Jedro

Tožena stranka je v konkretnem primeru imela obveznost, da bi tožnico seznanila z okoliščinami in dejstvi glede (ne)zmožnosti razpolaganja oziroma da bi jo seznanila z uspehom dokazovanja, da bi se o tem lahko izrekla pred izdajo upravne odločbe in da bi v obrazložitvi izpodbijanega akta navedla razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Po določilu prvega odstavka 21. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenka ostala brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Tožnica naj bi ostala brez lastnega dohodka že v mesecu oktobru oziroma tožena stranka te okoliščine v ugotovitvenem postopku ni razčiščevala, pa bi morala za zakonito in pravilno odločitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 476/2018-2 z dne 8. 11. 2018 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 427,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnica dne 7. 11. 2018 vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč za zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Krškem, opr. št. I P 6/2017. Na prošnjo je zapisala, da želi da se ji dodeli za izvajanje brezplačne pravne pomoči odvetniška družba A. d.o.o. iz Kopra. Na prošnjo je zapisala, da ima blokirano vse premoženje v zadevi I Kpd 48395/2018. 2. Podatke o premoženjskem stanju prosilke je strokovna služba pridobila po uradni dolžnosti, med drugim tudi sklep I Kpd 48395/2018 z dne 23. 10. 2018, na podlagi katerega je sodišče z odredbo o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi prosilki - osumljenki prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi na njenem TRR odprtem pri N. d.d. in na njenem TRR odprtem pri S. d.d. ter se ji prepove odtujitev in obremenitev: osebnega avtomobila znamke Golf ... z registrsko oznako ..., za čas treh mesecev od izdaje sklepa, to je do 23.1.2019. 3. Organ se v nadaljevanju sklicuje na 13. člen ZBPP ter 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Po zakonu minimalni dohodek znaša 785,50 EUR (2 x 392,75 EUR). Ne glede na te določbe se na podlagi 27. člena ZSVarPre brezplačne pravne pomoči ne dodeli osebi oziroma njeni družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 18.852,00 EUR.

4. Iz prošnje in priloženih listin izhaja, da prosilka prebiva na naslovu ... in se šteje kot samostojni član družine. Nadalje je iz prošnje razvidno, da je prosilki po sklepu I Kpd 48395/2018 z dne 23. 10. 2018 prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi na njenem TRR odprtem pri N. d.d. in na njenem TRR odprtem pri S. d.d., za čas treh mesecev od izdaje sklepa, to je do 23. 1. 2019. Finančno stanje prosilke se presoja na podlagi tri-mesečnega povprečja, prejetega tri mesece pred vložitvijo prošnje za brezplačno pravno pomoč. Iz izpisa FURS-obdavčljivi dohodki fizičnih oseb pa izhaja, da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prosilka prejela dne 13. 8. 2018 1.291,95 EUR neto nakazila plače, dne 13. 9. 2018 pa 1.319,58 EUR neto nakazila in dne 12. 10. 2018 še 1.305,65 EUR neto plače, skupaj 3.917,18 EUR, to pomeni povprečno 1.305,72 EUR neto dohodka mesečno; drugih dohodkov prosilka nima.

5. Služba za brezplačno pravno pomoč na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da prosilka povprečno mesečno prejme 1.305,72 EUR mesečnega dohodka in presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, ki znaša 785,50 EUR. Morebitne kreditne obveznosti se ne odštevajo od neto mesečnih nakazil. 6. Glede na navedeno služba za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da mesečni dohodek prosilke (lastni dohodek) znaša 1.305,72 EUR. Na podlagi navedenega organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da mesečni dohodek prosilke (lastni dohodek) presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (v nadaljevanju: minimalni dohodek), ki znaša 785,50 EUR.

7. Glede na višino njenih dohodkov je tožena stranka ugotovila, da prosilka ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar je tudi razlog zavrnitve prosilkine prošnje za brezplačno pravno pomoč kot neutemeljene.

8. V tožbi tožnica pravi, da je tožena stranka, kot to izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, pridobila podatke za odločitev iz raznih evidenc.

9. Toženka v obravnavani zadevi torej ni odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa 144. člen ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti oz. načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in prosilki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. To so v konkretnem primeru tista dejstva, ki jih je tožena stranka pridobila o prihodkih tožeče stranke. Ker tožena stranka tega ni storila - tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. Podana je bistvena kršitev pravil postopka in je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti že iz tega razloga. Tako izhaja tudi iz odločbe Upravnega sodišča I U 106/2016 z dne 23. 2. 2016 ter ostale ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije.

