Jedro

ZPPSL v 36. členu ureja razmerje med postopkom prisilne poravnave in izvršilnim postopkom. V prvem odstavku določa pravilo, po katerem od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni več mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje. Če je taka izvršba že v teku, se po pravilu iz drugega odstavka istega člena prekine. V tretjem in četrtem odstavku zakon določa izjeme, kdaj se pravili iz prvega in drugega odstavka ne uporabita. V četrtem odstavku določa izjemo za upnike iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL. To so dolžnikovi delavci, ki imajo do dolžnika privilegirane terjatve, ki so naštete v štirih točkah navedene zakonske določbe. Privilegirane so zato, ker se ne izplačajo v skladu z osnovnim pravilom o sorazmernem poplačilu upnikov, ampak imajo prednost pred terjatvami ostalih upnikov, saj se izplačajo prednostno tako kot stroški stečajnega postopka oziroma postopka prisilne poravnave. Med temi privilegiranimi terjatvami so v 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL določene tudi odpravnine v višini in pod pogoji, kot gredo presežnim delavcem po ZDR.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 2.12.1997 dovolilo izvršbo zaradi izterjave upnikove pravnomočno prisojene terjatve v višini 287.405,60 SIT s pp z rubežem dolžnikovega dobroimetja na kateremkoli računu, zlasti na žiro računu pri APP Ljubljana in prenosom zarubljenega dobroimetja na žiro račun upnikovega pooblaščenca. S sklepom z dne 15.6.1998 je nadaljevalo dovoljeno izvršbo še s prodajo dolžnikovih premičnih stvari, s sklepom o izvršbi z istega dne pa je dovolilo izvršbo še z rubežem dveh dolžnikovih terjatev proti S. d.o.o. L. in C. d.o.o. L. O dolžnikovem ugovoru z dne 15.7.1998 proti sklepu z dne 15.6.1998 še ni odločilo, na njegov dopis z dne 16.7.1998 pa je izdalo sklep z dne 10.11.1998, s katerim je izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 2.12.1997, prekinilo, ker se je 15.7.1998 proti dolžniku začel postopek prisilne poravnave.

Upnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka, ker upnik ni mogel pridobiti pravice do ločenega poplačila na dožnikovih sredstvih, saj na žiro računu ni bilo nobenih sredstev, ne more pa se privilegirano poplačati niti iz dolžnikovih premičnih stvari ali njegovih terjatev, ker za pridobitev take pravice niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ul. RS št. 67/93, 39/97, 1/94, 52/99; v nadaljevanju ZPPSL).

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni in dovoljeni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta nepravilno uporabili drugi odstavek 36. člena ZPPSL v zvezi s 6. točko 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77), nista pa uporabili 4. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL v zvezi s tretjim odstavkom 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ul. RS št. 14/90 in sledeči; v nadaljevanju: ZDR). Zahteva predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V začetku navaja razloge, zakaj meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti po veljavnem ZPP/77 (zahteva je bila vložena 5.5.1999, torej pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP/99) in po novem zakonu dovoljena tudi proti sklepu, ki je pravnomočen, vendar z njim ni pravnomočno končan postopek. V nadaljevanju državna tožilka poudarja, da gre v tej izvršilni zadevi za izterjavo upnikove odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja, njegova terjatev pa je bila pravnomočno prisojena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 7.10.1997 pod opr. št. II Pd 5263/94. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zato, ker je ločitvena pravica upnika v postopku stečaja in prisilne poravnave institut materialnega prava in pomeni izjemo od pravila o sorazmernem izplačilu dolgov upnikom. V obravnavani izvršilni zadevi pa upnikova ločitvena pravica ne temelji na tretjem odstavku 36. člena ZPPSL, ki ga je materialnopravno zmotno obravnavalo sodišče druge stopnje, temveč na 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL. Po navedeni zakonski določbi se kot stroški stečajnega postopka poravnajo tudi odpravnine v višini in pod pogoji, kot gredo presežnim delavcem po ZDR. Upnikova terjatev je bila priznana v izvršilnem naslovu in je po 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL v zvezi s tretjim odstavkom 36.f člena ZDR privilegirana ne glede na to, ali je upnik predlagal izvršbo ali ne. Zato v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za prekinitev izvršilnega postopka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava uveljavljanih zakonskih določb je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, do kakšne višine je upnikova terjatev privilegirana.

