Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za zahtevek za izpolnitev kakšne pogodbene obveznosti ( pacta sunt servanda ), pač pa gre za javnopravno (s citiranimi pr edpisi določeno) obveznost prispevati (plačevati) predpisane dajatve za odvajanje odpadnih voda v okolje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42838/2010 z dne 31. 3. 2010 ostane v veljavi za izterjavo zneska 63,62 EUR s pripadki (1. odstavek izreka) ter za plačilo izvršilnih stroškov 64,12 EUR (4. odstavek izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec uporabnik storitev javne službe (čiščenja odpadnih voda) po Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanja okolja in Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode Občine Dol ter kot uporabnik tudi zavezanec za plačilo okoljske dajatve in prispevka izvajalcu storitev (tožniku) v predpisanem delu (višina dajatve in prispevka ni sporna).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz (kot sam izrecno navaja) vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe (zavrnitev zahtevka tožnika). Navaja, da je do leta 2009 uporabljal deževnico, zato ni bil zavezan plačevati okoljske dajatve (ni bil priključen na javni vodovod). Tudi greznica ni bila in verjetno nikoli ne bo priključena na čistilno napravo; čiščenje občasno opravi kmet, ki vsebino porabi (za zalivanje travnikov). Tožencu še nihče ni razumno pojasnil (tudi sodišče ne), zakaj je zavezan plačevati okoljsko dajatev za obdobje, ko mu Občina Dol pri Ljubljani ni nudila osnovne človekove dobrine, vode.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, tožencu pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja predvsem očitek napačne materialnopravne presoje, pri tem pa opozarja na določbe 10. in 34. člena citirane uredbe. Okoljska dajatev ni cena storitve izvajanja javne službe, ampak plačilo (javna dajatev – taksa) za odvajanje odpadnih voda. To dajatev morajo plačevati vsi, ne pa le tisti, ki so priključeni na javni vodovod in kanalizacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),(1) v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (2) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (v bistvenem so povzeta v tč. 1 te obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev ter grajo ocene (ne)pomembnosti zatrjevanih dejstev (tako v procesnem kot dejanskem smislu), ni moglo in smelo upoštevati.

Sicer pa glede pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik kakšnih procesnih kršitev ne zatrjuje, kakšnih pro cesnih kršitev , ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti,(3) pa ni ugotovilo. Glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava (materialnopravne presoje) pa v obravnavani zadevi seveda ne gre za zahtevek za izpolnitev kakšne pogodbene obveznosti ( pacta sunt servanda ), kot utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, pač pa gre za javnopravno (s citiranimi predpisi določeno) obveznost prispevati (plačevati) predpisane dajatve

za odvajanje odpadnih voda v okolje .(4) To je razlog, zaradi katerega je toženec zavezan plačevati okoljsko dajatev (za obdobje, ko mu Občina Dol pri Ljubljani ni nudila osnovne človekove dobrine, vode).(5) Ker toženec ne le da ne trdi, da odpadnih voda ne odvaja v okolje, temveč celo zatrjuje nasprotno (za fekalije – vsebino njegove greznice), je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke je odpadla, saj jih toženec ni uveljavljal, stroški, katerih povrnitev je uveljavljal, pa tožnik ni imel. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

(2) Podčrtalo pritožbeno sodišče. (3) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.

(4) Podčrtalo pritožbeno sodišče; poraba pitne vode kot kriterij določitve višine toženčeve obveznosti je pri tožencu fiktivna (ker pitne vode iz javnega vodovodnega omrežja ne uporablja - ni priključen na javni vodovod);

(5) To je tožencu razumno in jasno pojasnilo že sodišče prve stopnje; temu nasproten pritožbeni očitek kaže, da toženec sodbe ali ni ali ni dovolj skrbno prebral (tako kot to velja tudi glede pritožbenih razlogov).