Jedro

Odločba o prekršku ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu; v teh zadevah je sodno varstvo zagotovljeno z Zakonom o prekrških.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 42/2001-2 z dne 23.2.2001.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi prve tožene stranke z dne 12.12.1999, in odločbi druge tožene stranke z dne 29.9.2000, z 2. točko izreka pa zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Prva tožena stranka je z odločbo z dne 12.12.1999, izrekla tožeči stranki denarno kazen in varstvena ukrepa odvzema in prodaje blaga (pražene kave) ter prevoznega sredstva (M. R. M.) za carinski prekršek iz 4. točke 1. odstavka 170. člena Carinskega zakona (CZ) in ji naložila plačilo stroškov postopka. V pritožbenem postopku proti navedeni odločbi je druga tožena stranka z odločbo z dne 29.9.2000, zavrnila pritožbo tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) z obrazložitvijo, da odločba druge tožene stranke ni akt, ki ga je mogoče s tožbo izpodbijati v upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. in 3. odstavek 1. člena ZUS). V obravnavanem primeru je druga tožena stranka kot del sodne oblasti odločala o pritožbi zoper prvostopno odločbo o prekršku. To pomeni, da je imela tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v postopkih, predpisanih z Zakonom o prekrških Republike Slovenije (ZP), s katerim je predpisano tudi, da je odločbo Senata za prekrške mogoče izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom, in sicer z zahtevo za sodno varstvo. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrglo iz razloga, ker nista izpolnjena procesna predpogoja iz 69. člena ZUS, in sicer vložena tožba in predhodno predlaganje odložitve izpodbijanega akta po 30. členu ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijani sklep tako, da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe vzameta v obravnavanje ali pa pošljeta sodišču, ki je za to pristojno. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. V obravnavani zadevi je namreč na prvi stopnji odločil upravni organ, ki bi moral pri odločanju uporabljati pravila upravnega postopka. Zato ni pravilno, da je prva tožena stranka odločila po določbah ZP. Na prvi stopnji izreka prekrške sodnik za prekrške. Sodišče prve stopnje je napačno ravnalo, ko je presojalo zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah 69. člena ZUS.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožeče stranke. Za zavrženje je navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Mnenje tožeče stranke, da bi v obravnavanem primeru prva tožena stranka morala odločati po pravilih upravnega postopka, je zmotno. Prekrški se namreč izrekajo po postopku, ki je urejen v ZP. Z odločbo o prekršku se ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank, o čemer se odloča v upravnih stvareh po pravilih upravnega postopka, pač pa o kršitvah javnega reda, in sicer o obstoju prekrška, o odgovornosti storilca za storjen prekršek in o sankciji. Po 2. odstavku 258. člena ZP izrekajo prekrške na prvi stopnji tudi drugi organi, ki so z zakonom pooblaščeni, in ne samo sodnik za prekrške. Za vodenje carinskih prekrškov na prvi stopnji daje takšno pooblastilo prvi toženi stranki Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99) v 13. točki 12. člena v povezavi s 13. členom.

Po presoji pritožbenga sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z vidika procesnih predpogojev iz 69. člena ZUS. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča ti v obravnavani zadevi niso podani, je zahtevo tožeče stranke utemeljeno zavrglo in za zavrženje navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 73. člena ZUS.