10. Šele, ko bo tožena stranka tožečo pravilno seznanila s svojimi ugotovitvami glede prihodkov tožeče stranke in ji bo dala možnost, da se izjavi o vseh teh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, bo tožena stranka lahko pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo. Na tem mestu pa tožnica že za naprej opozarja na pravilno uporabo prava. In sicer zoper tožnico je bil izdan sklep I Kpd 48935/2018 z dne 23. 10. 2018, s katerim je sodišče banki tožnice naložilo, da se tožnici prepove razpolaganje z njenimi denarnimi sredstvi na njenem TRR računu odprtem pri N. d.d. ter S. d.d. do višine 81.000,00 EUR.

11. Tožnica, ki nima prihrankov in nima premoženja, ki ji ni bilo blokirano s sklepom I Kpd 48935/2018 z dne 23.10.2018, ob tem dodaja, da je organ v izpodbijani odločbi ugotovil, da naj bi tožnica prejemala mesečno plačo v višini cca 1.300,00 EUR. Glede na navedeno bi moral organ uporabiti 21. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki določa, da se lastni dohodek ne upošteva, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka. Jasno je namreč, da je tožnica ostala brez periodičnega dohodka vsaj še za naslednjih 62 mesecev, kolikor mesecev bo potrebno, da se glede na njen domnevni prihodek doseže znesek 81.000,00 EUR.

12. Izpodbijana odločba je posegla tudi v tožničino pravico do odvetnika, saj ji odločba, kot je bila izdana, glede na dano dejansko stanje, onemogoča sploh dostop do odvetnika, še vsaj naslednjih 62 mesecev, dokler se na računu tožnice ne bo nabralo vsaj 81.000,00 EUR. Glede na navedeno je izpodbijana odločba posegla tudi v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj njene pravice brez odvetnika nikjer ne bodo enako varovane kot bodo varovane pravice nasprotne stranke.

13. Izpodbijana odločba pa je posegala tudi v tožničino pravico do človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave, saj ji je z odločitvijo sodišča, ker je evidentno, da si odvetnika v postopku, ki se že vodi pred sodiščem, ne more privoščiti, in je s tem poseženo v njeno pravico do človekove osebnosti ter dostojanstva pred sodiščem. Zaradi navedenega pa je poseženo tudi v njeno pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, kot tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

14. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in da zadevo vrne istemu organu v nov postopek, oziroma se izpodbijana odločba razveljavi ter odpravi in se tožeči stranki prizna pravica do brezplačne pomoči za zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Krškem, pod opr. št. I P 6/2017. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, po poteku 8 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Po sodni praksi Upravnega sodišča, ki je (bolj ali manj) ustaljena že 11 let,1 velja, da mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju drugega odstavka 34. člena ZBPP, subsidiarno uporabljati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu drugega odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da sodišče v določenih primerih odločbo odpravi zgolj iz razloga, ker organ za brezplačno pravno pomoč pred izdajo odločbe ni dal možnosti stranki, da se izjavi o sporni okoliščini (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena ZUP, 4. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člen ZUP), ki je pomembna za odločitev.

17. V konkretnem primeru je okoliščina glede (ne)zmožnosti razpolaganja z denarnimi sredstvi na tekočem računu odločilna. V zgoraj navedenih zadevah Upravno sodišče postavlja stališče, da organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi preden je izdana odločba o prošnji za brezplačno pravno pomoč, razen v primerih, določenih z zakonom. ZBPP za predmetno situacijo skrajšanega postopka ne predvideva. Iz določila prvega odstavka 20. člena ZBPP sicer izhaja, da materialni položaj prosilca ugotavlja strokovna služba za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, pri čemer ob pridobivanju teh podatkov oseb, na katere se podatki nanašajo, ni treba predhodno seznaniti (četrti odstavek 20. člena ZBPP).

