Jedro

Za varno delovno opremo odgovarja delodajalec - prvotožena stranka, ki je imela svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženih strank, da bi tožnica morala javiti okvaro koles, saj tožnica za okvaro - blokado, ni mogla vedeti, dokler ni do nje prišlo. V kolikor bi bil voziček pravilno vzdrževan in varen za uporabo, do nesreče ne bi prišlo, saj kolesa ne bi zablokirala, posledično pa voziček ne bi stisnil tožničine roke ob ograjo in jo poškodoval. Po oceni sodnega izvedenca za varstvo pri delu transportni voziček, pri katerem kolesa zablokirajo, zaniha, zato ni brezhiben. Prav tako je ugotovil, da prvotožena stranka nima pisnih navodil za uporabo transportnega vozička, čeprav bi jih morala imeti (prvi odstavek 37. člena ZVZD-1). Delodajalec mora v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZVZD-1 izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Priče so izpovedale, da tožnica ni imela navodil glede uporabe transportnega vozička, saj takšnih navodil ni bilo. Ravnanje tožene stranke torej ni bilo pravilno, delovni proces ni bil pravilno organiziran (tožena stranka je šele po nesreči položila tirnice in da so vozičke lahko vozili izključno transporterji), delovna oprema pa ni bila brezhibna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko ni zagotovila dela s tehnično brezhibnim transportnim vozičkom, ter izdala pisnih navodil za ravnanje s transportnim vozičkom oziroma tožnici podala vsaj ustnih navodil o tem, kako mora uporabljati transportni voziček in jo za to usposobila.

Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja (glej na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 945/2008 in II Ips 199/2013). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo zdravljenje tožnice zaključeno dne 7. 8. 2018, ko se je škoda ustalila. Tožnica je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 8. 8. 2018 dalje.

Izrek

I. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I. izreka tako, da je drugotožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 11.187,50 EUR od 8. 8. 2018 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba drugotožene stranke in v celoti pritožbi tožnice in prvotožene stranke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožba drugotožene stranke zoper sklep z dne 3. 6. 2019 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

IV. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni tožnici v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino v znesku 11.607,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da mora prvotožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od zneska 11.187,50 EUR od 10. 1. 2017 dalje in od zneska 420,00 od 15. 3. 2018 dalje do plačila, drugotožena stranka pa od zneska 11.187,50 EUR od 27. 5. 2016 dalje in od zneska 420,00 EUR od 15. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala od prvo in drugotožene stranke odškodnino v višini 12.167,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2016 dalje do plačila; od prvotožene stranke plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.187,50 EUR od 26. 5. 2016 do 9. 1. 2017 in od zneska 420,00 EUR od 26. 5. 2016 do 14. 3. 2018; od drugotožene stranke plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.187,50 EUR za 26. 5. 2016 in od zneska 420,00 EUR od 26. 5. 2016 do 14. 3. 2018 (II. točka izreka). Prvo in drugotoženi stranki je naložilo, da sta dolžni solidarno povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.671,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 15,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka); da sta prvo in drugotoženi stranki v roku 15 dni dolžni solidarno za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR (V. točka izreka) in 378,02 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (VI. točka izreka). S sklepom z dne 3. 6. 2019 je prvo in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 216,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke, zoper sklep pa drugotožena stranka.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji dosodi višji znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v izpodbijanem delu zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti, nasprotuje pa višini dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR. Meni, da je njen zahtevek v višini 10.000,00 EUR v celoti utemeljen, upoštevajoč, da zdravljenje poškodbe pri tožnici ni potekalo običajno, temveč je bilo bistveno dolgotrajnejše zaradi zapleta, ki se je razvil (kroničnega bolečinskega sindroma). Navaja, da je sicer sodišče v obrazložitvi sodbe korektno povzelo nevšečnosti, ki jih je zaradi obiskovanja zdravnikov, terapij in obsegov, morala prestati, vendar se je zdravljenje zavleklo, zato ji gre odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višjem znesku. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini iz naslova pretrpljenega strahu. Zahtevala je plačilo 2.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 1.000,00 EUR, pri tem pa ni upoštevalo, da je bil sekundarni strah pri tožnici prisoten daljše časovno obdobje, saj je bilo zdravljenje zelo dolgo. Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR (zahtevala je 3.000,00 EUR), saj je zaradi škodnega dogodka utrpela trajne posledice, ni več sposobna za težja dela z levo roko, saj sta gibljivost in moč v tej roki zmanjšana, da je relativno mlada, kar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni zagotavljala pogojev za varnost in zdravje delavcev pri delu, ker tožnico in izrecno poučil, da je potrebno embalažno enoto prijeti za ročaje, v posledici česar je v celoti krivdo za nastanek nesreče pripisalo prvotoženi stranki. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena vrsto let in je zagotovo vedela, da se ročaji uporabljajo za namen rokovanja z ročaji, vsi zaposleni so namreč s tem dejstvom seznanjeni. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, ki je zatrjevala, da se je poškodovala, ker sporni voziček ni imel ročajev. Tožnica ni postavila trditve o tem, da je do nezgode prišlo, ker ni bila seznanjena z dejstvom, da je potrebno uporabiti ročaje pri premiku embalažne enote, sodišče pa je v dokaznem postopku tudi z izvedencem ugotovilo, da so ročaji bili nameščeni. Nasprotuje višini prisojene odškodnine, saj je tožnica utrpela udarnino levega zapestja, čeprav z zapleti s kroničnim bolečinskim sindromom, sodišče pa je prisodilo odškodnino, ki se priznava v primerih hudih telesnih poškodb. Pritožuje se tudi zoper odškodnino iz naslova tuje pomoči in meni, da so gospodinjska opravila v družini načeloma deljena na vse družinske člane, česar sodišče ni upoštevalo. Tudi vsakodnevna pomoč pri osebni higieni v času trajanja 30 minut je močno pretirana, še posebej, če se upošteva dejstvo, da je tožnica desničarka in je lahko veliko več opravil, ki se nanašajo na osnovno dnevno higieno opravila sama. Nasprotuje tudi višini priznanih števila prevozov.

5. Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper I., III., V. in VI. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da iz trditvene podlage tožnice izhaja, da se je poškodovala pri vlečenju polne embalažne enote, ki ni imela nameščenih ročajev, kjer se pri prehodu, zaradi blokade koles voziček obrnil v levo in pri tem tožnici stisnil levo roko. Tožnica pa ni navedla ob kaj ji je voziček stisnil roko. Zatrjuje, da tožnica ni podala nobenih konkretnih trditev o obstoju vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo prvotožene stranke in delovno nesrečo. Tudi izvedenec iz varstva pri delu je v nasprotju s trditvami tožnice ugotovil, da je transportni voziček imel nameščene ročaje za ustrezno manipulacijo z njim, kar vzbuja dvom v verodostojnost tožbenih trditev. Ugotovitev izvedenca, kaj bi bil lahko vzrok, da je voziček zaneslo iz smeri in tožnici stisnilo roko, ni enoznačen. Ugotovil je, da je razlog lahko bodisi v dejstvu, ker tožnica transportnega vozička ni držala za te ročaje, ampak za ogrodje po širini, bodisi ker naj bi potrditvah tožnice kolesa na vozičku zablokirala. Meni, da tožnica ni izkazala, da je ona sama ali pa kdo od sodelavcev, ki naj bi po njenih trditvah vedel za okvarjenost koles transportnega vozička, s katerim je doživela nesrečo pri delu, po predvidenem postopku to prijavil prvotoženi stranki bodisi pred ali po nesreči tožnice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zaključek, da bi transportni voziček zaneslo iz razloga nepravilnega načina manipulacije tožnice z njim, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča, da prvotožena stranka ni podala ne pisnih oziroma vsaj ne ustnih navodil o tem, kako mora pravilno in varno upravljati transportni voziček in jo za to usposobiti, ker tožnica ni podala nobenih trditev, kakšna bi opuščena navodila in usposabljanje moralo biti. Pravilna uporaba delovne opreme je povsem nekonkretiziran pojem. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da do nezgode in nastale škode ne bi prišlo, če bi bil transportni voziček tehnično brezhiben in bi prvotožena stranka tožnico poučila o varnem delu s transportnim vozičkom. Nasprotuje tudi višine prisojene odškodnine. Meni, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kakšne bolečin in v kakšnem trajanju in v kakšni intenziteti je sodišče dejansko upoštevalo. Enako to velja za primarni in sekundarni strah in duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pritožuje se tudi zoper tek zakonskih zamudnih obrestmi od prisojene nematerialne škode, saj te ne morejo začeti teči pred zaključkom zdravljenja. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno 7. 8. 2011. Sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 199/2013, iz katere izhaja, da odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane, to pa je praviloma s koncem zdravljenja. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, da sta prvo in drugotoženi stranki dolžni na račun sodišča nerazdelno plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 216,00 EUR. V izogib ponavljanju se sklicuje na svojo pritožbo zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da plačilo takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v celoti naloži tožeči stranki, prav tako pa plačilo stroškov te pritožbe.

