Jedro

Pretežni del odgovornosti za nastanek škodnega dogodka je na strani tožene stranke, saj je vso sosledje dogodkov, od nepravilno izvedene kontrole naloženega tovora po opravljenem nakladanju ter do neustrezne priprave na razkladanje, posledica tožnikove nepoučenosti o varnem delu, ki bi ga morala zagotoviti tožena stranka. Glede na to, da je tudi tožnik bil nepreviden pri pripravi na razkladanje, saj se ni izognil preteči nevarnosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pri čemer njegov soprispevek k nastanku škode sodišče ocenjuje z 20 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 23.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 11. 12. 2015 plačevati mesečno rento 127,50 EUR neto z zapadlostjo zadnjega dne v mesecu, pri čemer je dolžna že zapadle obroke plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila, v roku 15 dni, nadaljnje pa skladno z zapadlostjo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila, pod izvršbo.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne, in sicer tožbeni zahtevek za: - plačilo odškodnine 9.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 do plačila, - plačilo zakonskih zamudnih obresti od 23.440,00 EUR od 14. 4. 2015 do 27. 12. 2015, - za čas od 5. 10. 2015 do 10. 12. 2015 plačevanje mesečne rente 1.304,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila, - za čas od 11. 12. 2015 plačevanje mesečne rente 1.177,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila.

IV. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 2.641,81 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

V. Tožena stranka je dolžna plačati iz naslova sodne takse 375,06 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ..., sklic na ..., v roku 15 dni, pod izvršbo.

