Jedro

V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije in je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, njenega državljanskega statusa pa ne more spremeniti niti vložena prošnja za državljanstvo Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogojev za izročitev je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato neizpolnjevanje pogojev tožeča stranka v upravnem postopku, ki se vodi pred toženo stranko, ne more ponovno uveljavljati, saj ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev ni v pristojnosti tožene stranke, ki v upravnem postopku preverja le, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, določeni v 1. in 2. odstavku 530. člena ZKP, tega pa tožeča stranka v obravnavani zadevi niti ne izpodbija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka dovolila izročitev tožeče stranke Republiki Italiji zaradi kazenskega pregona zaradi suma kaznivega dejanja poskusa zločina v sostorilstvu po 56. in 110. členi v zvezi z umorom po 575. in 577. členu Kazenskega zakonika Republike Italije in 1., 2. in 7. točke 2. odstavka 61. člena Zakona št. 895 z dne 2. 10. 1997. Nadalje je odločila, da se izročitev tožeče stranke dovoli pod pogoji iz 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije in sicer pod točko a, da se tožeče stranke ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, pod točko b, da se zoper tožečo stranko ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, pod točko c, da se tožeče stranke ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila, preden je bila dovoljena izročitev, ter pod točko III, da bo predajo tožeče stranke pristojnim organom Republike Italije, skladno z 2. odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Republika Italija z noto veleposlaništva Republike Italije z dne 23. 2. 2004, zaprosila Republiko Slovenijo za izročitev tožeče stranke, zoper katero je preiskovalni sodnik sodišča v A., Republika Italija, z odredbo z dne 3. 2. 2004 odredil pripor. Republika Italija je skupaj s prošnjo za izročitev tožeče stranke posredovala tudi dokumentacijo, potrebno za izvedbo postopka izročitve.

Po izvedenem postopku v zvezi z izročitvijo je Okrožno sodišče v B. s sklepom z dne 15. 4. 2004, ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožeče stranke Republiki Italiji, v skladu z Zakonom o kazenskem postopku Republike Slovenije in v skladu z Evropsko konvencijo o izročitvi.

Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka po svoji zagovornici, Višje sodišče v B. pa je s sklepom z dne 5. 5. 2004, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Glede na to, da so po ugotovitvi sodišča izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožeče stranke Italiji in glede na to, da tožeča stranka v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča ter da kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev, nima elementov političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je tožena stranka na podlagi 530. člena Zakona o kazenskem postopku ugodila prošnji Republike Italije ter dovolila izročitev tožeče stranke Italiji, zaradi kazenskega pregona zaradi suma storitve v izreku izpodbijane odločbe navedenih dejanj. V skladu z 2. odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi, bo predajo tožeče stranke pristojnim organom Republike Slovenije izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih določb upravnega postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila 3. člen Protokola št. 4 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da nihče ne sme biti izgnan bodisi z individualnimi ali kolektivnimi ukrepi z ozemlja države, katere državljan je. Tožeča stranka je leta 2000 zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije, o njeni vlogi še ni bilo odločeno, zato se je ne bi smelo izročiti tujim organom. Tožeča stranka živi v Republiki Sloveniji od leta 1984, od leta 1986 pa ima tudi stalno prebivališče na naslovu Aa 16, C. Od leta 1984 je poročena s slovensko državljanko, s katero imata tri otroke. Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva in živi v družini s tremi mladoletnimi otroki. Z izročitvijo tožeče stranke se ne sledi otrokovim koristim, kot jih predvideva Konvencija o otrokovih pravicah, katera že v svoji preamboli določa, da mora biti družini kot temeljni družbeni skupnosti in naravnemu okolju za razvoj in blaginjo vseh njenih članom in še posebej otrok namenjeno posebno varstvo in pomoč, da lahko v celoti prevzame svojo odgovornosti v družbi. Z izročitvijo tožeče stranke tuji državi, bodo njeni otroci prikrajšani za bližino očeta v dobi odraščanja. Razlog za izročitev tožeče stranke je očitek, da naj bi ta dne 24. 1. 2004 v sostorilstvu s svojim sinom storila kaznivo dejanje poskusa umora v D., kar pa ne drži. Tožeča stranka je že tekom postopka opozarjala na krivico, ki se ji dogaja, saj v zadevi ni dovolj dokazov, ki bi kazali, da je pri tožeči stranki podan utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje. Razen tega pa bi se lahko udeleževala morebitnega kazenskega postopka v sosednji Republiki Italiji iz Republike Slovenije. Iz listin in podatkov, ki so v spisu ne izhaja, da bi se tožeča stranka izmikala vabilom sodišča v Italiji, toliko bolj glede na okoliščino, da gre za dve državi Evropske Unije, zaradi česar je izročitev toliko bolj neustrezen in nepotreben ukrep. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ne dovoli izročitve tožeče stranke Republiki Italiji. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek celotnega upravnega postopka, vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da tožeča stranka ni državljan Republike Slovenije. V zadevi pa tudi ni sporno, da je Okrožno sodišče v B. s sklepom z dne 15. 4. 2004 potrjenim s sklepom Višjega sodišča v B. z dne 5. 5. 2004 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožeče stranke Republiki Italiji, določeni v 522. členu Zakona o kazenskem postopku ( Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 110/02 in 56/03-ZKP). Po določbi 530. člena ZKP minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Lahko izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zaradi tega, ker teče zoper tujca, katerega izročitev se zahteva pri domačem sodišču kazenski postopke zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji. V 2. odstavku 530. člena pa je določeno, da minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca, če uživa ta v Republiki Sloveniji pravico do pribežališča ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Izročitev lahko zavrne, če gre za kazniva dejanja, za katera je v domačem zakonu predpisana kazen zapora do treh let ali če je tuje sodišče izreklo kazen odvzema prostosti do enega leta. V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije. Glede na navedeno vsi ugovori v zvezi z izročitvijo slovenskega državljana drugi državi niso utemeljeni. Dejstvo, da je tožeča stranka zaprosila za državljanstvo Republike Slovenije, ne spreminja državljanski status tožeče stranke, ki je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Neupoštevni pa so tudi ugovori v zvezi z nepopolno in nepravilno ugotovljenim dejanskem stanjem v zvezi z kaznivim dejanjem, ki se tožeči stranki očita v Republiki Italiji.

Izpolnjevanje pogojev za izročitev je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato neizpolnjevanje pogojev tožeča stranka v upravnem postopku, ki se vodi pred toženo stranko, ne more ponovno uveljavljati, saj ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev ni v pristojnosti tožene stranke. Tožena stranka v upravnem postopku preverja le, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, določeni v 1. in 2. odstavku 530. člena ZKP in so v obravnavani zadevi izpolnjeni, tožeča stranka pa v tožbi niti ne navaja, da bi bila podana katera izmed ovir za izročitev iz člena 530 ZKP. V ostalem delu sodišče v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS).

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.