Jedro

Za odškodninsko odgovornost delodajalca ni potreben naklep, ampak zadostuje milejša oblika krivde po splošnih načelih civilnega prava. Nezakonito izveden disciplinski postopek (če gre za kršitev pravil, določenih v zakonu ali v aktu delodajalca) predstavlja nedopustno ravnanje delodajalca, za katero le-ta odgovarja, čeprav so bila pravila kršena zaradi nevednosti oz. iz malomarnosti.

Čeprav je predvsem tožnik informiral javnost o disciplinskem postopku in ne glede na to, da je bil tožnik že prej v disciplinskem postopku zaradi podobnih očitkov, je lahko tudi neutemeljeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, povezan z očitki pedofilije (ki tožniku ni bila dokazana), kar vse je imelo za posledico več let trajajočo brezposelnost tožnika in s tem povezane probleme, v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da mu tožena stranka za povzročene duševne bolečine plača odškodnino v znesku 50.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter povrne stroške postopka (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 797.955,00 SIT v roku osmih dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz podatkov v sodnem spisu Pd 3/94 ni razvidno, da tožena stranka ni zavestno protipravno ravnala pri vodenju skonstruiranega disciplinskega postopka zoper toženo stranko. Sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 21.1.1986 ter 7.3.1986 sta očitno nezakonita, zato ni pravilen zaključek, da naj bi si delavci tožene stranke v disciplinskem postopku prizadevali opraviti postopek korektno in zakonito. Izpodbijana sodba se sklicuje na podatke iz spisa Pd 3/94, čeprav odločilni dokazi - listine - niso bili prečitani in ocenjeni na glavni obravnavi. Tožeča stranka kot prava neuka stranka ni bila pravno poučena glede izvajanja dokazov na obravnavi in se ni odpovedala čitanju listin iz obeh disciplinskih spisov. Izpodbijana sodba prikriva nezakonita ravnanja ravnatelja Lapanja. Zmotni so zaključki izpodbijane sodbe, da naj tožena stranka v disciplinskih postopkih ne bi hotela škodovati tožniku, čeprav so tudi v drugem disciplinskem postopku obstajale flagrantne materialnopravne in procesnopravne kršitve pravil postopka. Tožeča stranka se sklicuje na poročilo o protipravnem prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dne 15.1.1992, ki ga je kot pripravljalni spis na obravnavi dne 27.11.1992 vložil bivši pooblaščenec tožeče stranke, ki ga ponovno dostavlja sodišču kot prilogo k pritožbi. Tožeča stranka nadalje navaja, da je zaradi obrekovanj o pedofilskih nagnjenjih neizmerno prizadeta, prizadeta pa je tudi zaradi pristranskega in nepoštenega sojenja, zaradi katerega je bil njen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi protipravnih ravnanj zavrnjen. Tožnik je bil ožigosan s pedofilijo in pahnjen v dolgoletno brezposelnost. Sodišče ni bilo pristojno odločati o tej zadevi, saj so za odškodninske spore pristojna redna sodišča, tožnik pa ob vložitvi tožbe kot prava nevešča oseba tega ni vedel. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Paradoksna je ugotovitev sodišča, da ni dokazano, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženke in zatrjevano škodo tožnika ob neizpodbitnem dejstvu, da je sodišče zavrnilo številne tožnikove dokazne predloge, ki so kazali na nedopustno ravnanje tožene stranke. Kršena je bila tudi določba 154. člena ZOR, saj bi morala tožena stranka dokazati, da tožniku ni nastala škoda zaradi njenega protipravnega ravnanja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Pristojnost delovnega sodišča je podana na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče pravilno ocenjuje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je pri vodenju disciplinskega postopka in pri izdaji sklepov, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, ravnala zavestno protipravno. Obrazložitev sodišča je jasna, logična in prepričljiva in podprta z listinskimi dokazi. Pravilna je ugotovitev sodišča, da ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo kot neprepričljivo trditev tožnika, da naj bi tožena stranka v drugem disciplinskem postopku zbirala podatke o domnevni pedofilski nagnjenosti, ter da naj bi se v disciplinskem postopku raznašali dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, saj si je to tožnik enostavno izmislil in v tej smeri ni navedel niti enega podatka. Tožnik je bil tisti, ki je sodeloval pri informiranju javnosti in hotel zbuditi njeno zanimanje z gladovno stavko in prek sredstev javnega informiranja, sam pa je netočno in zavajajoče obveščal javnost. Zahtevek tožnika je tudi zastaran. Odškodninsko tožbo je možno vložiti v treh letih od škodnega dogodka in nastale škode. Disciplinska postopka sta bila vodena in zaključena v letu 1986. Tožena stranka nadalje meni, da je povsem neutemeljena prošnja za oprostitev plačila sodnih taks, saj ima tožnik zadosti sredstev, da bi lahko plačal takso za neutemeljeno tožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002).

