Jedro

Med spremembami, ki vplivajo na upravičenost do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS je navedena tudi sprememba vrste periodičnega dohodka.

Opustitev tožnika glede sporočanja spremembe v njegovi pravni sferi se lahko odrazi le na že priznane pravice, ki so potekle s februarjem 2024. Le zgolj zaradi tožnikove opustitve pa avtomatično ne nastopi dolžnost CSD iz 42. člena ZUPJS, da bi o že priznanih pravicah odločil na novo z upoštevanjem spremembe periodičnega dohodka s prvim naslednjim mesecem po nastopu spremembe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo RS, Centra za socialno delo A. št.: ... z dne 6. 3. 2024 ter zadevo vrnilo tožencu v novo upravno odločanje. Hkrati je tožencu naložilo vračilo stroškov postopka v višini 615,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotnega in nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter odloči, da tožnik sam nosi stroške postopka, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3.Napačno je stališče sodišča, da se je v obravnavanem primeru materialni položaj družine občutno poslabšal zaradi tožnikovega dela v krajšem delovnem času in je podan enak dejanski stan, kot če bi tožnik prenehal prejemati periodični dohodek in pričel prejemati drugega, ki je bistveno nižji. Pri tožniku ni prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker bi moral pričeti z delom za najmanj polovični delovni čas, to je 20 ur tedensko, namesto 25 ur tedensko. Center za socialno delo A. je z odločbo z dne 6. 3. 2024 odločil, da je tožnik upravičen do otroškega dodatka od 1. 3. 2024 do 28. 2. 2025 v skupni višini 65,78 EUR mesečno in da je za isto obdobje upravičen do subvencije vrtca v višini 53 % cene programa, za drugega otroka pa je oproščen plačila vrtca. CSD je na podlagi 35.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev po uradni dolžnosti preveril pogoje za nadaljnje prejemanje letnih pravic, saj se je tožniku v mesecu februarju 2024 iztekla pravica do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca. Drugi odstavek 15. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, znižanega plačila vrtca in državne štipendije upošteva dohodek v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge, razen dohodkov iz 4., 8., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 12. člena tega zakona, ki se upoštevajo kot tekoči dohodki. Tretji odstavek 15. člena ZUPJS določa, da se upoštevajo podatki iz odločbe o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo zavezanci, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Kadar v času odločanja o pravicah iz drugega odstavka tega člena podatki za preteklo leto še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločbe o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, preračunani na raven preteklega koledarskega leta. Toženec je v mesecu februarju 2024 ob preverbi pogojev za nadaljnje prejemanje letnih pravic pravilno upošteval plačo, nadomestilo plače in povračilo stroškov v zvezi z delom v višini 17.491,91 EUR in druge dohodke iz delovnega razmerja v višini 12.758,24 EUR, vse za leto 2022, kar predstavlja predpreteklo leto, saj podatki o dohodkih za preteklo leto (leto 2023) v mesecu februarju 2024 še niso bili na voljo. Toženec soglaša s presojo sodišča v delu, da je pri tožniku prišlo do spremembe obsega delovnega časa, ko je tožnik od 1. 12. 2023 pričel z delom krajši delovni čas (25 ur namesto 20 ur), vendar pa ne soglaša z obrazložitvijo sodišča v nadaljevanju, da je pri tožniku prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka v skladu z 8. točko prvega odstavka 3. člena ZUPJS. V tem primeru se periodični dohodek, ki ga oseba ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se nov periodični dohodek na način, kot to velja za upoštevanje tekočih dohodkov. Skladno s tretjim odstavkom 42. člena ZUPJS bi moral tožnik o spremembi obsega delovnega časa obvestiti toženca v roku osmih dni. Tega tožnik ni storil. Bistveno znižanje periodičnega dohodka kot sprememba vrste periodičnega dohodka se lahko ugotavlja le na zahtevo stranke. Če bi tožnik sam sporočil spremembo obsega delovnega časa tožencu in bi hkrati uveljavljal bistveno znižanje periodičnega dohodka, bi toženec slednje upošteval v predsodnem postopku pri presoji upravičenosti do nadaljnjega prejemanja pravic iz javnih sredstev. Ker tožnik tega ni izpolnil, je toženec pri presoji upravičenosti do pravic iz javnih sredstev po uradni dolžnosti pravilno upošteval veljavne zakonske določbe ZUPJS. Ob odsotnosti podatkov iz odločb o odmeri dohodnine in podatkov iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto 2023 je toženec upošteval le podatke za predpreteklo leto 2022, ki so bili preračunani na raven preteklega koledarskega leta. Določilo 3. člena ZUPJS v 8. točki prvega odstavka natančno določa, kaj vse se šteje pod spremembo periodičnega dohodka, med drugim sprememba dohodkov zaradi dela za najmanj polovični oziroma polni delovni čas. Ker je tožnik nesporno začel delati krajši delovni čas v obsegu 25 ur in ne minimalno 20 ur, do spremembe vrste periodičnega dohodka ni prišlo in je toženec posledično pravilno upošteval dohodek tožnika za predpreteklo leto 2022. Tako v upravnem kot sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pričel delati za 25 ur in ne za 20 ur. V predsodnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da do spremembe vrste periodičnega dohodka ni prišlo. Posledično se ne upošteva tožnikov tekoči dohodek, ampak dohodek, ugotovljen na podlagi informativnega izračuna dohodnine oziroma dohodninske odločbe. Ker je CSD o pravicah tožnika odločal 6. 3. 2024 in podatki za leto 2023 še niso bili na voljo, je toženec pravilno upošteval dohodke za predpreteklo leto 2022. Sodišče je v izpodbijani sodbi 8. točko prvega odstavka 3. člena ZUPJS nepravilno uporabilo, prav tako je nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter se posledično v nadaljevanju tudi nepravilno sklicevalo na sedmi odstavek 15. člena ZUPJS, da je prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka ter da se zato periodični dohodek, ki ga tožnik ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni nov periodični dohodek na način, kot to velja za upoštevanje tekočih dohodkov (v povezavi s šestim odstavkom istega člena). Zaradi tega je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti ter vrniti tožencu v novo upravno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.: 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni bilo.

