Jedro

ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode.

Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če je dokazni predlog brez dejanske trditvene podlage oziroma ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 312,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženke zahteval plačilo 11.850,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2017 dalje in povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v višini 930,24 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo in pojasnilo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič A. A. in B. A., ki sta njegova starša in vesta izpovedati o vseh posledicah izbrisa. Prav tako bi sodišče prve stopnje za dokazovanje nepremoženjske škode moralo imenovati sodnega izvedenca medicinske stroke in vpogledati v zdravstveni karton tožnika. Gre namreč za strokovno vprašanje medicinske stroke, ki se skladno s sodno prakso ugotavlja in dokazuje s sodnim izvedencem. Z upravno odločbo mu je bila že priznana odškodnina v višini 3.950,00 EUR, ki pa se nanaša izključno na nastalo premoženjsko škodo, ne pa tudi nepremoženjsko škodo, ki jo zahteva tožnik v tej pravdi. Razlogi v izpodbijani sodbi, da mu ni nastala nepremoženjska škoda, so protispisni in neobrazloženi, tekom postopka pa je podal dovolj konkretizirane navedbe in predlagal tudi dokaze, s katerimi je dokazoval nepremoženjsko škodo. Zaradi izbrisa je naletel na vse možne ovire, pri čemer si sam ni mogel pomagati, niti državne institucije, kot tudi ne starša. Zaradi navedenega je bil v velikem strahu, stresu, negotovosti, kar vse je imelo zanj trajne in resne posledice. Kako so te posledice vplivale na njegovo zdravje, bi moral ugotoviti izvedenec medicinske stroke. Enako glede ugotavljanja stopnje strahu, ki ga je trpel v času izbrisa, saj je zatrjeval, da je trpel tako primarni kot sekundarni strah, izbris pa je pri njem povzročil intenziven strah, kar je ponovno strokovno medicinsko vprašanje na katerega bi moral odgovoriti izvedenec. Navedel je vse okoliščine, ki so predstavljale zanj duševne bolečine in strah, negotovost, stres, prikrajšanje, izločitev iz družbe in težko mladost. Do vseh teh navedenih duševnih bolečin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navedel je, da je duševno trpel zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, trajanje in neposreden vzrok duševnih bolečin ter vse težave, ki jih je imel zaradi izbrisa. Obstoj nastalih duševnih bolečin je potrdil v svojem zaslišanju. Izpodbijana sodba je preuranjena, sodišče prve stopnje pa je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izbrisan je bil 79 mesecev tj. od 26. 2. 19922 do 14. 10. 1998, ko je pridobil državljanstvo RS. Na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRS3) mu je upravna enota Ljubljana z odločbo št. 000/2014 z dne 28. 7. 2014 zaradi izbrisa priznala denarno odškodnino v znesku 3.950,00 EUR. V tem sodnem postopku je tožnik od toženke zahteval še plačilo 11.850,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Trdil je, da mu je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala nepremoženjska škoda zaradi telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, intenzivnega strahu in okrnitve osebnostnih pravic ter premoženjska škoda, ki mu je nastala iz naslova plačila upravnih taks, potnih stroškov, odvetniških in notarskih storitev, izgube časa in materialnih stroškov povezanih s pridobivanjem dovoljenj za začasno in stalno prebivanje v RS, pridobitev državljanstva in vpisa v srednjo šolo.

6. ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine, saj se od upravičenca ne zahteva izkazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava (edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP). Tistim, ki se z upravno odškodnino ne zadovoljijo, pa je ZPŠOIRSP omogočil uveljavljanje dodatnih odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku.4 ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. Določbe ZPŠOIRSP tudi ne omogočajo presoje, da je v sodnem postopku položaj tožnika olajšan kar zadeva pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), oziroma da je njegov procesni položaj drugačen od položaja oškodovancev v drugih odškodninskih sporih. Tožnik v tem postopku torej ni razbremenjen trditvenega in dokaznega bremena glede predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob zaključku, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva protipravno ravnanje, bi moral tožnik za ugotovitev obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke, na podlagi določila prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR5), ki je veljal v času, ko naj bi tožniku nastala škoda, zatrjevati in dokazati še obstoj in obseg škode, vzročno zvezo med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.6

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage glede obstoja premoženjske škode. Tudi glede obstoja nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile trditve tožnika nekonkretizirane in dokazno nepodprte oziroma da ni bilo izkazane vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem toženke. Škoda namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirano zatrjevana in dokazana, tožnikove navedbe glede obstoja škode in glede vzročne zveze pa so kljub opozorilu toženke ostale neobrazložene.

8. Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. in B. A. ter predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, saj ni konkretizirano navedel dejstev, ki bi bila predmet dokazovanja s temi dokazi. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če je dokazni predlog brez dejanske trditvene podlage oziroma ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti.7 Tožnik je zavrnjene dokazne predloge podal na koncu navedb v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2019 za posameznimi vsebinskimi sklopi, kjer je zgolj večkrat navedel, da kot dokaz predlaga zaslišanje A. A. in B. A. ter imenovanje izvedenca medicinske stroke, ni pa konkretiziral dejstev, ki naj bi bila predmet dokazovanja s predlaganimi dokazi, zato je sodišče prve stopnje takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Ne glede na navedeno pa zaslišanje tožnikovih staršev ne bi bil odločilen dokaz, kot je navedeno v pritožbi, saj je tožnik, ki je bil ob izbrisu star 15 let, glede bistvenih okoliščin ter doživljanju izbrisa izpovedal sam. Nekonkretizirana trditvena podlaga pa tudi ni omogočala izvedbe dokaza s predlaganim izvedencem medicinske stroke.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh zatrjevanih oblik nepremoženjske škode. Do vseh navedb tožnika v zvezi s pretrpljenimi duševnimi bolečinami, strahom, negotovostjo, stresom, prikrajšanjem, izločitve iz družbe, težko mladostjo ter oteženo izbiro poklica in šolanja, ki jih tožnik v pritožbi ponovno zgolj abstraktno in pavšalno povzema, se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno in pravilno opredelilo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje.

10. Tožniku je bila v upravnem postopku priznana odškodnina v znesku 3.950,00 EUR. Ta po pogojih in merilih ZPŠOIRS vključuje poleg premoženjske škode, predvsem nepremoženjsko škodo zaradi osnovnih neprijetnosti izbrisa, izgube dokumentov, prvotnega stresa in strahu zaradi izgube statusa. Stališče tožnika, da mu je bila v upravnem postopku priznana zgolj odškodnina za premoženjsko škodo, je zato napačno in v nasprotju z določbami ZPŠOIRS. V tem postopku pa tožnik ni uspel izkazati nobenih dodatnih okoliščin, ki bi utemeljevale, da mu je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastala višja škoda, kot mu je bila že priznana v upravnem postopku.

11. Glede na navedeno je odločitev o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilna, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je toženi stranki dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT8) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 11.850,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Stroške odgovora na pritožbo je odmerilo v višini 312,00 EUR, kar zajema nagrado za odgovor na pritožbo 500 točk (tar. št. 21/1 OT) in materialne stroške v višini 12,00 EUR (tar. št. 11 OT). Toženi stranki pa ni priznalo priglašenih stroškov za pregled spisa po tar. št. 39/2 OT in obvestila stranki po tar. št. 39/4 OT, saj ne gre za samostojni storitvi, postavki pa sta zajeti že v drugih postavkah odvetniškega zastopanja (tar. št. 39 OT) 1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Tožnik je bil takrat star 15 let. 3 Ur. l. RS, št. 99/13, 24/18 – odl. US in 85/18 4 Prim. (1) odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (32. točka obrazložitve) in (2) Poročevalec DZ z dne 29. 7. 2013, EPA 1345-VI, Predlog ZPŠOIRSP (obrazložitev k 7. členu) 5 Ur. l. SFRJ, št. št. 29/78 s spremembami 6 Prim. odločbe II Ips 130/2016, II Ips170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017. 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 267/2018 z dne 05.09.2019 8 Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18