18. Vendar pa - enako kot po že citirani sodni praksi Upravnega sodišča - tudi določilo četrtega odstavka 20. člena ZBPP ne pomeni, da so s tem izključene temeljne določbe o zagotavljanju učinkovitega varstva pravic in pravnih interesov strank iz ZUP, saj bi brez te procesne garancije lahko prišlo tudi do nesorazmernega oziroma neupravičenega posega v ustavno procesno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) ali enakega varstva pravic v povezavi s splošno pravico stranke do izjave oziroma obrambe (22. člen Ustave), preden je za stranko sprejeta določena upravna odločitev, ki vpliva na njen pravni položaj. Brez uporabe določb ZUP (v povezavi z 22. in 23. členom Ustave) bi namreč stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino glede dejstev, ki so pomembna za odločitev, in bi sodišče v upravnem sporu originarno presojalo dejstva. Namen upravnega spora pa je v zagotavljanju sodnega varstva pravic in obveznosti in v izvajanju sodnega nadzora nad zakonitostjo delovanja subjektov javnega prava (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1, 3. odstavek 20. člena ZUS-1).

19. V konkretnem primeru je ta sporna okoliščina ugotovitev tožene stranke, da tožnica prejema na tekoči račun plačo v povprečni višini 1.305,72 EUR, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, med tem ko je tožnica že v prošnji in tudi v tožbi uveljavljala, da ima tekoči račun blokiran, oziroma, da je s sklepom sodišča v zadevi I Kpd 48935/2018 z dne 23. 10. 2018 bilo banki naloženo, da tožnici prepove razpolaganje z njenimi denarnimi sredstvi na njenem tekočem računu pri banki N. d.d. ter pri S., d.d., in sicer do višine 81.000 EUR. Tožnica se ob tem v tožbi sklicuje tudi na določbo 21. člena ZSVarP.

20. Tožena stranka je v konkretnem primeru v prošnji za brezplačno pravno pomoč v rubriko „opombe“ navedla, da ima blokirano premoženje in tekoči račun v zadevi I Kpd 48395/2018 in tožena stranka je to okoliščino tudi povzela v obrazložitev v smislu, da ji je z omenjenim sklepom prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi na tekočem računu pri N. d.d. in na tekočem računu pri S. d.d. za čas treh mesecev do izdaje sklepa, to je do 23. 1. 2019 ter dodala, da se finančno stanje prosilke presoja na podlagi trimesečnega povprečja prejetega pred vložitvijo prošnje.

21. Prošnja je bila vložena 6. 11. 2018, torej so bili relevantni meseci, ko je tožena stranka ugotavljala povprečje dohodkov, oktober, september in avgust. Omejitev v razpolaganju pa je bila tožnici po omenjenem sklepu določena za tri mesece, in sicer od 23. 10. 2018 do 23. 1. 2019. To pomeni, da je tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da bi tožnico seznanila z okoliščinami in dejstvi glede (ne)zmožnosti razpolaganja oziroma da bi jo seznanila z uspehom dokazovanja, da bi se o tem lahko izrekla pred izdajo upravne odločbe (1. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP) in da bi v obrazložitvi izpodbijanega akta navedla razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (3. in 5. točka točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Po določilu prvega odstavka 21. člena ZSVarP, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenka ostala brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Tožnica naj bi ostala brez lastnega dohodka že v mesecu oktobru oziroma tožena stranka te okoliščine v ugotovitvenem postopku ni razčiščevala, pa bi morala za zakonito in pravilno odločitev.

22. Po določilu 3. odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. Za bistveno kršitev določb postopka pa gre, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), ali če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ker nima zadostne obrazložitve. Možnost, da se tožnica izjavi o pomembni okoliščini za odločitev, je bila tožnici dana zgolj navidezno s tem, ko je sama to okoliščino navedla v prošnji; tožena stranka je določena dejstva glede nezmožnosti razpolaganja vključila v obrazložitev, vendar pa odločbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, kako je oziroma zakaj tožena stranka ni upoštevala okoliščine glede nezmožnosti razpolaganja s sredstvi na tekočem računu v povezavi z določilom prvega odstavka 21. člena ZSvarP.

23. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

24. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Tožnica je v upravnem sporu imela pooblaščenko. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 350,00 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 427,00 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Sodbe v zadevah: U 471/2007 z dne 9. 5. 2007, U 730/2007 z dne 30. 4. 2007, U 937/2007 z dne 20. 6. 2007, U 1884/2008-7 z dne 17. 9. 2008, I U 2142/2009-5 z dne 6. 1. 2010.