5.Sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe Centra za socialno delo A. št.: ... z dne 6. 3. 2024, s katero je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do otroškega dodatka v višini 65,78 EUR mesečno za obdobje od 1. 3. 2024 do 28. 2. 2025 ter da je za isto obdobje upravičen do subvencije vrtca za otroka B. B., za katerega se določi plačilo za program vrtca v višini 53 % cene programa, in za C. C., za katero je tožnik oproščen plačila vrtca. Sodišče je tožbo obravnavalo zaradi molka organa, saj je tožnik izkazal izpolnjenost pogojev, ki jih določa drugi odstavek 72. člena ZDSS‑1.

6.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je v tem socialnem sporu skladno s 13. členom ZUPJS potrebno upoštevati zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev.

7.Neutemeljen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, ki skuša opustitev obveznosti tožnika po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS vezati na postopanje toženca po uradni dolžnosti in upoštevanje dohodka, ugotovljenega na podlagi informativnega izračuna dohodnine oziroma dohodninske odločbe in ne njegovega tekočega dohodka. Sodišče je v 9. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da je med spremembami, ki vplivajo na upravičenost do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca po tretjem odstavku 42. člena ZUPJS navedena tudi sprememba vrste periodičnega dohodka. Povsem ustrezna je navezava sodišča na 8. točko prvega odstavka 3. člena ZUPJS, ki med drugim kot spremembo vrste periodičnega dohodka šteje tudi izgubo ali začetek prejemanja plače. Nadalje je razumljivo v 11. točki pojasnilo, da je potrebno šteti, da je pri tožniku prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka v skladu z 8. točko prvega odstavka 3. člena ZUPJS, saj je iz tožnikove izpovedbe in obrazca M-1 z dne 12. 12. 2023 razvidno, da je s 1. 12. 2023 tožnik iz polnega delovnega časa 40 ur tedensko prešel na krajši delovni čas 25 ur tedensko.

