Jedro

V času trajanja izvenzakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu, ali na zahtevo drugega partnerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “Zavrne se tožbeni zahtevek po katerem naj se: 1. Ugotovi se, da solastni delež v razmerju 7/10 do celote na stanovanju ident. št. 6.E, stanovanje št. 6 v 1. nadstropju v izmeri 64,74 m2 s kletnimi prostori v izmeri 3,60 m2, vpisano v podvložek, št. .. k.o. R. S., pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah vknjižena lastninska pravica za H. P., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. 2. Delež vsake izmed pravdnih strank na skupnem premoženju, opredeljen v 1. točki tega izreka, znaša polovico celote.” Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.362,13 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.543,80 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, tožeča stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pritožba zoper sklep z dne 9. 12. 2014 se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo P 884/2013 z dne 18. 9. 2013 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da solastni delež v razmerju 7/10 celote na stanovanju ident. št. 6.E, stanovanje št. 6 v I. nadstropju v izmeri 64,74 m2 s kletnimi prostori v izmeri 3,60 m2, vpisano v podvložek, št. ... k.o. R. S., pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah vknjižena lastninska pravica za H. P., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Na skupnem premoženju opredeljenem v točki I. izreka znaša solastninski delež tožnika 75 % oziroma 75/100, solastniški delež toženke pa 25 % oziroma 25/100 celote. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi vložene nasprotne tožbe tožeče stranke najprej ugotovilo, da predmet pravdnega postopka pod opr. št. P 624/2005 ni bil samo delež na predmetnem stanovanju 3/10 celote, temveč tudi nepremičnina S. S., ter osebni avtomobil. Sodišče je tako v predhodni pravdi določilo deleže strank na tedaj obravnavanih predmetih skupnega premoženja, ter ob upoštevanju ugotovljenih denarnih in nedenarnih prispevkov pravdnih strank k skupnemu premoženju razsodilo, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 25 %, delež tožnika pa 75 %. Ker pa odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja, zato ne preprečuje nove pravde na ugotovitev, da še druga stvar v konkretnem primeru 7/10 stanovanja spada v skupno premoženje. Ker pa velja načelo enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja, je sodišče v tem konkretnem pravdnem postopku, ko je predmet skupnega premoženja 7/10 celote predmetnega stanovanja, določilo deleža v razmerju 25 : 75, saj konkretni primer ne predstavlja izjeme, ki bi vodila do drugačnega deleža strank na tem predmetu, kot pa na ostalem skupnem premoženju. Tožnica je sicer pred nastankom zunajzakonske skupnosti pridobila posebno premoženje, ki ga je delno vložila v nakup predmetnega stanovanja, vendar slednjega ni vložila v bistveno večjem obsegu kot tožnik, da bi ji iz tega naslova bilo priznati drugačen delež kot na preostalem skupnem premoženju. Sodišče nadalje ugotavlja, da zapis solastniških deležev, da se vknjiži lastninska pravica na H. P. do 7/10 in na I. K. 3/10 celote, ki je bil podlaga za pridobitev solastninske pravice na predmetni nepremičnini, ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma in ne more vplivati na višino deleža po 59. členu ZZZDR. Ker sporazum ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, pomanjkljive obličnosti ni mogoče reševati s pomočjo teorije o realizaciji. Glede na že v prejšnji pravdi pod opr. št. P 624/2005 ugotovljeno dejstvo, da del obravnavanega predmetnega stanovanja (30/10 od celote) predstavlja skupno premoženje, glede na to, da stvar v pravni sferi predstavlja skupek pravic oziroma upravičenj, sodišče ugotavlja in zaključuje, da je tudi v konkretni pravdi obravnavani del predmetnega stanovanja 7/10 od celote, pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah vknjižena lastninska pravica za H. P., skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče je zaključilo, da je ugovor toženke, da je 7/10 njeno posebno premoženje neutemeljen. Sodišče se v dokaznem postopku v tej pravdi ni ukvarjalo z dejanskim ugotavljanjem deležev na tem elementu skupnega premoženja, kar tudi ni bilo potrebno, ampak je razsodilo glede na že pravnomočno določena deleža na skupnem premoženju v predhodni pravdi opr. št. P 634/2005. