Jedro

Pogoji za priznanje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo so tako naslednji: kmet se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim ali glavnim poklicem; kmet je bil zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti; morali so biti plačani vsi prispevki iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.

Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 165. člena ZPIZ/83, po katerem se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemnik kmečkega gospodarstva, kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti, saj mora biti oseba ob vložitvi zahteve zavarovana na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. S strani sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob vložitvi zahteve zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ter tako ne izpolnjuje že prvega izmed komulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 9. 5. 2018 in 8. 12. 2017 ter se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba šteje čas prebit v starostnem zavarovanju kmetov od 1. 7. 1975 do 9. 12. 1975 in od 8. 3. 1977 do 1. 1. 1984. Ugotovilo je, da tožnik v spornem obdobju ni bil lastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča večjega od 1 ha, zavezanec za plačilo davkov osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti je bil tožnikov dedek A.A. ter tako tožnik ni izpolnjeval pogojev določenih v 164. členu ZPIZ/83, niti pogojev določenih v 165. členu ZPIZ/83. 2. Zoper sodbo se zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je bil lastnik 58,82 arov kmetijskega zemljišča že od leta 1967, v obdobju od leta 1975 do leta 2002, pa na podlagi v letu 1975 sklenjene ustne pogodbe z materjo uživalec oziroma uporabnik vseh njenih kmetijskih zemljišč. Ustna pogodba se je obojestransko spoštovala in izvajala po dogovorjenih pogojih, ustna darilna pogodba je bila v letu 2002 sklenjena tudi pisno. Pogodba ima vse elemente zakupne pogodbe za kmetijska zemljišča in so se ta tožniku takrat izročila v rabo in uživanje. Sam je plačeval zakupnino na ta način, da je zakupodajalki plačeval vse življenjske stroške in zanjo skrbel. To je počel več kot 25 let, kot je zakonsko določena zakupna doba v smislu 40. člena ZKZ. Ker je v letu 1967 podedoval kmetijska zemljišča po očetu v izmeri 58,82 arov je po zakonu postal zavezanec za davek iz osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Bil pa je tudi dejanski zavezanec za osebni dohodek iz kmetijske dejavnosti za ostala kmetijska zemljišča kmetije, ker dohodka na kmetiji nihče drug ni ustvarjal in ga zaradi tega tudi ni mogel plačevati. A.A., ki naj bi bil zavezanec za davek iz osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, je leta 1974 predal kmetijo svoji hčerki B.B.. Vse to bi lahko potrdile in razjasnile priče C.C., D.D. ter B.B., ki kljub predlogu tožnika niso bile zaslišane. Prilaga pisni izjavi C.C. in D.D. s kopijama njihovih osebnih dokumentov, izjava B.B. je bila posredovana že v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da mu je v postopku bila kršena pravica do poštenega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Pritožnik še dodaja, da mu že nastaja škoda, ker se ne more upokojiti, s težavo pa opravlja dela v delovnem razmerju glede na zdravstvene težave.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ugotovljeno je bilo, tako s strani sodišča, kot tožene stranke, da je bil pritožnik v spornem obdobju lastnik oziroma solastnik kmetijskega zemljišča v skupni izmeri 58,82 arov, kar je manj kot 1 ha, da bi bil lahko zavarovanec po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Tudi pisni izjavi prič, ki ju je pritožnik priložil k vloženi pritožbi ne moreta dokazati zakupa kmetijskega zemljišča, saj bi morala biti zakupna pogodba sklenjena v pisni obliki. Pritožnika ni mogoče šteti za uživalca celotnega kmetijskega zemljišča v smislu ZSZK, ki je bilo v (so)lasti matere. Pritožnik ni v ničemer dokazal, da je bil zavezanec za davek od osebnega dohodka, še manj pa da je plačeval prispevke. V spornem obdobju je bil zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti njegov dedek, kar izhaja tudi iz potrdil FURS-a z dne 3. 10. 2017 in 25. 10. 2016. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl.). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitve pravice do poštenega obravnavanja tožniku, kakor to navaja pritožnik v pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo izpodbijano sodbo ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki prvostopnega sodišča, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. V izogib ponavljanja jih ne navaja znova.

7. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje: Tožnik v pritožbi zatrjuje, da mu je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do poštenega obravnavanja, pri tem sicer ne navaja v čem. Je pa iz pritožbenih navedb razvidno, da bi lahko priče C.C., D.D. in B.B., ki jih je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje predlagal da se zaslišijo kot priče lahko izpovedale glede tega, da je z materjo B.B. že v letu 1975 sklenil ustno pogodbo o prenosu kmetije in kmetijskih zemljišč, da so se mu izročila kmetijska zemljišča v rabo in uživanje, da je za zemljišča plačeval zakupnino ter da je bil dejanski zavezanec za osebni dohodek iz kmetijske dejavnosti za vsa kmetijska zemljišča. 8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje pritožnik brez ustrezne pisne pogodbe ne more uspešno zatrjevati uživanja oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin v lasti matere in tega pravno relevantnega dejstva ne more dokazovati s pričami. Po tedaj veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. SRS, št. 26/73 in nasl.) je v skladu s 30. členom (kasneje 37. oziroma 39. člen) morala biti zakupna pogodba kmetijskega zemljišča sklenjena v pisni obliki, saj v nasprotnem primeru ni imela pravnega učinka. Nadalje je iz tožnikove lastne izjave razvidno, da je bil v spornem obdobju zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti njegov dedek, kar izhaja tudi iz Potrdil FURS-a z dne 3. 10. 2017 in 25. 10. 2016. Tako, da pritožbeno sodišče šteje, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni kršilo tožniku pravico do poštenega obravnavanja.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbi 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), kjer je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja med drugim obsega tudi čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Določba odkazuje na uporabo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami). Po 164. členu ZPIZ/83 se je namreč v pokojninsko dobo zavarovanca starostnega zavarovanja kmetov kot zavarovalna doba štel čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (ZSZK, Ur. l. SRS, št. 13/1972 s spremembami) za katerega so bili plačani prispevki oziroma so bili prispevki zmanjšani ali oproščeni v skladu s predpisi, veljavnimi do 31. 12. 1983. V starostno zavarovanje kmetov, ki je temeljilo na lastništvu kmetij ter načelih ena kmetija, en prispevek, ena pokojnina, so bile glede na 17. člen ZSZK vključene osebe, ki so opravljale kmetijsko dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic. Štelo se je, da so osebe opravljale kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, če so se kot lastniki, solastniki, zakupniki ali uživalci kmetijskega zemljišča ukvarjali s kakršnokoli kmetijsko dejavnostjo in bile zavezanci za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti.

Pogoji za priznanje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo so tako naslednji: - kmet se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim ali glavnim poklicem; - kmet je bil zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti; - morali so biti plačani vsi prispevki iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.

Izhajajoč iz temeljnega pogoja opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica je sodna praksa, kar je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje in že toženec pred njim, zavzela stališče, da zavarovanec kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic lahko opravlja le pod pogojem, da kmetijsko zemljišče, katerega lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec je, in na katerem to kmetijsko dejavnost opravlja, veliko najmanj 1 ha. Najmanj takšna velikost kmetije oziroma kmetijskega zemljišča namreč zagotavlja zadostna sredstva za preživetje in hkrati pokojnine za starost. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik po očetovi smrti, od 1967. leta dalje, lastnik kmetijskega zemljišča v izmeri 58,82 arov, je glede na naveden pogoj velikosti kmetijskega zemljišča 1 ha pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnik ni bil zavarovanec po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov. Zmotno je stališče tožnika, da je bil s tem, ko je obdeloval celotno kmetijsko zemljišče, ki je bilo v lasti njegove matere uživalec celotnega kmetijskega zemljišča in je bil kot tak zavarovanec po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov.

9. Pritožbeno sodišče je že v točki 8. pojasnilo zakaj ni mogoče slediti pravnemu naziranju tožnika, da je bil zakupnik kmetijskih zemljišč, ki so bile v lasti njegove matere B.B.. Kot že navedeno je bil za starostno pokojnino zavarovan le kmet, ki je bil lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetije in je bil hkrati zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil zavezanec za ta davek tožnikov dedek. Po 8. členu ZSZK je posamezni kmetiji pripadalo v okviru obveznega starostnega zavarovanja kmetov le ena pokojnina. Pritožbeno sodišče tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožniku po določbi 164. člena ZPIZ/83 uveljavljenih obdobij ni mogoče priznati v pokojninsko dobo kot časa prebitega v starostnem zavarovanju kmetov.

10. Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 165. člena ZPIZ/83, po katerem se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemnik kmečkega gospodarstva, kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti, saj mora biti oseba ob vložitvi zahteve zavarovana na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. S strani sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob vložitvi zahteve zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ter tako ne izpolnjuje že prvega izmed komulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83. 11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbije in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.