Jedro

Sodišče prve stopnje je izpoved A. A. ocenilo kot neverodostojno, pri čemer si je pomagalo tako z osebnim vtisom ob zaslišanju, kot tudi z njegovim siceršnjim ravnanjem, ko je med tem postopkom dal dve različni izjavi glede tega dejstva. Ravno osebnemu vtisu je namenjeno neposredno izvajanje dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 451,89 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 25727/2013 z dne 26.2.2013, v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, (II.) tožeči stranki pa je naložilo v povračilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 692,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni bilo sporno, da je bilo ustno dogovorjeno, da je tožeči stranki potrebno plačati 12.000,00 EUR, v dveh delih, prvega je bila nesporno dolžna plačati tožena stranka, kar je tudi storila. Sporno je bilo, kdo je dolžen plačati drugi del (6.000,00 EUR) – tožena stranka ali A. A. 6. Dokazno breme za dejstvo, da naj bi se ta znesek zavezala plačati tožena stranka, je bilo na tožeči stranki. Dokazovala ga je s izpovedmi zakonitih zastopnikov pravdnih strank in A. A. Sodišče prve stopnje je izpoved A. A. ocenilo kot neverodostojno, pri čemer si je pomagalo tako z osebnim vtisom ob zaslišanju kot tudi z njegovim siceršnjim ravnanjem, ko je med tem postopkom dal dve različni izjavi glede tega dejstva. Ravno osebnemu vtisu je namenjeno neposredno izvajanje dokazov. Priča na sodišče prve stopnje ni naredila vtisa verodostojnosti, k čemur je pripomoglo tudi dajanje diametralno različnih izjav, tako da ni mogoče trditi, da bi dokazna ocena te priče izostala. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v takem primeru ni mogoče upoštevati izpovedi priče kot dokaza o obstoju spornega dejstva.

7. Tožeča stranka ima sicer prav, ko trdi, da je povsem normalno, da vsak zakoniti zastopnik izpoveduje v prid svoje stranke. Vendar pa je v zadevi pomembno, ali je zakoniti zastopnik tožeče stranke s svojo izpovedjo prepričal sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi, tudi na podlagi osebnega vtisa, sodišče prve stopnje ni prišlo do takega zaključka. Kot že povedano, pa ni mogoče trditi, da bi izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke potrdil tudi A. A., saj njegova izpoved ni bila verodostojna oziroma prepričljiva – sodišče prve stopnje mu ni verjelo, da se je tožena stranka zavezala plačati drugi del, zato ta izpoved ni mogla potrditi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke. Višje sodišče sicer verjame, in to tudi ni sporno, da je tožeča stranka vedela za prezadolženost A. A. Vendar pa tudi ta okoliščina ne dokazuje, da bi bil res sklenjen dogovor, da bo tudi drugi del plačala tožena stranka. Trditve glede verodostojnosti izpovedi B. B., zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je trdil, da se je sam zavezal plačati prvi znesek, izpovedal pa, da se je ta znesek zavezala plačati tožena stranka, za odločitev niso pomembne. Sodišče prve stopnje niti izpovedi te stranke ni ocenilo kot verodostojne, pritrditi pa je tudi stališču tožene stranke, da je ta toženo stranko štel za svojo in se temu primerno tudi izražal. 8. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da prepriča sodišče prve stopnje o dogovoru, da bo tudi drugi znesek plačala tožena stranka, tega bremena pa ni zmogla. Ker tako ni uspela dokazati, da bi se tožena stranka zavezala plačati drugi del dolga, je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe odgovorilo na vse relevantne navedbe, njegova odločitev je tudi dovolj obrazložena, zato v izpodbijani sodbi niso podane očitane kršitve.

9. Ker je bil zahtevek pravilno zavrnjen že po temelju, za odločitev niso pomembna dejstva glede višine terjatve, zato se višje sodišče o njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.