VI. Tožena stranka je dolžna plačati plačniku Bpp 388,95 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ..., v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 375,25 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 29.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2015 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 11. 12. 2015 plačevati mesečno rento 343,30 EUR z zapadlostjo zadnjega dne v mesecu, pri čemer je dolžna že zapadle obroke plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila, v roku 15 dni, nadaljnje pa skladno z zapadlostjo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za - plačilo odškodnine 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 do plačila, - plačilo zakonskih zamudnih obresti od 29.300,00 EUR od 14. 4. 2015 do 27. 12. 2015, - za čas od 5. 10. 2015 do 10. 12. 2015 plačevanje mesečne rente 1.304,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila, - za čas od 11. 12. 2015 plačevanje mesečne rente 961,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v prihodnjem mesecu do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati iz naslova sodne takse 602,78 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, ki je pojasnil, da bi se moral tožnik prepričati, ali je bil tovor pravilno naložen, tožnik pa tega ni storil. Bale bi morale biti naložene prečno na vozilo, ne pa vzdolžno v smeri vožnje, kot v obravnavanem primeru. Prav tako bi bale morale biti zaščitene z zagozdami, kar bi pripomoglo k varnemu razkladanju. Iz posnetka je razvidno, da je balo držala le stranska letev, tožniku bi moralo biti jasno, da če bo letev odstranil, bo bala padla nanj. Pravilno bi bilo, da bi se letve odstranile na prevoznem podestu ali z dvokrako lestvijo, tožnik pa bi moral pri nakladanju stati ob strani vozila. Tožnik pri razkladanju ni uporabljal osebne varovalne opreme, ki je tožniku sicer bila zagotovljena, saj se je nahajala v vsakem kamionu. Tožena stranka je sprejela potrebno izjavo o varnosti z oceno tveganj. Res je, da sicer ni sprejela posebnega navodila, kako se snema stranske letve, vendar bi to tožnik (zaradi dolgoletnih izkušenj) moral vedeti. Tožnik je bil usposobljen za delo, saj je že pred zaposlitvijo pri toženi stranki opravljal delo voznika in je imel pri prejšnjem delodajalcu opravljen preizkus iz varstva pri delu. Tožnik tudi ni upošteval določila pogodbe o zaposlitvi, kjer so navedene splošne določbe s področja varstva pri delu, saj tožnik ni (že med vožnjo) preveril, kako je tovor naložen. Toženi stranki ni mogoče očitati neustrezne organizacije razkladanja v Tekstilni tovarni A.. Prav tako je tožnik izpovedal, da so mu delavci te tovarne (ne pa delavci tožene stranke) odredili, naj vozilo odpre s strani. Ugotovitve sodišča so kontradiktorne, saj ugotavlja, da je tožnik odgovoren, kako je tovor naložen, hkrati pa je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodni dogodek. In to zgolj iz neutemeljenega razloga, da tožnika ni usposobila za varno delo. Uveljavlja tožnikov soprispevek v višini vsaj 50 %. Odločitev sodišča, da so degenerativne spremembe posledica poškodbe pri delu, je arbitrarna, saj kaj takega ne izhaja iz izvedenskega mnenja nevrokirurga. Nasprotuje višini prisojene odškodnine po posameznih postavkah: bolečine niso bile ves čas enake intenzitete, prav tako tudi sekundarni strah ni bil ves čas trajanja enak, tožnikove omejitve so tudi posledica staranja in ne zgolj posledica škodnega dogodka, tožnik bi se vsak čas (ne glede na škodni dogodek) upokojil. Obrestni zahtevek tožnika od dneva vložitve tožbe 28. 12. 2015 dalje ni utemeljen, saj je sodišče določilo višino odškodnine glede na čas izdaje sodbe, upoštevajoč takratno povprečno plačo, ne pa povprečne plače iz decembra 2015. Tožnik ni upravičen do rente, saj ni izgubil zaslužka. Tožnik je namreč upravičen do invalidske pokojnine v višini 440,36 EUR, ta pokojnina je bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove, od te bi se odmerila tudi starostna pokojnina. Odstotek od neto plače, ki ob upokojitvi pripada tožniku, pa je pri invalidski pokojnini višji, kot ob redni upokojitvi. Sodišče tudi ne razpolaga s potrebnim znanjem, da bi samo izračunalo višino starostne pokojnine, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Nepravilen je tudi izračun višine rente, saj je sodišče od tožnikove bruto plače odštelo prejemek iz naslova invalidske pokojnine v neto znesku. Sodišče bi moralo stroške postopka odmeriti po uspehu. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik deloma tudi sam prispeval k nastanku škode, prav tako pa je sodišče prve stopnje deloma nepravilno odmerilo višino rente.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik (voznik kamiona) poškodoval 20. 3. 2014, ko je kamion tožene stranke pripravljal na razkladanje v tovarni A.. Ko je odstranil zaščitne letve s stranskega dela prikolice kamiona, se je ena izmed bal polivretanske pene s prikolice zvalila in padla nanj.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je nesreča zgodila v tovarni A., zato naj bi bila le ta tovarna odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Tožnik se je poškodoval pri pripravi na razkladanje blaga. Po mnenju izvedenca za varstvo pri delu je običajno, da je voznik tisti, ki je zadolžen, da na kraju razkladanja tovora kamion odpre, tj. da odpre cerado prikolice in (kot v tem primeru) odstrani zaščitne letve. Dejstvo, da tovarna A. ni imela nakladalno razkladalne rampe oziroma po zatrjevanju tožene stranke primernega prostora za razkladanje, ni bistveno. Izvedenec za varstvo pri delu je namreč pojasnil, da se razklada na način, kot je določen v kraju razkladanja, prav tako pa se tožnik ni poškodoval pri samem razkladanju, temveč pri pripravi nanj, pravilnost oziroma varno opravo tega dejanja pa mora zagotoviti tožena stranka (tožnikov delodajalec), tako da voznika kamiona pouči, kako se to varno stori.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 78/13 in nasl.) v 45. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.) to konkretizira z obveznostjo delodajalca, ki mora v namen zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (5. člen).

9. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni usposobila za varno delo. Zaradi tega tožniku ni mogoče očitati, da bi moral preveriti, ali je tovor pravilno naložen, v celoti pa mu ni mogoče očitati niti nepravilnega ravnanja pri pripravi vozila na razkladanje, saj tožena stranka ni izkazala, da je bil tožnik seznanjen, kako se to opravi na pravilen in varen način.