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da pravnomočno določen delež pravdnih strank na skupnem premoženju in sicer delež toženke 25 % in tožnika 75 %, velja tudi za obravnavani del predmetnega stanovanja (7/10 od celote). O stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. S sklepom z dne 9. 12. 2014 je sklenilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks za postopek s pritožbo ne ugodi. Toženi stranki pa se dovoli obročno plačilo zapadle sodne takse za postopek s pritožbo v višini 702,00 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih tako, da prvi obrok v višini 117,00 EUR zapade v plačilo v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, naslednji obroki pa v vsakokratni višini 117,00 EUR, na isti dan naslednjega meseca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da s plačilom sodne takse toženka ne bo ogrožena v njenem preživljanju, saj presega dvakratni minimalni dohodek, ki od 1. 8. 2014 znaša 269,00 EUR. Upoštevaje navedeno sodišče ugotavlja, da s plačilom sodne takse v celotnem znesku ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožena stranka preživlja, zato je odločilo, da toženka ni upravičena do delne oprostitve plačila sodne takse po drugem odstavku 11. člena ZST-1. Dovolilo pa je obročno plačilo sodne takse po tretjem odstavku 11. člena ZST-1. 3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. S presojo aneksa k št. 1 k kupoprodajni pogodbi je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ki ni veljala v času, ko je bil ta aneks sklenjen. Zakon o notariatu, na katerega se izpodbijana sodba sklicuje in se opira v svoji odločitvi, je bil v Republiki Sloveniji prvič objavljen dne 10. 3. 1994 in je začel veljati dne 9. 4. 1994. Predmetni aneks št. 1 k kupoprodajni pogodbi je bil sklenjen dne 10. 2. 1992. O slednjem datumu izpodbijana sodba sicer namerne moči, ker je to pomembno dejstvo za uporabo pravilnega materialnega predpisa. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Leta 1992 pravdni stranki niti pojmovno, niti teoretično nista mogli skleniti sporazuma oziroma aneks št. 1 v obliki notarskega zapisa, ker je to obliko prvič v RS predvidel Zakon o notariatu, ki je začel veljati leta 1994. S tem je sodišče tudi kršilo 155. člen Ustave RS. Tudi trditev sodišča v izpodbijani sodbi, da je toženka navajala, da je bilo skupno stanovanje razdeljeno že z določitvijo deležev k aneksu št. 1 k kupoprodajni pogodbi, je protispisna. Toženka ni nikoli navajala, niti da je predmetno stanovanje skupno, niti da je bilo razdeljeno z aneksom. Navajala je, da je predmetnih 7/10 njeno posebno premoženje, tožnikove 3/10 pa skupno premoženje, ker je bilo plačano s kreditom, ki je bil odplačan tekom trajanja skupnosti. Slednje, da je bilo stanovanje razdeljeno z aneksom je zaključilo to isto sodišče v prejšnji pravdi. Sedaj pa isto sodišče z izpodbijano sodbo ugotavlja, da je takšno stališče istega sodišča, s katerim je soglašalo tudi Višje sodišče v Celju napačno. V izpodbijani sodbi je podano tudi odločilno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V 10. točki obrazložitve je naslovno sodišče navedlo evidentno neresnično dejstvo, ki naj bi izhajalo iz listin v prejšnji pravdi opr. št. P 624/2005, da je bilo v prejšnji pravdi ugotovljeno, da 3/10 predmetnega stanovanja predstavlja skupno premoženje. V prejšnji pravdi je bil zahtevek na ugotovitev, da 3/10 predmetnega stanovanja predstavlja skupno premoženje pravnomočno zavrnjen. To je razvidno iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 624/2005 z dne 14. 