6. Pritožba drugotožene stranke je delno utemeljena, pritožbi tožnice in prvotožene stranke pa nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2,. 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v delu odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti za drugotoženo stranko.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev prvo in drugotožena stranka uveljavljata zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožnica poškodovala, ker kolesa transportnega vozička niso bila brezhibna in so zablokirala. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj izključuje, da bi transportni voziček zaneslo iz razloga nepravilnega načina manipulacije tožnice, kar zatrjujeta toženi stranki (20., 21., 22. in 23. točka obrazložitve), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Pritožba drugotožene stranke navedeno protispisnost zatrjuje z navedbami, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča, da prvotožena stranka ni podala ne pisnih ne ustnih navodil o tem, kako mora pravilno in varno upravljati transportni voziček in jo za to usposobiti ter da tožnica ni podala nobenih trditev, kakšna vsebinsko bi morala biti navodila oziroma usposabljanje in da je pravilna uporaba delovne opreme povsem nekonkretiziran pojem. Ne gre torej za protispisnost, temveč za nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela navodil, kako naj ravna s transportnim vozičkom, kar je potrdil tudi izvedenec iz varstva pri delu, niti ni bila udeležena usposabljanja v zvezi s transportom.

Glede temelja

10. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo podlage zahtevka, soglaša pa tudi s pravnim zaključkom, da je prvotožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nesreče prišlo, ko so pakirali žaromete in je tožnica peljala prazen voziček nazaj v predprostor, ko so se kolesa zataknila in ji je voziček stisnil levo roko ob ograjo. Voziček je držala na širši strani, kar je bila praksa pri toženi stranki in tako je transportni voziček peljal tudi šef A.A., ki je delal z njimi. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca za varstvo pri delu in na podlagi izpovedb prič in fotografij, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je transportni voziček v času nesreče imel ročaje, tožnica pa vozička ni držala za ročaje. Izvedenec je ugotovil, da so bili ročaji nameščeni na transportnem vozičku precej visoko, spodnji del ročaja je bil v višini 136 cm od tal, osrednji del pa na 142,5 cm, kar je za višino tožnice previsoko, saj je malo višje od višine njenih ramen. Izvedenec je nadalje ugotovil, da pri prvotoženi stranki ni bilo nobenih pisnih navodil o načinu uporabe transportnih vozičkov. Priča B.B. je glede uporabe transportnega vozička povedal, da je težko reči, kje bi se moral voziček držati, saj za to ni bilo posebnih navodil. Podobno pa tudi priča C.C., da delavci niso imeli navodil, kako držati vozičke. Priča D.D. je povedala, da je tožnica sicer bila deležna usposabljanja, vendar ne za delo s transportnimi vozički, saj je to delo transporterja. Ker so priče jasno povedale, da tožnica ni imela navodil, kako naj ravna s transportnim vozičkom, enako pa je potrdil tudi izvedenec iz varstva pri delu, tožnica pa tudi ni bila deležna usposabljanja za delo s transportnimi vozički, je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je tožnica napačno držala transportni voziček (po širši strani) pravilno presodilo, da ji ni mogoče očitati soprispevka za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da ob odsotnosti navodil, kako mora delavec uporabljati delovno opremo delodajalca, se ne more na delavca prenesti del odgovornosti za nastalo škodo, še posebej, ker je bilo po sami nesreči pri prvotoženi stranki spremenjen proizvodni proces tako, da so na tla medprostora položili tirnice oziroma vodila, poleg tega pa so vozičke lahko vozili izključno transporterji.

