Jedro

Medtem ko je bilo toženo na pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, se pravi na podlagi 21. člena ZTLR in glede na zatrjevano skupno gradnjo po določilih 24. do 26. člena ZTLR, pa je prvo sodišče štelo, ne da bi to pojasnilo, da se vtožuje pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora, pravnega posla, za kar je zakonska podlaga v prvem odstavku 20. člena in podrobneje izpeljana v 33. do 35. členu ZTLR. Gre za odločanje o nečem drugem (aliud) in potemtakem za prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP in torej za odločanje extra petitum. V takšnih primerih gre za bistveno kršitev procesnih določb absolutne narave, na katero pa pazi sodišče le na zahtevo stranke (tretji odstavek 365. člena ZPP). Tožena stranka takšne zahteve ni postavila. Še več, sprejela je s prvostopno sodbo ponujeno dejansko podlago in svoje pritožbene navedbe usmerila nanjo. Tako je sprejela prekoračitev in (ex post) sanirala to kršitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je pokojni S. K., mož tožnice oziroma oče tožnika, po katerem teče zapuščinski postopek, postal po samem zakonu s skupno graditvijo stanovanjske hiše v L., S. na parc. št... k.o... solastnik najmanj do nerazdeljene polovice te nepremičnine s funkcionalnim zemljiščem, ter toženki naložilo, da izstavi tožnikoma ustrezno zemljiškoknjižno listino. Izhajalo je iz materialnopravne podlage, po kateri se pridobi lastninska pravica tudi s pravnim poslom (prvi odstavek 20. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) oziroma konkretno z dogovorom o skupni gradnji s ciljem, naj bo stvar skupna. Ni bilo niti takšnega dogovora, da bi bil pokojnikov vložek le finančni. Res je izvršil nekaj plačil manjšega obsega, vendar je bila to pomoč toženki kot edini investitorki. Med toženko in pokojnikom tudi ni bilo trajne ekonomske skupnosti. Toženka je razpolagala z zadostnimi sredstvi za etapno gradnjo hiše (od 1985 do 1994).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Kot odločilnega pomena za rešitev tega spora je štelo vprašanje, ali je obstajal dogovor med toženko in pokojnikom o skupni gradnji. Ker tega ni bilo, tudi ni pomembno ugotavljati, koliko je bila hiša vredna in koliko je pokojnik vlagal. Da ni bilo dogovora, je mogoče sklepati tudi po tem, da se pokojnik ni razvezal s tožnico in da ni imel namena osnovati s toženko takšne skupnosti, ki bi imela zanjo pravne posledice.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je prvostopno sodišče brez podlage in zaradi zmotne interpretacije dokazov ugotovilo, da med toženko in pokojnim S. K. ni bilo dogovora o skupni gradnji. Opisuje, koliko in kako je slednji vlagal v gradnjo in kako so njegovi znanci gledali na to. Očitno je sodišče in toženko zavedlo dejstvo, da ni bilo pisnega sporazuma o gradnji. Dogovor je neizpodbitno dokazan, saj je pokojnik živel s toženko do svoje smrti in tega ni skrival pred tožnikoma. Govoril je, da se bo preselil v L. Tožeča stranka je predlagala številne priče, ki bi povedale, da jim je pokojnik pravil o življenjski in ekonomski skupnosti s toženko. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nujno bi bilo izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bo ugotovil vrednost sporne stavbe, ki je velika. Pokojnik je bil sicer relativno premožen, ne pa toliko, da bi partnerici gradil hišo, pri tem pa si ne bi kaj izgovoril zase.