Zahteva je bila vročena upniku in dolžniku, ki nanjo nista odgovorila (drugi odstavek 408. člena v zvezi s tretjim odstavkom 390. člena ZPP/77).

Zahteva je utemeljena.

Ker je bila zahteva proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje vložena pred uveljavitvijo ZPP/99, je vrhovno sodišče v tej zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Pravilno je stališče državne tožilke, da je glede na določbo prvega odstavka 401. člena ZPP/77 zahteva dovoljena tudi proti takemu pravnomočnemu sklepu, s katerim postopek še ni bil končan. Navedena zakonska določba (in tudi ne določba drugega odstavka 408. člena ZPP/77) ne napotuje na prvi odstavek 400. člena ZPP/77 o dovoljenosti revizije proti sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, torej ne napotuje na pojem materialnopravne pravnomočnosti.

Zakonske določbe o prekinitvi postopka so procesnopravne narave. To velja tudi za določbi 6. točke 212. člena ZPP/77 v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZPPSL. Ali je terjatev take narave, da spada med izjeme, zaradi katerih se izvršilni postopek ne prekine, pa je materialnopravno vprašanje.

ZPPSL v 36. členu ureja razmerje med postopkom prisilne poravnave in izvršilnim postopkom. V prvem odstavku določa pravilo, po katerem od začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni več mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje. Če je taka izvršba že v teku, se po pravilu iz drugega odstavka istega člena prekine. V tretjem in četrtem odstavku zakon določa izjeme, kdaj se pravili iz prvega in drugega odstavka ne uporabita. Po tretjem odstavku velja taka izjema za izločitvene upnike in za tiste ločitvene upnike, ki so dobili pravico do ločenega poplačila z izvršbo zaradi poplačila ali zavarovanja prej kot v zadnjih dveh mesecih pred začetkom postopka prisilne poravnave. V četrtem odstavku določa izjemo za upnike iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL. To so dolžnikovi delavci, ki imajo do dolžnika privilegirane terjatve, ki so naštete v štirih točkah navedene zakonske določbe. Privilegirane so zato, ker se ne izplačajo v skladu z osnovnim pravilom o sorazmernem poplačilu upnikov, ampak imajo prednost pred terjatvami ostalih upnikov, saj se izplačajo prednostno tako kot stroški stečajnega postopka oziroma postopka prisilne poravnave. Med temi privilegiranimi terjatvami so v 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL določene tudi odpravnine v višini in pod pogoji, kot gredo presežnim delavcem po ZDR.

Zahteva utemeljeno opozarja, da gre v obravnavani izvršilni zadevi prav za tako terjatev. Upnik izterjuje odpravnino, ki mu jo je na podlagi tretjega odstavka 36.f člena ZDR s pravnomočno sodbo prisodilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je zato upnikovo terjatev materialnopravno zmotno presojalo po tretjem odstavku 36. člena ZPPSL. Moralo bi uporabiti 4. točko drugega odstavka 160. člena ZPPSL, na katero napotuje četrti odstavek 36. člena istega zakona. Ker sta obe sodišči materialnopravno zmotno opredelili upnikovo terjatev kot terjatev iz tretjega odstavka 36. člena ZPPSL, ki bi lahko predstavljala izjemo od pravila o prekinitvi postopka, če bi bili izpolnjeni dodatni pogoji, nista pa terjatve presojali po četrtem odstavku 36. člena ZPPSL v zvezi z drugim odstavkom 160. člena istega zakona, sta nepravilno uporabili tudi procesno določbo iz drugega odstavka 36. člena ZPPSL. Zahteva torej utemeljeno uveljavlja nepravilno uporabo te določbe, materialnopravno zmotno uporabo tretjega odstavka 36. člena ZPPSL in neuporabo 4. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL.

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi drugega odstavka 408. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP/77 zahtevi ugodilo in odločilo kot v izreku tega sklepa.