1. 2013 in sodbe Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 468/2013 z dne 17. 10. 2013, ki sta v spisu. Prav iz tega napačno ugotovljenega dejstva pa izpodbijana sodba gradi svojo odločitev, da je tudi 7/10 tega stanovanja skupno premoženje pravdnih strank, torej zaradi tega, ker naj bi sodišče v prejšnji pravdi ugotovilo, da je 3/10 tega istega stanovanja že skupno premoženje. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi prekoračilo tožbeni zahtevek (ultra petitum), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Odločilo je o nečem, o 25 % od 7/10 predmetnega stanovanja, o čemer sploh ni bilo postavljenega nobenega zahtevka. Postavljen je bil dajatveni zahtevek za 50 % od 7/10 stanovanja, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo prisodilo dajatev 75 % od 7/10 stanovanja. Izpodbijana sodba molči o tem, v kakšnem obsegu je toženka vložila svojo posebno premoženje v predmetno stanovanje in v kakšnem obsegu in katero posebno premoženje je tožnik vložil v to stanovanje, te ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. V prejšnji pravdi so bila relevantna dejstva za določitev velikosti deležev na skupnem premoženju drugače ugotovljena, kot v predmetni pravdi. Zlasti odločilna dejstva, da aneks št. 1 predstavlja sporazum, s katerim je bilo skupno premoženje na predmetnem stanovanju že razdeljeno. Zaradi ugotovitve v prejšnji pravdi, da je toženka iz prejete kupnine od hiše na Gorenjskem plačala stanovanje, za kar je porabila 304.393,00 SIT je bil v prejšnji pravdi njen prispevek v ostalo skupno premoženje ovrednoten tako nizko, torej le 25 %. Če pa bi sodišče spoznalo oziroma izhajalo iz predpostavke, kakor jo je določilo sodišče v tej pravdi, izpodbijani sodbi, da je 7/10 stanovanja tudi skupno premoženje, pri tem bi sodišče moralo celotno kupnino od hiše na Gorenjskem upoštevati kot toženkin vložek v celotno skupno premoženje in bi bil posledično temu njen delež na celotnem skupnem premoženju ustrezno večji. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izrek izpodbijane sodbe je tudi nemogoč in neizvršljiv. Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev.

4. Pritožbo podaja tudi zoper sklep o obročnem odplačevanju sodne takse. V tej zvezi navaja, da naslovno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka s sklepi naslovnega sodišča zavezana k obročnemu mesečnemu plačilu več sodnih taks. Tako je po sklepu naslovnega sodišča opr. št. P 624/2005 z dne 5. 3. 2014, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 208/2014 z dne 5. 8. 2014, toženka dolžna mesečno plačevati 49,40 EUR za predlog za dopustitev revizije, ki je bil uspešen. Toženki je bila dopuščena revizija zoper sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 468/2013 z dne 17. 10. 2013, zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Toženki pa je bilo omogočeno obročno plačevati mesečno takso v znesku 84,00 EUR, torej dosedaj mora skupno plačevati 133,40 EUR. Ker pa je z izpodbijano odločitvijo naloženo še obročno plačilo takse za pritožbeni postopek v mesečnem znesku 117,00 EUR, je torej mesečna obveznost iz naslova sodnih taks že kar 250,40 EUR. Tega toženka ne zmore z mesečnim zneskom prihodkov, ki bi toženki ostal po plačilu navedenih taks, to je 370,00 EUR, toženka ne more plačati niti položnic, to je rednih mesečnih stroškov za kurjavo, elektriko, komunalne storitve, upravnika, telefon, RTV, davke, zavarovanja, nakar ji za prehrano, osebno higieno, obleko, obutev, čistila in zdravila ne ostane nič. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodi in se toženko delno oprosti plačila sodnih taks, v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZST-1. 5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