12. Za varno delovno opremo odgovarja delodajalec - prvotožena stranka, ki je imela svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženih strank, da bi tožnica morala javiti okvaro koles, saj tožnica za okvaro - blokado, ni mogla vedeti, dokler ni do nje prišlo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V kolikor bi bil voziček pravilno vzdrževan in varen za uporabo, do nesreče ne bi prišlo, saj kolesa ne bi zablokirala, posledično pa voziček ne bi stisnil tožničine roke ob ograjo in jo poškodoval. Po oceni sodnega izvedenca za varstvo pri delu transportni voziček, pri katerem kolesa zablokirajo, zaniha, zato ni brezhiben. Prav tako je ugotovil, da prvotožena stranka nima pisnih navodil za uporabo transportnega vozička, čeprav bi jih morala imeti (prvi odstavek 37. člena ZVZD-1). Delodajalec mora v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZVZD-1 izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Priče so izpovedale, da tožnica ni imela navodil glede uporabe transportnega vozička, saj takšnih navodil ni bilo. Ravnanje tožene stranke torej ni bilo pravilno, delovni proces ni bil pravilno organiziran (tožena stranka je šele po nesreči položila tirnice in da so vozičke lahko vozili izključno transporterji), delovna oprema pa ni bila brezhibna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko ni zagotovila dela s tehnično brezhibnim transportnim vozičkom, ter izdala pisnih navodil za ravnanje s transportnim vozičkom oziroma tožnici podala vsaj ustnih navodil o tem, kako mora uporabljati transportni voziček in jo za to usposobila.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek drugotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo vzročne zveze med očitano opustitvijo izdaje povsem nekonkretiziranih navodil in delovno nesrečo tožnice. V skladu z drugim odstavkom citiranega 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo, kar je tožena stranka opustila, zato je skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ tožnici odškodninsko odgovorna za škodo, ko ji je transportni voziček roko stisnil ob ograjo in jo poškodoval. Zmotna je pritožbena navedba, da ni podana vzročna zveza med protipravno opustitvijo in škodo, ki je tožnici nastala, saj v kolikor bi bil transportni voziček tehnično brezhiben, prvotožena stranka pa bi tožnico poučila o pravilnem in varnem delu s transportnim vozičkom, do nezgode in ostale škode gotovo ne bi prišlo. Posledično pa je tožnici za nastalo škodo odgovorna tudi drugotožena stranka, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano odgovornost. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izpovedb prič tudi dovolj zanesljivo prepričalo, da tožnica ni imela navodil glede uporabe transportnega vozička, saj takšnih navodil sploh ni bilo. Tožnica je res voziček držala na širši strani, ker je tako vozil tudi njen šef A.A., ročaji pa so bili glede na višino tožnice tudi previsoki, kakor je ugotovil izvedenec iz varstva pri delu. Ker po nesreči to delo lahko opravljajo le še transporterji in so tudi položili tudi tirnice oziroma vodila, v takšnih okoliščinah tožnici ni mogoče šteti v breme, da je napačno držala sporni transportni voziček.

Glede nepremoženjske škode

14. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnja bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS) je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

15. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000,00 EUR in prestani strah 1.000,00 EUR, skupaj torej 9.000,00 EUR, kar predstavlja približno 8,1 % povprečne mesečne neto plače zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe (v višini 1.108,10 EUR).

16. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe od točke 26 do 30, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je upoštevana izpovedba tožnice. Iz teh razlogov izhaja, da je tožnica v delovni nezgodi dne 8. 11. 2014 utrpela udarnino levega zapestja, med zdravljenjem pa se je razvil še kronični bolečinski sindrom. Sodišče prve stopnje je med številnimi nevšečnosti, ki jih je ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke in na podlagi zaslišanja tožnice, upoštevalo vse, kar tožnica in toženi stranki izpostavljata v pritožbah. Tožnica je bila najprej sprejeta na urgenci, kjer je bil izveden rentgen in imobilizacija zapestja, sledila je fizioterapija, ki pa ni pomagala pri bolečini, kar je kazalo na razvoj kroničnega bolečinskega sindroma. Imela je štiri cikle fizioterapij, zdravljenje pa se je nadaljevalo pri fiziatru s serijo fizioterapevtskih obravnav, razgibovanjem, protibolečinsko terapijo, diadinatorjem in električnimi tokovi. Tožnica je bila večkrat obravnavana v protibolečinski ordinaciji, kjer je prejela akupunkturo, električne valove in posebno barvno svetlobo ter imela tri cikle protibolečinskih terapij. Izvedenih je bilo tudi več preiskav, tudi z ultrazvokom, EMG in magnetno resonanco, ob kateri je bila ugotovljena lažja poškodba vezi med čolničasto in lunatno kostjo. Celotna klinična slika je kazala na TFCC, zato je bila tožnica napotena na operacijo zapestja, na katero pa je čakala več kot eno leto (izvedena je bila 22. 5. 2017). Po operaciji je prejemala močna protibolečinska sredstva preko infuzije, dobila mavčno longeto od zapestja do nadlahti, ki jo je nosila tri tedne, potem pa je prejela posebno plastično opornico, ki jo je lahko snemala, nosila pa jo je 8 tednov. Po odstranitvi mavčne longete je imela razgibavanje, fizioterapijo in protibolečinsko fizikalno terapijo pri fiziatru. Zdravljenje tožnice je trajalo od 8. 11. 2014 do 7. 8. 2018, na bolniškem staležu pa je bila od 8. 11. 2014 do 25. 6. 2018. Med zdravljenjem je trpela več nevšečnosti kot so operativni poseg v splošni anasteziji in mobilizacija roke, odstranitev šivov, dolgotrajno fizioterapijo, zaradi protibolečinskih sredstev jo je bolel želodec, nosila je protioteklinsko rokavico, imela več preiskav, bila na 30 pregledih pri splošnem zdravniku, 16 pregledih pri travmatologu, 4 pri fiziatru, 3 pri anasteziologu, 1 pregled pri nevrofiziologu in pri radiologu. Zaradi razvoja kroničnega bolečinskega sindroma in enoletnega čakanja na operacijo se je pri tožnici občutno podaljšalo zdravljenje poškodbe in trajanje bolečin.

17. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča trajanje in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, ugotovilo pravilno in to tudi obširno obrazložilo. Pritožbeno zatrjevanje tožnice, kaj pomeni kronični bolečinski sindrom, na odločitev ne more vplivati, saj je vse to izvedenec pri oceni trajanja in intenzitete bolečin upošteval, dejstvo pa je, da je tisto, kar je opisala tožnica tudi ustrezno objektiviziral. Izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in v njegovo pravilnost ne dvomi niti pritožbeno sodišče, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko so se bolečine določene intenzitete dejansko ponavljale. Sodišče prve stopnje je glede na svoje ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti, po presoji pritožbenega sodišča odmerilo odškodnino v ustreznem znesku v višini 7.000,00 EUR (kar predstavlja 6,3 povprečne plače), ta znesek pa je ob upoštevanju dolgotrajnosti zdravljenja tudi ustrezno umeščen med lažje poškodbe (udarnina zapestja), ki so obravnavane v sodni praksi, zato so tudi nasprotne pritožbene navedbe tožnice in toženih strank neutemeljene.

18. Pravilno je bila tudi odmerjena odškodnina za strah. V tej višini se presoja v milejših okoliščinah nastanka poškodbe in njenega zdravljenja. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpela intenziven strah srednje stopnje, ki je pojenjal ob sprejemu na urgenco, kjer je bilo ugotovljeno, da roka ni zlomljena. Po oceni izvedenca je tožnica trpela kot zaskrbljenost zaradi kroničnega bolečinskega sindroma, zaradi katerega je potekalo zdravljenje počasneje. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo tožničin primarni kot sekundarni strah (ki je trajal predvsem glede dolgotrajnosti poteka zdravljenja) in upoštevajoč sodno prakso, da gre za lažjo poškodbo, pravilno presodilo iz tega naslova 1.000,00 EUR. Zavzemanje tožnice za presojo višjega zneska ni utemeljeno, prav tako pa ne pritožbi toženih strank za presojo nižjega zneska iz tega naslova.

