in plača ne odstopa od izhodiščne plače za III. tarifni razred, seveda upoštevaje pri tem polovični delovni čas, kajti tožnica je bila polovično upokojena. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožnica kljub temu, da je ugotovila takoj ob podpisu pogodbe, da plača ni primerna, da so se o njeni plači dogovarjali tako z direktorjem kot z možem ter da je prišlo glede njene plače z možem celo do konflikta in naj bi se dogovorili, da je pogodba o zaposlitvi nična, vse od podpisa pogodbe dne 26. 2. 2006 pa do dne 9. 7. 2010, ko je vložila tožbo, ni storila ničesar, da bi zavarovala svoje pravice, čeprav je bila predhodno solastnica firme, ki sta jo z možen prodala direktorju, torej je zagotovo vedela, da se plače izplačujejo v skladu s podpisanimi pogodbami o zaposlitvi. Omenjena pogodba bi bila skladno z določili 14. člena ZDR kvečjemu lahko izpodbijana, pri čemer po določilih 2. odstavka 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po poteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile, pri čemer pravica preneha v vsakem primeru po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena, kot to določata 2. in 3. odstavek 14. člena ZDR.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da stranki nista sklenili ustne pogodbe o zaposlitvi, saj navedeno v dokaznem postopku ni bilo izkazano, posledično pa tožnici torej ne pripada razlika v plači glede na prejšnjo podpisano pogodbo o zaposlitvi, pri čemer tožnica predhodno ni sprožila nikakršnega spora tudi v okviru delodajalca, ko bi skladno z določilom 1. odstavka 204. člena ZDR lahko uveljavljala svoje pravice s pisno zahtevo, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni, pri čemer je navajala, da so se ona, njen mož in direktor dogovarjali o višini plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetnega spora. Odločitev o odločitvi pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.