Jedro

V zvezi s sklepom o zavrnitvi stranske intervencije mladoletne M. Š. je treba ugotoviti, da se po naši procesni zakonodaji spori iz razmerij med starši in otroki rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori (77. in 78. člen ZZZDR, oziroma drugi odstavek 406. člena ZPP). Toda otroci sodelujejo samo v tistem delu postopka, ki se nanaša na njihovo dodelitev v vzgojo in varstvo ter na osebne stike s staršema, saj varstvo otrokovih koristi ne sega v postopek, v katerem se odloča o razvezi zakonske zveze, v katerem bi bila prisotnost otrok pri ugotavljanju vzrokov za nevzdržnost v večini primerov celo v nasprotju z njihovimi koristmi. Zato revizija mladoletne M. Š.

povsem neutemeljeno poudarja, da je tožnica brez hčerine privolitve vložila tožbo za razvezo zakonske zveze. V razveznem postopku mladoletna M. Š. ne more sodelovati. V tistem delu postopka, v katerem ima pravico sodelovati, pa je z razveljavitvijo sodbe prve stopnje prav v delu, zaradi katerega je bila sporočena sporna prijava M. stranske intervencije na očetovi strani, nastala nova procesna situacija, v kateri bo M. svoje interese lahko uveljavila na način, ki ga določata 409. in 410. člen ZPP. Zato M. nima interesa za vložitev revizije proti sklepu o zavrnitvi njene stranske intervencije.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo V. Š., roj. V., in A. Š., ki sta jo sklenila 30.05.1981 pred Matičnim uradom v Mariboru. Mladoletna otroka A. Š. in M. Š., je dodelilo v varstvo in oskrbo materi, očetu pa je naložilo dolžnost plačevanja preživnine za vsakega od mladoletnih otrok po 13.000,00 SIT na mesec, od 12.08.1998 dalje, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. V zvezi s preživnino je razsodilo, da mora oče plačati zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki se bodo s sklepom Vlade Republike Slovenije usklajevali z gibanjem življenjskih stroškov.

S tako sodbo se ni strinjal toženi oče, ki se je pritožil proti celotni sodbi, zlasti pa proti dodelitvi mladoletne hčerke M. v varstvo in oskrbo materi. Na njegovi strani se je kot intervenientka pritožila tudi mladoletna M., ki trdi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela možnosti povedati, da želi po razvezi zakonske zveze staršev živeti z očetom. Pritožbo je po posebnem M. pooblastilu sestavil odvetnik, ki zastopa tudi očeta.

Ker je torej mladoletna hči pravdnih strank podala izjavo, da želi vstopiti v pravdo, ki še ni pravnomočno končana, kot intervenientka na strani tožene stranke, je sodišče prve stopnje najprej pozvalo center za socialno delo, da ji postavi skrbnika za poseben primer, saj je šlo za kolizijo interesov pravdnih strank. Toda po postavitvi skrbnice za poseben primer, M. V., je le-ta podala izjavo, da ne prevzema pravdnih dejanj, ki jih je za mladoletno M. opravil odvetnik, da torej ne priglaša stranske intervencije. Zato je sodišče prve stopnje predlog mladoletne M. Š. za stransko intervencijo zavrnilo s posebnim sklepom. Proti temu sklepu sta se pritožila toženec in predlagateljica intervencije na njegovi strani.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah tožene stranke in predlagateljice stranske intervencije, je odločilo naslednje: - pritožbi tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je delno ugodilo in sodbo razveljavilo v tistem delu, ki se je nanašal na odločitev o dodelitvi mladoletne M. Š. in o plačevanju preživnine zanjo, ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; - pritožbo mladoletne M. Š. proti sodbi in proti sklepu o stranski intervenciji je zavrglo; - odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti odločitvi pritožbenega sodišča sta pravočasno vložila revizijo toženec in predlagateljica stranske intervencije na njegovi strani. Pojasnjujeta, da vlagata revizijo proti tistemu delu odločbe, s katerim je bila zavržena pritožba mladoletne M. Š. proti sodbi in proti sklepu o stranski intervenciji. Torej vlagata revizijo samo proti sklepu v drugem odstavku izreka pritožbene odločbe.

Uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarjata, da so njuni interesi enaki in da je tožnica, torej M. mama brez hčerine privolitve in vednosti vložila razvezno tožbo ter predlagala, naj se hčerka dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo njej. Navajata, da niti toženec, niti mladoletna M., niti njun pooblaščenec, niso prejeli odločitve o postavitvi skrbnika za poseben primer mladoletni M., zaradi česar odločba skrbstvenega organa ne more biti pravnomočna. Dodajata, da je M. V. M. babica in tožničina mama, ter da zastopa M. interese v nasprotju z njeno voljo. M. je stara 15 let in pol in če bi se želela zaposliti, bi to lahko storila. Zato trdita, da bi ji moralo sodišče po tretjem odstavku 77. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) oziroma po tretjem odstavku 79. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92) priznati pravdno sposobnost v mejah njene poslovne sposobnosti. Po njunem je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker meni, da je M. V. upravičena zastopati interese svoje vnukinje kot skrbnica za poseben primer. Je tožničina mama in njeni interesi so v nasprotju s toženčevimi. Iz istih razlogov bi moralo sodišče dopustiti stransko intervencijo mladoletne M., ki je stara 15 let in pol in ima pravico odločati o svoji usodi. Če je sodišče dvomilo v pooblastilo, ki ga je podpisala odvetniku, bi bil to kvečjemu razlog za razveljavitev izpodbijanih odločb, ne pa za zavrnitev M. pritožb. Revidenta predlagata, naj jima sodišče ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ali spremeni, tako da odloči o M. pritožbi proti sodbi in sklepu o stranski intervenciji, tožeči stranki pa naloži plačilo revizijskih stroškov.