Gotovo je računal s tem, da se bo razvezal in poročil s toženko, pa ga je prehitela smrt. Izpodbijana sodba je izjemno krivična.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je gradila svoj tožbeni zahtevek, ne le s tožbo marveč tudi s kasnejšimi vlogami, na dejanski podlagi pokojnikove in toženkine skupne gradnje hiše na toženkinem zemljišču. Zato naj bi pokojnik pridobil že na podlagi zakona lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je mimo te dejanske podlage štelo, da tožeča stranka uveljavlja pokojnikovo pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora, torej s pravnim poslom. Medtem ko je bilo torej toženo na pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (ta opredelitev je bila zapisana ne le v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 21.3.1997, marveč celo v samem tožbenem zahtevku), se pravi na podlagi 21. člena ZTLR in glede na zatrjevano skupno gradnjo po določilih 24. do 26. člena ZTLR, pa je prvo sodišče štelo, ne da bi to pojasnilo, da se vtožuje pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora, pravnega posla, za kar je zakonska podlaga v prvem odstavku 20. člena in podrobneje izpeljana v 33. do 35. členu ZTLR. Gre za odločanje o nečem drugem (aliud) in potemtakem za prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP in torej za odločanje extra petitum. V takšnih primerih gre za bistveno kršitev procesnih določb absolutne narave, na katero pa pazi sodišče le na zahtevo stranke (tretji odstavek 365. člena ZPP). Tožena stranka takšne zahteve ni postavila. Še več, sprejela je s prvostopno sodbo ponujeno dejansko podlago in svoje pritožbene navedbe usmerila nanjo. Tako je sprejela prekoračitev in (ex post) sanirala to kršitev. S tem je zaprla možnosti instančnemu in revizijskemu sodišču, da bi obravnavali to procesno kršitev in z vidika prvotno postavljene dejanske podlage materialnopravno presodili prvostopno odločbo.

Ob takšnem stanju stvari se pokažejo kot neutemeljeni revizijski procesni očitki, češ da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke in dokazne predloge, saj je pritožbeno sodišče utemeljeno štelo kot prvo, bistveno vprašanje, ali je med pokojnikom in toženko obstajal ustrezen dogovor kot podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice. Ko je dobilo v izpodbijani sodbi negativen odgovor, hkrati pa je spoznalo, da je to dejansko vprašanje pravilno ugotovljeno, se mu res ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanji, načetimi s pritožbo, ali je pomemben usten ali pisen dogovor; kakšna je bila življenjska in ekonomska skupnost pokojnika in toženke in ali bi kazalo v zvezi s tem še zasliševati priče; ali pritegniti izvedenca gradbene stroke, da bi ugotovil vrednost hiše in finančne sposobnosti toženke; ali je imela toženka na voljo toliko posojil ipd. Pritožbeno sodišče mora namreč presoditi le tiste pritožbene navedbe in s tem odgovoriti nanje, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Tako očitanih procesnih kršitev ni.

Ko revizija opisuje dogajanja v zvezi z odnosi med pokojnikom in toženko in trdi, da je dogovor med njima obstajal, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kot nepravilno in nepopolno, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato na te trditve ne bo odgovora.

V čem naj bi bilo kršeno materialno pravo, revizija niti ne pove. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo ta vidik in pri tem ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, kar sicer revizija posebej graja, da pokojnik in toženka nista uredila svojega medsebojnega razmerja. Pri tem so pomembne okoliščine, da je njuna zveza trajala 20 let, da se pokojnik navzlic temu ni razvezal, nadalje, da je vzdrževal stike s tožnikoma in podobno. Revizija ima sicer delno prav, da se lahko pri dveh partnerjih, ki gradita hišo, domneva njun medsebojni dogovor o tem in o bodočih (so)lastninskih razmerjih, toda ob opisanih okoliščinah v obravnavanem primeru takšna domneva ni utemeljena. Zato bi moral obstajati izrecen dogovor o tem, da bi pokojnik postal solastnik, takšnega dogovora pa nižji sodišči nista ugotovili in na to dejansko ugotovitev je vezano tudi revizijsko sodišče. Pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom torej ni bilo.

Uveljavljanih in uradno preizkušenih revizijskih razlogov torej ni. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).