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ugovor stvarne nepristojnosti ni utemeljen, saj je za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu pristojno delovno sodišče v skladu z določbo 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS). Zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni bilo relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP, ki jih smiselno uveljavlja pritožba - tožnik je na naroku dne 14.6.2000 (obravnava je trajala od 8.40 ure do 13. ure, s petnajstminutno prekinitvijo - na predlog tožeče stranke), na katerem je senat vpogledal spisa Pd 3/94 ter Pd 608/97 in izvedel še druge številne dokaze, vključno s predvajanjem kaset o radijskih oddajah, očitno soglašal s tem, da se na sami obravnavi ne čitajo vse listine. Tožnik na zapisnik ni dal nobenih pripomb, zato se ne more naknadno sklicevati na to, da je prava neuka stranka, ki ni bila pravno poučena glede izvajanja dokazov na obravnavi in da se čitanju listin ni odpovedal. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na napačni pravni presoji, zaradi katere je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je izpodbijana sodba nepravilna oz. vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno pravno podlago za presojo obravnavanega individualnega delovnega spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti oz. posega v osebnostne pravice, ki naj bi bil posledica nezakonito izvedenega disciplinskega postopka zoper tožnika, v katerem so mu očitali pedofilska nagnjenja in mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Oprlo se je na določbe 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94), po katerem mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodnininski odgovornosti, ter na določbe 154., 155 in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89 - ZOR, ki se smiselno uporablja kot predpis RS).

Skladno z 200. členom ZOR za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Če je oškodovanec zaradi kršitve osebnostne pravice (ugleda, časti, svobode, drugih osebnostnih pravic) pretrpel duševne bolečine, mu - glede na citirano določbo ZOR - lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je zaradi okoliščin primera le na tak način mogoče dati oškodovancu zadoščenje v skladu z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Povrnitev nepremoženjske škode je po svoji naravi satisfakcija, ki se daje oškodovancu za kršitev njegovih imaterialnih dobrin.