10. Prvenstveno delodajalec zagotovi pogoje za opravo varnega dela tako, da delavca teoretično in praktično usposobi za varno delo. Delavec mora zato imeti opravljen izpit iz varstva pri delu. Tožena stranka ni izkazala, da je imel tožnik tak izpit opravljen. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je imel tožnik izpit opravljen pri prejšnjemu delodajalcu. Tožena stranka potrdila o tako opravljenem izpitu ni predložila, zato so takšne navedbe povsem pavšalne in nedokazane. Tudi, če bi imel tožnik tak izpit pri prejšnjih delodajalcih opravljen, ni jasno, ali se nanaša na varno opravljanje dela za voznike kamionov ali pa za opravljanje kakšnih drugih delovnih nalog. Sodni izvedenec pa je celo izpovedal, da izpit iz varstva pri delu prejšnjega delodajalca ne bi več veljal. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pozvala tožnika, naj se udeleži izobraževanja s področja varstva pri delu, tožnik pa je to odklonil. Če bi torej tožena stranka menila, da bi tožnik že imel opravljen (ustrezen) izpit iz varstva pri delu, ki bi se nanašal na isto vsebino dela, tožnika ne bi pozivala k ponovnem opravljanju izpita. Ugotovitev, da se tožnik ni želel udeležiti izobraževanja, pa tožene stranke ne razbremeni, saj bi v tem primeru tožniku morala prepovedati opravljanje dela oziroma ga kako drugače disciplinsko obravnavati, dokler ne bi bil ustrezno usposobljen za varno delo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka sprejela ustrezne ukrepe v zvezi z varstvom pri delu, saj naj bi sprejela potrebno izjavo o varnosti z oceno tveganj, tožnik pa bi tudi moral upoštevati določila pogodbe o zaposlitvi, kjer so navedene splošne določbe s področja varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bila takšna prizadevanja tožene stranke (oziroma z njene strani izdani predpisi) preveč splošna, da bi se lahko tožnik učinkovito seznanil z varnim načinom dela. Iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da tožena stranka ni izdelala navodil za varno delo, niti ni tožnika na kakršenkoli način o varnem delu poučila. Iz izjave o varnosti namreč ne izhaja, kako se posamezna delovna naloga opravlja z vidika varnosti. Prav tako od delavca ni mogoče pričakovati, da se bo učinkovito seznanil z varnim načinom opravljanja dela na način, da tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi kot eno izmed delavčevih obveznosti navede spoštovanje in izvajanje predpisov o varnosti pri delu, če delavcu nato s konkretnejšimi ukrepi (usposabljanjem, določnimi pravilniki) ne omogoči dejanske in učinkovite seznanitve z varnim načinom opravljanja njegovih delovnih nalog.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da je bil sicer tožnik odgovoren za to, kako je bil tovor naložen, odgovornost za škodni dogodek naprtilo toženi stranki. Izvedenec za varstvo pri delu je pojasnil, da je voznik kamiona tisti, ki se mora prepričati, ali je tovor pravilno naložen, iz mnenja pa prav tako izhaja, da je bil tovor napačno naložen (vzdolžno v smeri vožnje, namesto prečno na smer vožnje), kar je tudi sicer (med drugim) botrovalo k škodnemu dogodku pri pripravi na razkladanje tovora. Res je, da je voznik kamiona tisti, ki se mora prepričati, ali je tovor pravilno naložen, vendar mora biti voznik tudi ustrezno poučen o tej svoji dolžnosti ter o tem, kako se pravzaprav pravilno in varno tovor natovori. Ker pa tožena stranka tožnika o tem ni poučila, saj ga ni usposobila za varno delo, sodišče prve stopnje opustitve takšne dolžnosti tožnika pravilno ni štelo njemu v breme.

13. Nebistvena je pritožbena navedba, da tožnik ni uporabljal osebne varovalne opreme, ki se je sicer nahajala v kamionu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da uporaba varnostne čelade ne bi (bistveno) vplivala na nastanek škode, kar pomeni, da očitek nevestnega ravnanja tožnika ni v vzročni zvezi z njemu nastalo škodo. Prav tako pa iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da je čelada osebna zaščitna opreme, ki mora biti zagotovljena delavcu osebno, zato ne zadošča, da se taka oprema zgolj nahaja v vsakem kamionu.

