Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi bila v skladu z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča dopustitev priposestvovanja v konkretni zadevi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju, ki je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica nepremičnin parc. št. 325/4, parc. št. 325/5 in parc. št. 325/6, vse k.o. X, parc. št. 570/1, k.o. Y, parc. št. 277/32, parc. št. 277/33, parc. št. 277/34, parc. št. 277/40 in parc. št. 277/41, vse k.o. Z (I. točka izreka) ter toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožnici v roku 15 povrne njene pravdne stroške v znesku 2.835,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) dne 11. 3. 1993 sporne nepremičnine izgubile status družbenega premoženja in pridobile status državnega premoženja, s tem pa je zanje prenehala veljati zakonska omejitev priposestvovanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe odločitev zmotno oprlo na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dne 1. 1. 2003. Slednji v 44. členu taksativno našteva, da lastninske pravice ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem na javnem dobru in na stvareh izven pravnega prometa, sporne nepremičnine pa niso nič od naštetega. Za pravilno in zakonito odločitev bi tako sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe 43. člena SPZ. Tožnica, ki je prava vešča oseba, namreč skoraj 30 let ni uveljavila oziroma poskušala uveljaviti svoje lastninske pravice ali posesti na spornih nepremičninah (kar je sodišče prve stopnje spregledalo), s priposestvovanjem v skladu z določili SPZ pa bi se po prepričanju pritožbe ta pomanjkljivost odpravila. Prav tako navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo in dokazno ocenilo izpovedi prič glede dejanske tridesetletne lastniške dobroverne posesti toženke na spornih nepremičninah ter presodilo njihovega vpliva na zatrjevano priposestvovanje. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradoma upoštevne kršitve določb postopka niso podane, prav tako je sodišče prve stopnje v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Pritožba pravilno opozarja, da so z uveljavitvijo ZSKZ sporna zemljišča prešla iz družbene lastnine v last tožnice, vendar to še ne pomeni, da je bilo mogoče ta zemljišča od takrat dalje tudi priposestvovati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi bila v skladu z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča dopustitev priposestvovanja v konkretni zadevi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju, ki je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. V primerih, kot je obravnavani, bi s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.

7.Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 345/2008 z dne 10.09.2012 pojasnilo, da posameznik pridobi lastninsko pravico na podlagi zakona o lastninjenju, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Možnost pridobitve zemljišč, ki so bila predmet lastninjenja, tudi s priposestvovanjem, bi posamezniku omogočila, da pridobi lastninsko pravico na teh zemljiščih tudi v primeru, če bi bil v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. To bi dejansko pomenilo zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih. Da bi lahko posameznik pridobil lastninsko pravico na teh zemljiščih na podlagi zakonodaje o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, morajo biti ti pogoji objektivno izpolnjeni. Ne zadostuje torej, da je posameznik v dobri veri, da so zakonsko določeni pogoji izpolnjeni. Priposestvovanje v situacijah, kot je obravnavana, ko se torej posameznik uspe vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik na podlagi enega od zakonov o lastninjenju družbene lastnine, pa ni mogoče tudi iz razloga, ker je dobra vera

8.v taki situaciji po vsebini le pravna zmota, ki pa ne more imeti pravnih posledic.

9.8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da je tožnica pri lastninjenju na podlagi določb ZSKZ postala lastnica spornih nepremičnin, toženka pa neutemeljeno vztraja pri ugovoru priposestvovanja. Dejstvo, da je tožnica šele leta 2023 vložila predmetno tožbo, pa glede na vse navedeno prav tako ne more imeti pravnih posledic.

10.9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11.10. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Dobra vera posestnika je ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem tako po 28. členu ZTLR kot po 43. členu SPZ.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 43

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.