Vsako dejansko stanje, ki povzroči zahtevo za povrnitev škode, mora vsebovati naslednje predpostavke: škodljivo dejstvo, nedopustno škodo, vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo ter odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji oz. predpostavke, vendar je zmotno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podana krivda tožene stranke. Poleg tega pa je vsaj preuranjeno zaključilo, da ni dokazana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženke in zatrjevano škodo tožnika. Ker je ugotovilo, da dva od štirih elementov odškodninske odgovornosti nista podana, je zavrnilo dokazne predloge v smeri ugotavljanja povzročene škode kot nepomembne z utemeljitvijo, da zgolj obstoj škode in nedopustnega ravnanja ne zadošča za odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom, da ni podana krivda tožene stranke zato, ker toženki ni mogoče očitati, da je pri vodenju disciplinskega postopka in pri izdaji sklepov z dne 21.1.1986 in 7.3.1986, na podlagi katerih je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, ravnala zavestno protipravno. Po določbi 185. člena ZOR, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Glede na definicije stopenj krivde (naklep, malomarnost) ni mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila tožena stranka kriva za škodo, ki naj bi nastala tožniku v posledici nezakonito izvedenega disciplinskega postopka le, če bi pri izvedbi postopka "ravnala zavestno protipravno". Delodajalec je dolžan izvesti disciplinski postopek proti delavcu v skladu z zakonom, ne glede na to, ali ga izvede sam ali s pomočjo pravnega strokovnjaka, pri tem pa ga ne more opravičevati pomanjkljivo poznavanje pravnih institutov. Nedvomno drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazano naklepno ravnanje v tem smislu, da bi tožena stranka hotela v disciplinskem postopku spoznati "tožnika za odgovornega nečesa, za kar ve, da ni storil" ali da bi toženka "hotela tožniku povzročiti škodo". Za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni potreben naklep, ampak zadostuje milejša oblika krivde, saj delodajalec odgovarja delavcu po splošnih načelih civilnega prava. Disciplinski postopek je zakonit postopek za ugotavljanje odgovornosti delavca zaradi kršitev delovnih obveznosti. Nezakonito izveden disciplinski postopek pa predstavlja nedopustno ravnanje delodajalca, za katero le-ta odgovarja. Poseg v pravice delavca je možen tudi s kršitvijo pravil, ki jih je sprejel delodajalec oz. ki so za postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti in izrekanje disciplinskih ukrepov predvidena v zakonu, čeprav so bila ta pravila kršena zaradi nevednosti oz. iz malomarnosti.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče sicer vpogledalo spis Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici opr. št. Pd 3/94, vendar spisa ni priložilo k obravnavanemu spisu, čeprav se je oprlo na podatke iz tega spisa, kar ni pravilno. Zato je pritožbeno sodišče vpogledalo spis VDSS opr. št. Pdp 1337/95 ter sodbo in sklep VDSS z dne 24.1.1997, s katerima sta bila potrjena sodba in sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 3/94 z dne 19.10.1995. Prvostopenjsko sodišče je namreč zavrglo tožbo glede zahtevka za razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 6.3.1985 (prvi disciplinski postopek, v katerem je bil tožniku izrečen ukrep pogojno prenehanje delovnega razmerja) ter razveljavilo odločbo disciplinske komisije z dne 21.1.1986 ter sklep sveta tožene stranke št. 137 z dne 7.3.1986, ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter naložilo toženi stranki povračilo stroškov postopka tožeče stranke. V navedeni zadevi je bila revizija tožene stranke zavrnjena (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 84/97 z dne 10.3.1998). Iz navedenih sodb oz. sklepov izhaja, da je tožena stranka izvedla disciplinski postopek zoper tožnika na podlagi pomanjkljive zahteve za uvedbo disciplinskega postopka (ki ni imela minimalnega obsega podatkov, ki jih mora vsebovati zahteva glede na tedaj veljavne zakonske predpise ter določbe 44. člena pravilnika tožene stranke, to je opis kršitve, čas, kraj, način storitve ...), ter da so kršitve procesnih pravil, zlasti kršitev pravice tožnika do obrambe, vplivale na pravilnost odločitve tožene stranke. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, čeprav je ugotovilo procesne napake v disciplinskem postopku, ki so same po sebi imele za posledico nezakonitost sklepov od disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (absolutne bistvene kršitve določb disciplinskega postopka), zadevo obravnavalo tudi po vsebini. S tem v zvezi je VDSS v navedeni sodbi in sklepu (opr. št. Pdp 1337/95 z dne 24.1.1997) ugotovilo, da očitano dejanje po 1. točki izreka disciplinske odločbe (da v mesecu septembru 1985 ni upošteval in je samovoljno spreminjal urnik interesnih dejavnosti za delo namiznoteniškega krožka) ni opredeljeno kot hujša kršitev delovne obveznosti po nobeni točki 42. ter 68. člena pravilnika, niti kot lažja kršitev delovne obveznosti po določbah pravilnika. Glede očitanih kršitev iz 2. in 3. točke izreka odločbe disciplinske komisije, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da je nekatere učence, s katerimi je delal v namiznoteniškem krožku, vabil in jih zadrževal v svojem kabinetu ter svoj položaj učitelja in vzgojitelja zlorabljal za navezovanje emocionalnih vezi in nekatere učence postavljal v privilegiran položaj, pa je VDSS v razlogih navedene sodbe zapisalo, da je tožena stranka tožniku očitala nagnjenja, ki mu niso bila dokazana. Na tej podlagi je zaključilo, da ni dokazov, da bi tožnik storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih bi bilo zakonito preklicati pogojno odloženo izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Že iz navedenega je mogoče zaključiti, da gre v obravnavanem disciplinskem postopku, v katerem je bila tožniku med drugim kršena pravica do obrambe, ki mora biti zagotovljena prizadetemu v vsakem postopku ugotavljanja odgovornosti, oz. v katerem je bil tožniku izrečen najstrožji disciplinski ukrep, čeprav kršitve niso bile dokazane, vsaj za malomarno ravnanje delodajalca pri vodenju disciplinskega postopka.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženke (to je nezakonito izvedenim disciplinskim postopkom, ki se je zaključil z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja) in zatrjevano škodo tožnika, je vsaj preuranjen. Pritrditi je sicer potrebno ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru pri informiranju javnosti sodeloval predvsem tožnik sam, ne pa tožena stranka, pri čemer se je tožnik v času trajanja dolgotrajnega sodnega postopka odločil tudi za gladovno stavko. Kljub temu pa ni mogoče mimo dejstva, da je lahko tudi neutemeljeno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, povezan z očitki pedofilije (ki tožniku ni bila dokazana), kar vse je imelo za posledico več let trajajočo brezposelnost tožnika in s tem povezane probleme, v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, čeprav je bil tožnik že prej v disciplinskem postopku zaradi podobnih očitkov, kar je bilo znano v njegovem okolju.

Zaradi zmotnega stališča glede krivde in vzročne zveze v postopku pred prvostopenjskim sodiščem niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje ni natančno raziskalo vseh okoliščin primera, zlasti ne stopnje in trajanja duševnih bolečin, niti vseh okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil prav po krivdi tožene stranke neupravičeno okrnjen tožnikov ugled v okolju, v katerem živi, oz. da je tožena stranka s svojimi postopki, povezanimi z očitanimi disciplinskimi kršitvami, posegla v čast in dobro ime tožnika. Glede navedenega je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni postopek pomanjkljivo izveden. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri zlasti glede obstoja škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Z izvedbo že predlaganih in po potrebi še drugih dokazov naj prvostopenjsko sodišče popolno razčisti dejansko stanje ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.