Jedro

Ustavno sodišče je že pojasnilo, da zakonodajalec lahko predpiše obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 10. 2021. 2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva in načela enakosti pred zakonom pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v pritožbi pravzaprav očitala zgolj domnevno protiustavnost (kršitev 22., 23. oziroma 25. člena Ustave RS) zakonske ureditve, po kateri mora biti sodna taksa za pritožbo plačana že ob napovedi pritožbe (prvi odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s tedaj1 veljavno 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah).

5. Sodnik je po določbi 125. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih pri svojem delu vezan na ustavo in zakon. Po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in z zahtevo začeti postopek za presojo njegove ustavnosti. V obravnavani zadevi ne gre za takšno stanje.

6. V odločbi U-I-77/2012 in Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče že pojasnilo, da zakonodajalec lahko predpiše obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka. Glede na navedeno po presoji višjega sodišča ne gre za neustavno ureditev, da se plačilo sodne takse zahteva ob napovedi pritožbe.

7. Nadalje je Ustavno sodišče tudi že pojasnilo, da ni v nasprotju z Ustavo ureditev, ki meritorno odločanje o tožbi pogojuje s plačilom sodne takse in da a fortiori tudi plačilo sodne takse za odločanje o pritožbi ni protiustavno. Če že plačilo sodne takse za vložitev tožbe kot začetka postopka sodnega varstva ni protiustavno, potem ne more biti protiustavno niti plačilo sodne takse za odločanje o pritožbi.

8. Na podlagi navedenega se pritožbene navedbe tožene stranke izkažejo za neutemeljene.

9. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Z novelo ZST-1D, ki je začela veljati 12. 1. 2022, je bila določba 5. člena ZST-1 spremenjena, tako, da gre v času odločanja višjega sodišča za 19. točko prvega odstavka ZST-1, sicer z isto vsebino.