19. Pritožbe tudi neutemeljeno izpodbijajo prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih tožnica trpi zaradi vseh omejitev v življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljala in ki jih bo po rednem teku stvari opravljala. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je trajno izgubila del moči v levi roki in ima minimalno omejeno gibljivost, pri tem je pravilno upoštevalo, da gre za manjše zmanjšanje življenjskih aktivnosti in iz tega naslova pravilno priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

20. Ustrezna je tudi skupna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 9.000,00 EUR, saj je upoštevaje sodno prakso, predvsem pa dolžino zdravljenja, umeščena v okvir odškodnin za podobne lahke primere.

Glede premoženjske škode

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica potrebovala tujo pomoč 21 dni x 4 ure, 101 dni x 3 ure in 30 minut in 21 x 4 ure. Upoštevajoč urno postavko 5 EUR na uro je tožnici priznalo iz naslova odškodnine za tujo pomoč znesek v skupni višini 2.607,50 EUR. Pritožbeno sodišče v pravilnost povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje ne dvomi. Obseg tuje pomoči je bil namreč ugotovljen ne le na podlagi izpovedi prič in tožnice, ampak tudi s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Tako je potrebo po tuji pomoči sodni izvedenec ocenil glede na povprečnega človeka s poškodbami, kot jih je utrpela tožnica. Končna ocena obsega nujne tuje pomoči ni matematični izračun, ampak rezultat ocene, pri kateri je treba individualne posledice poškodbe in s tem povezan obseg pomoči pri opravilih tudi objektivizirati. Čeprav je že imela tožnica poškodovano levo roko, je bilo z izvedencem potrjeno, da je tožnica za zahtevnejšo osebno higieno potrebovala 6 tednov pomoč po 30 minut na dan, drugače pa po 2 uri dnevno potrebovala pomoč pri gospodinjskih opravilih in nakupih, za vožnjo na preglede in po opravkih pa glede na razmere na cesti.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek prvotožene stranke, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova tuje pomoči, saj so gospodinjska opravila načeloma deljena na vse družinske člane. V skladu z določbo 174. člena OZ mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo. Ker je tožnica v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, tudi če so ji to pomoč nudili družinski člani, je upravičena do odškodnine iz tega naslova (glej na primer Pdp 887/2017). Prvotožena stranka ne more uspeti z očitkom, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pravilno upoštevalo ure pomoči iz naslova prevozov (na preglede, po nakupih in ostalih opravkih) določilo upoštevajoč splošno znano dejstvo, da se na preglede pri zdravnikih čaka, upoštevajoč promet na cesti in urno postavko (5 EUR na uro).

23. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, kot utemeljeno opozarja pritožba drugotožene stranke, ko je presodilo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.187,50 EUR od 27. 5. 2016 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 7. 8. 2018. Drugotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Do zamude namreč ni moglo priti pred zapadlostjo tožničine odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja (glej na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 945/2008 in II Ips 199/2013). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo zdravljenje tožnice zaključeno dne 7. 8. 2018, ko se je škoda ustalila. Tožnica je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 11.857,50 EUR od 8. 8. 2018 dalje. Glede na navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v delu glede datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode zoper drugotoženo stranko (5. alineja 358. člena ZPP).

24. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 3. 6. 2019 prvo in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 216,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Sodišče prve stopnje o stroških sodne takse, ki so del pravdnih stroškov, v sodbi ni odločalo, ker taksna obveznost v individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Sodba z dne 9. 4. 2019 je bila tožeči stranki vročena 30. 4. 2019, skupaj s sodbo pa je sodišče tožeči stranki vročilo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 450,00 EUR, tožeča stranka pa je dne 6. 5. 2019 podala predlog za oprostitev plačila sodne takse. Tožeča stranka je bila na podlagi 11. člena ZST-1 s sklepom z dne 30. 5. 2019 v celoti oproščena plačila, takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, zato sta nerazdelno dolžni plačati prvo in drugotožena stranka, upoštevajoč, da je tožnica v postopku uspela 48 %, prvo in drugotožena stranka pa v višini 52 % in sicer v višini 216,00 EUR, kot je pravilno sklenilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zoper naveden sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

26. Tožnica in prvotožena stranka s pritožbama nista uspeli, uspeh drugotožene stranke pa je le glede teka zakonskih zamudnih obresti, zato stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).