Po 390. členu ZPP (1977) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. V zvezi z M. revizijo se je izjavila njena skrbnica za poseben primer M. V., ki navaja, da sta toženec in M. dobila odločbo Centra za socialno delo Maribor in da je v centru podpisana povratnica od toženca. Po njenem M. ni sposobna živeti in se preživljati sama, njena mati pa je ni bila dolžna vprašati, če se sme razvezati.

Reviziji nista dovoljeni.

Uvodoma je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje dne 15.04.1999 izdalo sodbo, s katero se je končal pravdni postopek pred sodiščem prve stopnje, zaradi česar je treba po prvem odstavku 498. člena ZPP nadaljevati postopek po tedaj veljavnih predpisih, torej po določilih ZPP iz leta 1977. Na to ne more vplivati sklep o zavrnitvi stranske intervencije, ki ga je sodišče izdalo 31.01.2000, torej že v času veljavnosti ZPP, toda po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje. Seveda pa se določila ZPP (1977) uporabljajo le za presojo pravnomočne odločitve; za razveljavljeni del sodbe, ki se nanaša na dodelitev mladoletne M. v varstvo in vzgojo ter plačevanje preživnine, pa se bo po drugem odstavku 498. člena postopek nadaljeval po ZPP.

Revizijska presoja po določilih ZPP (1977) je vplivala na to, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni neposredno uporabilo določb posebnega postopka v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki po ZPP, temveč postopkovna določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/98 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 ter 82/94). Ta določila je interpretiralo v skladu z Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I), ki se neposredno uporablja in ki v 8. členu predvideva tudi neposredno uporabo mednarodnih pogodb, ki jih je ratificirala in objavila naša država, zlasti Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: Konvencijo OZN, Ur. l. SFRJ, št. 15/90 in RS, št. 35/92 - MP, št. 9).

Nobenega dvoma ni, da morajo sodišča v vseh postopkih, ki izvirajo iz razmerij med starši in otroki, posebej paziti na otrokove koristi. Ker otrok ni le predmet spora, marveč subjekt pravnega razmerja, morajo po 12. členu Konvencije OZN otroku, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje v zvezi z njim, omogočiti, da ga svobodno izrazi in da je zaslišan neposredno ali preko ustreznega organa. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, zato je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo odločitev o dodelitvi mladoletne M. Š. v vzgojo in oskrbo materi - tožnici. Ta del prve sodbe torej ni postal pravnomočen in bo sodišče o njem ponovno sodilo. Ker pa je revizija dovoljena samo proti pravnomočni sodbi, toženec in mladoletna M.Š. nimata pravice do revizije, ki je kot izredno pravno sredstvo dovoljena samo proti pravnomočni sodbi (prvi odstavek 382. člena ZPP (1977)). Glede na to je revizijsko sodišče po 392. členu ZPP (1977) s sklepom zavrglo revizijo M. Š. proti odločitvi o njeni dodelitvi v varstvo in vzgojo materi, toženčevo revizijo pa je zavrglo še iz razlogov, ki so pojasnjeni na koncu tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo sodišče po drugem odstavku 498. člena ZPP (1977) uporabljalo določila ZPP in v njem predviden poseben postopek v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki, v katerem je zakonodajalec upošteval določila Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Ur. l. RS, št. 86/99 - MP št. 26), ki je naknadno postala del slovenskega notranjega prava. V novem postopku je določil, da ima otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, pravico, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja (409. člen ZPP).

V zvezi s sklepom o zavrnitvi stranske intervencije mladoletne M. Š. je treba ugotoviti, da se po naši procesni zakonodaji spori iz razmerij med starši in otroki rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori (77. in 78. člen ZZZDR, oziroma drugi odstavek 406. člena ZPP). Toda otroci sodelujejo samo v tistem delu postopka, ki se nanaša na njihovo dodelitev v vzgojo in varstvo ter na osebne stike s staršema, saj varstvo otrokovih koristi ne sega v postopek, v katerem se odloča o razvezi zakonske zveze, v katerem bi bila prisotnost otrok pri ugotavljanju vzrokov za nevzdržnost v večini primerov celo v nasprotju z njihovimi koristmi. Zato revizija mladoletne M. Š.

povsem neutemeljeno poudarja, da je tožnica brez hčerine privolitve vložila tožbo za razvezo zakonske zveze. V razveznem postopku mladoletna M. Š. ne more sodelovati. V tistem delu postopka, v katerem ima pravico sodelovati, pa je z razveljavitvijo sodbe prve stopnje prav v delu, zaradi katerega je bila sporočena sporna prijava M. stranske intervencije na očetovi strani, nastala nova procesna situacija, v kateri bo M. svoje interese lahko uveljavila na način, ki ga določata 409. in 410. člen ZPP. Zato M. nima interesa za vložitev revizije proti sklepu o zavrnitvi njene stranske intervencije.

Tudi toženec nima pravnega interesa za vložitev revizije proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim sta bili zavrnjeni M. pritožbi proti sodbi in proti sklepu. Kot je bilo že razloženo, imajo mladoletni otroci kot subjekti pravnega razmerja v zvezi z dodelitvijo enemu od staršev sebi lastne pravice, ki lahko kolidirajo s pravicami staršev in ki jih v postopku sami uveljavljajo. Zato toženec ne more imeti pravnega interesa za zastopanje ali za vlaganje procesnih dejanj namesto mladoletne hčerke M..

Tako se izkaže, da niti revizija mladoletne M. Š. niti revizija toženca zaradi pomanjkanja pravnega interesa nista dovoljeni (drugi odstavek 389. člena ZPP (1977)). Zato ju je revizijsko sodišče po 392. členu ZPP (1977) zavrglo.