8.Pri tem ne more biti ključna pritožbena trditev, da se znižanje periodičnega dohodka skladno s 13. členom ZUPJS kot sprememba vrste periodičnega dohodka lahko ugotavlja le na zahtevo stranke. Prepričljivo je pojasnilo sodišča v 11. točki, da se opustitev tožnika glede sporočanja spremembe v njegovi pravni sferi lahko odrazi le na že priznane pravice, ki so potekle s februarjem 2024. Le zgolj zaradi tožnikove opustitve pa avtomatično ne nastopi dolžnost CSD iz 42. člena ZUPJS, da bi o že priznanih pravicah odločil na novo z upoštevanjem spremembe periodičnega dohodka s prvim naslednjim mesecem po nastopu spremembe, kot skuša predstaviti toženec. Že zaradi izteka pravic februarja 2024, kot pravilno ugotavlja sodišče v 12. točki obrazložitve, je nastopila obveznost CSD, da na podlagi 35.a člena ZUPJS po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje pogojev za nadaljnje prejemanje pravic, za obdobje, ki je predmet izpodbijane prvostopenjske odločbe.

9.Zato je povsem ustrezna navezava sodišča v 14. točki obrazložitve na stališče VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 130/2016 z dne 25. 10. 2016, da prenehanje prejemanja periodičnega dohodka pomeni, da oseba ne prejema nobenega novega periodičnega dohodka, ki bi pomenil nadomestitev prejšnjega periodičnega dohodka v enakih ali podobnih zneskih. Za različno obravnavo upravičencev pri ugotavljanju materialnega položaja glede na to, ali izgubijo periodični dohodek ali pa se ta bistveno zmanjša tako ni razumnega razloga. Ključno je, da je v obeh primerih spremenjen materialni položaj upravičencev, saj bi v nasprotnem primeru lahko različna obravnava predstavljala kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave RS. Ker ustaljena ustavno sodna presoja načela enakosti pred zakonom veleva, da je potrebno bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako, je neutemeljen očitek toženca, da bi lahko bistveno znižanje periodičnega dohodka kot spremembo vrste periodičnega dohodka v predsodnem postopku ugotavljali le v primeru, v kolikor bi slednje zahtevala stranka.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neuporabljivem določilu 3. člena ZUPJS iz 8. točke prvega odstavka v tem sporu, ker je tožnik pričel s krajšim delovnim časom v obsegu 25 ur in ne 20 ur, kot to določa zakon. Sodišče je v 19. točki povsem prepričljivo odgovorilo na ta očitek toženca, saj je bistveno, da gre za spremembo dohodka zaradi dela za najmanj polovični oziroma polni delovni čas. Upoštevajoč navedeno, je pravilen dokazni zaključek sodišča v 19. točki obrazložitve, da se je tožniku zaradi izplačila plače zaradi dela v krajšem delovnem času 25 ur tedensko od 1. 12. 2023 dalje, namesto za polni delovni čas 40 ur tedensko, materialni položaj družine občutno poslabšal, kar predstavlja enak dejanski stan, kot če bi tožnik prenehal prejemati periodični dohodek in pričel prejemati drugega, ki je bistveno nižji. Ker je izpolnjen zakonski dejanski stan iz sedmega odstavka 15. člena ZUPJS, je potrebno šteti, da je pri tožniku prišlo do spremembe vrste periodičnega dohodka. Zaradi slednjega mora toženec v ponovljenem postopku ugotoviti nov periodični dohodek tožnika za sporno obdobje na način, kot to velja za upoštevanje tekočih dohodkov skladno s šestim in sedmim odstavkom 15. člena ZUPJS.

11.Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Toženec vztraja, da je, ker tožnik ni sporočil spremembe vrste periodičnega dohodka zaradi izgube ali začetka prejemanja plače v roku osmih dni od dneva, ko je sprememba nastala ali je zanjo izvedel, potrebno postopati po drugem odstavku 15. člena ZUPJS ter upoštevati podatke o dohodkih iz odločb o odmeri dohodnine oziroma podatke iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, saj podatki za preteklo leto v času odločanja še niso bili na voljo.

2Opustitev sporočila spremembe obsega delovnega časa v roku osmih dni.

3Skladno s 50. in 51. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih s 1. 12. 2023 nastopil z delom za krajši delovni čas 25 ur tedensko.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 3, 3/1, 3/1-8, 13, 15, 15/2, 15/7, 35a, 42, 42/3 Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (2014) - ZSDP-1 - člen 50, 51 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.