Jedro

Dokazovanje višine deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premoženja in nato odločilo, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka (za vsako od pravdnih strank do 1/2). Zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis solastninske pravice na stanovanju št. 17, J., L., je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 287.280 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakonska zveza pravdnih strank je bila ves čas na trhlih temeljih, zadnjih petnajst let pa ni bila skladna. Tožnica je pogosto izostajala z doma. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je za otroke skrbel toženec. Več kot tožnica je tudi prispeval k nastajanju in ohranitvi skupnega premoženja. Tožnica je pri nakupu stanovanja sodelovala, vendar le zato, da je pri nakupu pomagala toženi stranki. Stanovanja pa ni imela namena kupiti. Na stanovanju ji zato sodišče ne bi smelo priznati stvarnih pravic, ampak le obligacijske. V letu 1993 se je tožnica iz stanovanja izselila. Če pa bi stanovanje že spadalo v skupno premoženje, potem delež tožeče stranke ne more znašati 1/2. Sodišče je preveč verjelo tožnici. Ob razvezi zakonske zveze je imela tožnica prihranke v znesku 5.000 DEM, do katerih je lahko prišla le na ta način, da ni ničesar prispevala za hrano in druge skupne stroške. Nepravilna je tudi odločitev glede premičnih stvari, saj jih je tožnica nekaj odnesla, nekaj pa jih je toženec podaril hčerki ob njeni poroki. Glede premičnin sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v postopku niso bila ugotovljena vsa pravnoodločilna dejstva. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Netočna je revizijska trditev, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V obeh sodbah so navedena prav vsa pravnoodločilna dejstva, razlogi obeh sodb pa so jasni in razumljivi. Zato ni utemeljena sicer posebej nič obrazložena ali podrobneje opredeljena revizijska trditev, da ima "sodba zaradi pomanjkanja razlogov take pomanjkljivosti, da je sploh ni mogoče preizkusiti".

Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ob upoštevanju dejstev, ki so pravnoodločilna in v razlogih obeh sodb navedena, je po presoji revizijskega sodišča odločitev obeh sodišč tudi materialnopravno pravilna. Z revizijskimi trditvami, "da je toženec več prispeval k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja, da je bolj kot tožeča stranka skrbel za skupna otroka, več prispeval k skupnim stroškom itd." izpodbija tožena stranka v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno obeh sodišč. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki stanovanje kupili skupaj in v času trajanja njune zakonske zveze. Za plačilo kupnine sta si dobro polovico potrebnih sredstev sposodili, preostanek pa poravnali iz skupnih prihrankov. Stanovanje je bilo kupljeno v letu 1991, zakonska zveza pa razvezana v letu 1993. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišč, so bili dohodki pravdnih strank "praktično izenačeni", honorarno delo (čiščenje skupnih prostorov v hiši J. 17) pa sta si pravdni stranki razdelili na polovico (tožnica je čistila stopnice, toženec pa kletne prostore in steklene površine). Z denarjem, ki je bil pridobljen z dodatnim zaslužkom, so se plačevale položnice. Po ugotovitvah sodišč je gospodinjska dela v pretežni meri opravljala tožnica, njen prispevek k preživljanju skupnih otrok pa do razpada zakonske skupnosti ni bil nič manjši od toženčevega. Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po presoji revizijskega sodišča razmerje deležev pravdnih strank na premoženju, ki je bilo pridobljeno tekom trajanja zakonske skupnosti, ne more biti drugačno kot enako, tedaj za vsakega od nekdanjih zakonskih partnerjev 1/2. Na koncu revizije omenja tožena stranka tudi premično premoženje in očita sodiščema druge in prve stopnje, da sta glede tega premoženja izvedli postopek pomanjkljivo in s tem zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zakaj sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista zagrešili, je bilo že povedano. Revizijsko sodišče pri tem le še dodaja, da je toženec tekom postopka kar nekajkrat izrecno izjavil, "da problema v zvezi s premičnim premoženjem sploh ni, da so stvari, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbenem zahtevku, res skupno premoženje in da je delež tožeče stranke na tem premoženju 1/2" (npr. pripravljalni spis tožene stranke z dne 26.1.1996 - l. št. 34 pravdnega spisa, izjava tožene stranke na obravnavi dne 10.4.1996 - l. št. 82 pravdnega spisa). Ne povsem korektna je zato revizijska trditev, da sodišče glede premičnega premoženja, glede katerega sam toženec ni imel nobenih konkretnih ugovorov, "ni ugotovilo vseh dejstev, ki bi jih moralo, da bi lahko odločilo tudi o tem delu tožbenega zahtevka".

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).