Jedro

Z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena (četudi prostovoljno), po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar z zahtevano začasno odredbo želi doseči pritožnik. To pomeni, da si pritožnik tudi ob morebitnem uspehu v tem pritožbenem postopku pravnega položaja ne more več izboljšati, saj sodišče prve stopnje zahtevane začasne odredbe ne more (več) izdati.

Navedbe toženke o plačilu zahtevanega zneska se neposredno nanašajo prav na vprašanje pravovarstvene potrebe za izdajo zahtevane začasne odredbe in jih je sodišče pri preizkusu obstoja pravnega interesa kot procesne predpostavke za odločanje o tej zahtevi dolžno upoštevati. Zato upoštevanju dejstev in okoliščin, pomembnih za izkazovanje pravnega interesa za odločanje o pritožnikovi zahtevi, ni mogoče ugovarjati s sklicevanjem na stališče sodišča prve stopnje (o njegovi pravilnosti se Vrhovno sodišče ne opredeljuje) glede pravočasnosti navedb strank v postopkih za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval začasno zadržanje izvršitve odločbe prvostopenjskega organa, št. 4260-9/2022/4 z dne 23. 8. 2022, s katero je tožniku kot zavezancu (imetniku dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti št. 38161-76/2020/6 z dne 9. 9. 2020, z veljavnostjo od 11. 9. 2020 do 14. 4. 2022) za leto 2022 naloženo plačilo v višini 97.875,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2023 navedla, da je tožnik zahtevani znesek že plačal in je torej izpodbijana odločba izvršena. Ker tožnik teh navedb ni prerekal, je sklepalo, da izdaja začasne odredbe ni več potrebna. Ne glede na navedeno, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe in izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi presoje, da s plačilom zahtevanega zneska ne bi prišlo do takšnega poslabšanja tožnikovega finančnega položaja, da bi to zanj pomenilo težko popravljivo škodo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe skupaj s stroškovno posledico ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča in da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je pri svoji odločitvi upoštevalo vlogo tožene stranke z dne 28. 3. 2023 (predloženo po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča dne 15. 3. 2023, tj. po prvi odločitvi v zvezi z začasno odredbo), četudi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pri razlogih za neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika pritožnika sprejelo stališče, da se pri izdaji začasne odredbe upoštevajo le trditve in dokazi, predlagani v zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma odgovoru nanjo. Trdi, da je sodišče svoje ugotovitve oprlo na trditve in dokaze tožene stranke, ki so prepozni, hkrati pa naj mu, s tem, ko mu je vlogo toženke posredovalo zgolj v vednost, ne bi bila dana možnost nanjo odgovoriti. Poudarja, da plačilo zneska nikakor ne pomeni, da posledice izvršitve ne bodo povzročile nepopravljive škode, saj z določenimi prerazporeditvami odlaša s plačilom drugih obveznosti, a bodo tudi tam upniki zahtevali plačilo, ki pa ga zaradi predmetnega spora ne bo mogel izvesti. Kot nerazumnega ocenjuje stališče sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da še hujši finančni položaj ne bo vplival na njegovo nadaljnje poslovanje. Sodišču očita, da ni upoštevalo prav tako nesporno ugotovljenega dejstva, da bi že brez plačila terjanega zneska moral izvesti ukrepe finančnega prestrukturiranja in sprejeti ukrepe za odpravo kapitalske neustreznosti, prav ta dejstva (že brez plačila terjanega zneska) pa kažejo, da je „zrel“ za postopek insolventnosti, kar bi ob plačilu terjanega zneska postalo še bolj verjetno. Navaja, da začetek postopka insolventnosti predstavlja težko popravljivo škodo.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo skupaj z zahtevkom za povrnitev stroškov kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki zanjo nima pravnega interesa (tretji odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To pomeni, da mora vlagatelj ves čas izkazovati pravovarstveno potrebo, da bi torej ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tem izboljšal pravni položaj.1

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je pritožnik obveznost, naloženo z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, že plačal. Z vidika vprašanja pravnega interesa kot procesne predpostavke za odločanje o tej pritožbi bi bile pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave pravno odločilne le, če bi pritožnik zatrjeval, da je bil prikrajšan za možnost uveljavljati, da izpodbijane odločbe ni izvršil, kot je to navajala tožena stranka v omenjeni pripravljalni vlogi. Tem navedbam in navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tem navedbam sledilo, pritožnik v pritožbi ne ugovarja, pojasnjuje le, da je bil celotni znesek2 prisiljen plačati, da bi se izognil prisilni izvršbi, ki bi brez dvoma vodila v njegov stečaj.

8. Odločba, ki jo pritožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je bila torej tudi po pritožnikovih navedbah že izvršena. Vrhovno sodišče pa je že večkrat sprejelo stališče,3 da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena (četudi prostovoljno), po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar z zahtevano začasno odredbo želi pritožnik doseči. To pomeni, da si pritožnik tudi ob morebitnem uspehu v tem pritožbenem postopku pravnega položaja ne more več izboljšati, saj sodišče prve stopnje zahtevane začasne odredbe ne more (več) izdati.

9. Na drugačno stališče ne morejo vplivati pritožbene navedbe o nedopustnem upoštevanju navedb o njegovem plačilu naložene obveznosti, ki jih je toženka navedla v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2023. Pravni interes je namreč procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Navedbe toženke o plačilu zahtevanega zneska pa se neposredno nanašajo prav na vprašanje pravovarstvene potrebe za izdajo zahtevane začasne odredbe in jih je sodišče pri preizkusu obstoja pravnega interesa kot procesne predpostavke za odločanje o tej zahtevi dolžno upoštevati. Zato upoštevanju dejstev in okoliščin, pomembnih za izkazovanje pravnega interesa za odločanje o pritožnikovi zahtevi, ni mogoče ugovarjati s sklicevanjem na stališče sodišča prve stopnje (o njegovi pravilnosti se Vrhovno sodišče ne opredeljuje) glede pravočasnosti navedb strank v postopkih za izdajo začasne odredbe.

10. Ker po navedenem pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, saj z njo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. npr.: Kerševan, E.: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 416. 2 Iz tožbenih navedb je razvidno, da je pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu plačal t. i. nesporni del v višini 978,75 EUR, iz pritožbenih navedb pa še, da je po prejemu sklepa Upravnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 9. 2. 2023 plačal še preostali del v višini 96.896,25 EUR. 3 Prim. s sklepi Vrhovnega sodišča I Up 979/2005 z dne 31. 8. 2005, I Up 482/2001 z dne 17. 5. 2001 ter I Up 34/2011 z dne 20. 1. 2011.