14. Tožena stranka tožnika ni poučila o varnem delu glede priprave na razkladanje kamiona, zato so deloma neutemeljene pritožbene navedbe, ki tožniku očitajo nevestno ravnanje pri takšnem opravilu. Tako je neutemeljen očitek pritožbe, da bi moral tožnik pri pripravi na razkladanje letve odstraniti na prevoznem podestu ali z dvokrako lestvijo, saj tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik seznanjen s takšnim (varnim) načinom priprave na razkladanje. Utemeljen pa je očitek pritožbe, da je bil tožnik vendarle nepazljiv pri pripravi na razkladanje. Izvedenec za varstvo pri delu je namreč izpovedal, da je tožnik nedvomno videl, da bala pritiska na zaščitno letev, ter da se bo zvalila s prikolice, ko jo bo odstranil. Kljub tako opaženi nevarnosti, pa je tožnik vseeno odstranil letev, ob tem pa je stal pod samo balo. Pritožbeno sodišče pripominja, da je od izkušenega delavca (kljub njegovi nepoučenosti o varnemu delu) upravičeno pričakovati, da se bo izognil pretečim nevarnostim. V tem primeru bi lahko tožnik odstranil letev tako, da bi se postavil ob stran kamiona, oziroma bi lahko poiskal pomoč delavcev tovarne, kjer se je opravljalo razkladanje.

15. Prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 40/07 in nasl.) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pri čemer, kot določa drugi odstavek 171. člena OZ, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja, sodišče prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Pretežni del odgovornosti za nastanek škodnega dogodka je na strani tožene stranke, saj je vso sosledje dogodkov, od nepravilno izvedene kontrole naloženega tovora po opravljenem nakladanju ter do neustrezne priprave na razkladanje, posledica tožnikove nepoučenosti o varnem delu, ki bi ga morala zagotoviti tožena stranka. Glede na to, da je tudi tožnik bil nepreviden pri pripravi na razkladanje, saj se ni izognil preteči nevarnosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pri čemer njegov soprispevek k nastanku škode sodišče ocenjuje z 20 %.

16. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o višini pravične denarne odškodnine, ki tožniku na podlagi 179. člena OZ pripada za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 20. 3. 2014. 17. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tožnika med zdravljenjem. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom 7. vratnega vretenca (težka telesna poškodba), udarec v glavo, udarec v desno ramo in desni komolec. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje degenerativne spremembe v zvezi s poškodbami diskus hernija C5-C6 in protruzija C2-C3 v celoti pripisalo škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo prepričljivi izpovedi sodnega izvedenca medicinske stroke, da je škodni dogodek degenerativne poškodbe poslabšal. To je sodišče prve stopnje tudi primerno upoštevalo pri odmeri višine odškodnine iz obravnavanega naslova. Zdravljenje je trajalo eno leto, prva dva tedna po poškodbi je tožnik trpel zelo hude bolečine, nekaj mesecev je trpel srednje hude bolečine, ki so sčasoma prešle v blage in občasne bolečnine. Takšna ugotovitev zanika pritožbeni očitek, češ da sodišče ni upoštevalo, da bolečine niso bile enake intenzitete, saj je sodišče prve stopnje jasno razmejilo intenziteto bolečin. Tožnik je med zdravljenjem nosil Schanzovo ovratnico, imel je tudi ostale nevšečnosti (jemanje protibolečinskih zdravil, fizioterapije, itd.).

18. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno odmerilo odškodnino v višini 11.800,00 EUR, kar predstavlja približno 11-kratnik povprečne neto plače v RS. Odmerjena odškodnina je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse in tako odraža tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi višino odškodnine za strah, pri čemer je zaključilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Pravilno pa je presodilo, da je tožnik utrpel intenziven sekundarni strah. Ugotovilo je, da je bil tožnik upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja, saj je imel hude bolečine v vratu, na mestu zloma izrastka 7. vratnega vretenca in v desni rami. Strah je trajal 5 mesecev, tj. do MRI preiskave, ki je izključila možnost okvare živčne korenine. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, da sekundarni strah ni bil ves čas enak. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja ustrezno razmejilo obdobje, v katerem je tožnikov strah ustrezal pravnemu standardu sekundarnega strahu. Pojasnilo je, da je bil tožnikov sekundarni strah na začetku zdravljenja sicer bolj intenziven, kljub temu pa je bil do izvida MRI preiskave, ki je izključila tožnikovo največjo bojazen, strah še vedno tako intenziven, da je ustrezal pravnemu standardu sekundarnega strahu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, upoštevajoč primerljivo sodno prakso, določilo odškodnino iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR, kar predstavlja 1,9-kratnik povprečne neto plače v RS.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s tem je ugotovilo, da na tožnikovo kvaliteto življenja vplivajo predvsem težave povezane z vratno hrbtenico in desno roko. Gibljivost tožnika je omejena, težave ima pri dvigu desne roke nad višino ramena, njegove omejitve je izvedenec ocenil na 30 %. Omejen je pri športnih aktivnostih, avto vozi le še na krajše razdalje. Tožnik je bil pred škodnim dogodkom vitalen oziroma aktiven, ugotovljene omejitve pa so posledice škodnega dogodka, ne pa starosti, kot želi prikazati pritožba. V posledici škodnega dogodka se je tožnik tudi invalidsko upokojil, in sicer je invalid I. stopnje, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi se tožnik tako ali tako upokojil. To je, kljub dejstvu, da gre za bodoče negotovo dejstvo, sicer res, vendar je kvaliteta invalidske upokojitve bistveno slabša oziroma neprimerljiva z redno starostno upokojitvijo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, upoštevajoč primerljivo sodno prakso, določilo odškodnino iz tega naslova v višini 15.500,00 EUR, kar predstavlja 14,5-kratnik povprečne neto plače v RS.

21. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo skupno 29.300,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju 20 % soprispevka pa je potrebno znižati tako prisojeno odškodnino na 23.440,00 EUR.

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da če je že sodišče odmerilo višino odškodnine v primerjavi s povprečno plačo ob dnevu izdaje sodbe, ne pa upoštevaje povprečno plačo ob vložitvi tožbe, bi moralo potemtakem tek zakonskih zamudnih obresti določiti od dneva izdaje sodbe dalje (ne pa od vložitve tožbe dalje). Gre za različna instituta, ki se med sabo ne izključujeta. Sodišče je pravilno odmerilo višino odškodnine v primerjavi s povprečno plačo ob dnevu izdaje sodbe. Splošno znano je, da se vrednost povprečne mesečne plače iz leta 2015 (ko je bila vložena tožba) ter vrednost povprečne mesečne plače leta 2018 (ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje) malce razlikujeta, v tem primeru v tožnikovo korist. To je izraz pravno priznane okoliščine, tj. čakanja na odškodnino. Prav tako pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje drugi odstavek 299. člena OZ, tek zakonskih zamudnih obresti pravilno vezalo na vložitev tožbe 28. 12. 2015, saj je takrat (ob odsotnosti predpravdnega zahtevka) tožena stranka prišla v zamudo.

23. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do rentnega zahtevka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik v posledici škodnega dogodka ni izgubil zaslužka, češ da je invalidska pokojnina, ki jo prejema tožnik, celo višja, kot bi bila tožnikova starostna pokojnina. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo rento iz naslova nižjega dohodka, kot razliko med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka, ne pa kot razliko med invalidsko pokojnino in hipotetično starostno pokojnino. Datum izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino je negotov, tožena stranka pa ni v postopku podala nobenih trditev, da bi tožnik že v času odločanja sodišča prve stopnje izpolnjeval hipotetične pogoje za starostno pokojnino. Ko pa bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev (oziroma če te pogoje že izpolnjuje), bo lahko tožena stranka uveljavljala spremenjene okoliščine. Šele takrat se bo upoštevala morebitna razlika med invalidsko pokojnino in hipotetično starostno pokojnino in če te razlike ne bo (oziroma se bi izkazalo, da je invalidska pokojnina celo višja), se bo lahko renta tudi odpravila.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožniku, da bi tudi po izteku pogodbe za določen čas, zaradi njegovih dolgoletnih delovnih izkušenj ter zaradi iskanosti voznikov tovornjakov, zagotovo dobil novo zaposlitev, kjer bi prejemal vsaj tolikšno plačo, kot jo je prejemal pri toženi stranki (784,66 EUR bruto), ki se giblje okoli zneska minimalne plače v RS. Znesek plače pa je nato napačno uporabilo pri izračunu višine rente, saj ga je upoštevalo v bruto znesku. To bi bilo sicer pravilno, če bi bil tudi referenčni dohodek, od katere se takšna plača pri izračunu rente odšteva, v bruto znesku. Ker pa je tožnik prejemnik invalidske pokojnine, ki je določena in izplačevana v neto znesku (440,36 EUR), je treba tak znesek pokojnine pri odmeri rente v konkretnem primeru odšteti od neto zneska referenčne plače v višini 599,73 EUR. Razlika med plačo, ki jo je tožnik prejemal pri toženi stranki (in bi jo tudi prejemal v bodoče) in invalidsko pokojnino tako znaša 159,37 EUR. Upoštevaje 20 % soprispevek, je tožena stranka dolžna tožniku plačevati 127,50 EUR neto mesečne rente.

25. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka) delno ugodilo in prisojeno odškodnino ustrezno znižalo za 20 %, kot znaša tožnikov sopripevek, prav tako pa je rento odmerilo tako, da je med sabo primerjalo dva referenčna dohodka v neto znesku, hkrati pa je pri odmeri rente upoštevalo tožnikov soprispevek. Izpodbijani del sodbe je delno spremenilo tako, da se ugodilni del izreka in posledično tudi preostali del izreka sodbe sodišča prve stopnje (saj je bilo treba poseči tudi v zavrnilni del izreka in v odločbo o stroških) na novo glasita, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tem postopku uspel v 28 % (vrednost tožbenega zahtevka je 111.278,40 EUR, tožnik je uspel z 31.090,00 EUR), medtem ko je tožena stranka uspela v 72 %. Pritožbeno sodišče je tožniku odvetniške stroške priznalo v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer: tožba 1.400 točk, 1. pripravljalna vloga 1.400 točk, nadaljnje pripravljalne vloge (6) 6 x 700 točk, prvi narok za glavno obravnavo 1.400 točk, nadaljnji naroki (3) 3 x 700 točk, urnina skupaj 100 točk, materialni stroški 133 točk (2 % do 1.000 točk, nato 1 %), skupaj 10.716 točk, kar znaša 4.918,64 EUR. Tožniku je bila z odločbo Bpp 429/2017 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem sporu, odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, pa je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.), torej v tem primeru do 2.459,32 EUR, kar z davkom na dodano vrednost znaša 3.000,37 EUR. Toženi stranki je priznalo: odgovor na tožbo 1.400 točk, pripravljalne vloge (3) 3 x 1050 točk, vloge (2) 2 x 50 točk, prvi narok za glavno obravnavo 1.400 točk, nadaljnji naroki (3) 3 x 700 točk, urnina skupaj 100 točk, materialni stroški 92,5 točk (2 % do 1.000 točk, nato 1 %), skupaj 8.342,5 točk ali 3.829,21 EUR, z davkom na dodano vrednost 4.671,63 EUR. Poleg tega ji je priznalo: pričnini (4,10 EUR + 12,26 EUR) in prevozne stroške na naroke (Ribnica - Ljubljana - Ribnica) 4 x 100 km x 0,37 EUR, skupaj 4.835,99 EUR. Tožnik je glede na uspeh v postopku upravičen do povračila stroškov v znesku 840,10 EUR, tožena stranka pa do povračila stroškov v znesku 3.481,91 EUR. Po pobotu zneskov je tožnik dolžan toženi stranki plačati 2.641,81 EUR stroškov postopka. Tožena stranka je dolžna na podlagi 15. člena ZST-1 plačati ustrezen del sodne takse, katere je bil tožnik oproščen (oprostitev za 1.339,50 EUR), in sicer v višini 375,06 EUR (28 %) na račun sodišča. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bila tožniku podeljena brezplačna pravna pomoč tudi za stroške izvedenca za varstvo pri delu (674,87 EUR) in za stroške izvedenca medicinske stroke (714,25 EUR). Iz sredstev Bpp je bilo iz tega naslova izplačanih skupno 1.389,12 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika, je tožena stranka dolžna plačniku Bpp povrniti 388,95 EUR.

27. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 37,7 %, zato ji je tožnik skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti del stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu z OT toženi stranki priznalo: nagrado za pritožbo 1.750 točk in materialne stroške 27,5 točk, skupaj 1.777,5 točk ali 815,87 EUR, z davkom na dodano vrednost 995,36 EUR. Glede na uspeh tožene stranke, ji je tožnik dolžan povrniti 375,25 EUR. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).