6. V odgovoru tožeča stranka navaja, da držijo pritožbene navedbe, da je bil Zakon o notariatu objavljen v Uradnem listu RS, št. 13/94 dne 10. 3. 1994 in da se je sodišče nanj v točki 9. sodbe sklicevalo napačno, vendar pa to ne vpliva na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zato tudi v času sklenitve kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja in Aneksa št. 1 Zakona o notariatu ni veljal, je vendarle veljal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa obliko sklenitve sporazuma o razdelitvi premoženja med zakoncema. Sodišče je v prejšnji pravdi P 624/2005 res zaključilo, da je bilo predmetno stanovanje razdeljeno že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in Aneksa št. 1. Ugotovitev, da je toženka sicer pred nastankom zunajzakonske skupnosti pridobila posebno premoženje, ki ga je delno vložila v nakup predmetnega stanovanja, vendar slednjega ni vložila v bistveno večjem obsegu kot tožnik, da bi ji iz tega naslova bilo priznan drugačen delež kot na ostalem skupnem premoženju nerazumljiva in dokazno utemeljena. Pritožba se povsem neupravičeno sklicuje tudi na v pravdi P 624/2005, zavzeto stališče, da so bili deleži na stanovanju med pravdnima strankama določeni s kupoprodajno pogodbo in aneksom. Za takšno stališče se je vseskozi zavzemala tožeča stranka, nasprotovala pa mu je tožena. Tudi pri vložitvi tožbe je tožeča stranka to dejstvo izpostavila in povedala, da tožbo vlaga iz previdnosti. Ko je sodišče v pravdi P 624/2005 sprejelo stališče, da so bili deleži na stanovanju med pravdnima strankama že določeni je celo tožbo umaknila, pa je tožena stranka vztrajala pri tem, da sodišče razsodi. Sodišče ni moglo celotno kupnino od hiše na Gorenjskem upoštevati kot toženkin vložek v celotno skupno premoženje, ker toženka tega niti ni zatrjevala niti dokazovala. Pravilna je tudi odločitev glede stroškov, nastalih na prvi stopnji.

7. Pritožba glede sodbe je utemeljena, pritožba glede sklepa pa je neutemeljena.

8. Najprej je potrebno slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je odločilo, da znaša delež na skupnem premoženju, opredeljenem v točki I. tega sklepa solastniški delež tožnika 75 % oziroma 75/100, solastniški delež toženke pa 25 % oziroma 25/100 celote. Tožeča stranka pa je v dajatvenem delu, to je točki II. tožbe zahtevala, da znaša delež vsake izmed pravdnih strank na skupnem premoženju, to je na 7/10 predmetnega stanovanja le ½ celote.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v 9. točki obrazložitve zapisalo, da zakonca oziroma zunajzakonska partnerja, sicer lahko skupno premoženje sporazumno razdelita (drugi odstavek 58. člena ZZZDR), vendar mora biti takšen delilni sporazum sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa po 1. točki 47. člena Zakona o notariatu (ZN), sicer ni veljaven. Sankcija za pomanjkljivost obličnosti je celo ničnost. Toženka je navajala, da je bilo skupno premoženje razdeljeno že z določitvijo deležev z Aneksom št. 1 k kupoprodajni pogodbi, ki je bila podlaga za pridobitev solastnih deležev na predmetnem stanovanju, vendar je takšno stališče po zaključku sodišča prve stopnje napačno. Tožena stranka je v svoji vlogi z dne 3. 6. 2014 med drugim navedla, da ne glede na dovoljenost ali nedovoljenost revizije velja zaključek, da sta pravdni stranki predmetno stanovanje že razdelili. Sklicevala se je tudi na pravnomočno sodbo opr. št. P 624/2005 z dne 14. 1. 2013. V tem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje med drugim zavrnilo zahtevek po ugotovitvi, da predstavlja nepremičnina, to je predmetno stanovanje in sicer 3/10 deleža skupno premoženje pravdnih strank in da delež vsake pravdne stranke na tem premoženju znaša ½. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v tej sodbi obrazložilo, da glede na način pridobitve in dinamiko sklepanja pravnih poslov kupoprodajne pogodbe in aneksa obeh pravdnih strank je sodišče mnenja, da omenjeno nedvomno kaže tudi na namen pogodbenih strank, ter je tudi upoštevaje namena obeh strank pri sklepanju pravnega posla treba upoštevati v sodni praksi uveljavljeno stališče, da lahko pri nakupu določenega premoženja nepremičnine - stanovanja v času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske zveze partnerjev sporazumno določita svoje deleža na tem premoženju (in poznejši enostranski odstop od tega sporazuma ni mogoč), če ni za to tehtnih zakonskih predpisanih razlogov. Zato je treba upoštevati kot zavezujoč dogovor pravdnih strank o višini deležev na skupnem premoženju - stanovanju, kot sta ga oba določila že v času nakupa, in sicer, da znaša solastniški delež tožnice 7/10 in solastni delež toženca 3/10. Ta posebna okoliščina (izrecen dogovor) tudi opravičuje odstop od pravila, da je načeloma treba določiti enoten delež vsakega od partnerjev na celotni premoženjski skupnosti - torej enak delež posamezne stranke na vseh stvareh in pravicah, ki spadajo v skupno premoženje. Namreč načeloma velja, da mora v pravdi o deležih zakoncev sodišče upoštevati celotno skupno premoženje in prispevanja deleža k pridobitvi le-tega, sklad skupnega premoženja zakoncev mora biti obravnavan enotno, celovito in hkrati ne glede na tožbeni zahtevek tudi, če ta zajema le del skupnega premoženja - razen takrat in toliko, kadar in kolikor sta si stranki del skupnega premoženja že razdelili in določili merila za delitev. Vse obrazloženo nalaga zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice glede višjega deleža na stanovanju. S sodbo Cp 468/2013 z dne 17. 10. 2013 je sodišče druge stopnje takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo in je zaključilo, da sta si predmetno stanovanje pravdni stranki med sabo že razdelili in pogodbeno razdelili solastniški delež na tem stanovanju s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja z dne 12. 11. 1991 št. 6/91 in z aneksom z dne 10. 2. 1992, ki predstavlja veljavni pravni naslov za razdelitev skupnega premoženja, v času trajanja zunajzakonske skupnosti obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da ta posebna okoliščina, to je izrecen dogovor opravičujejo odstop od pravila, da je načeloma treba določiti enoten delež vsakega od partnerjev na celotni premoženjski skupnosti. To sodišče prve stopnje pa je tem ugotovljenim dejstvom dalo novo vsebino s tem, ko je odločilo, da zato, ker ta sporazum med zakoncema ni bil sklenjen v notarskem zapisu ni veljaven in ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma, ker ni bil sklenjen v predpisani obliki notarskega zapisa (1. točka 47. člena ZN). Pritožba v tej zvezi pravilno opozarja, da v času sklepanja pogodbe Zakon o notariatu še ni veljal, in da zato Aneks št. 1 predstavlja sporazum, s katerim je bilo skupno premoženje na predmetnem stanovanju že razdeljeno. Zakon o notariatu na katerega se izpodbijana sodba sklicuje je bil v Republiki Sloveniji prvič objavljen dne 10. 3. 1994 in je začel veljati dne 9. 4. 1994. Zakon o zakonski zvezi - ZZZDR, Uradni list SRS, št. 15/76 z dne 4. 6. 1976, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ZZZDR-A z dne 13. 1. 1989, ki je veljal do Zakona o notariatu - ZN, Uradni list RS, št. 13/94 z dne 10. 3. 1994) je v drugem odstavku 58. člena določal, da v času trajanja zakonske zveze - zunajzakonske skupnosti se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. Posebne obličnosti tega sporazuma tako zakon ni določal in je zato odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti sklepanja dogovora med pravdnima strankama, ker ni bil sklenjen v notarskem zapisu pravno zmotno in ne more veljati pri odločitvi o veljavnosti sporazuma po drugem odstavku 58. člena ZZZDR, v konkretni pravdi. Ker ni podelilo veljavnosti temu sporazumu je v nadaljevanju napačno zaključilo, da tudi v konkretni pravdi obravnavani del predmetnega stanovanja 7/10 od celote, pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah vknjižena lastninska pravica za H. P., da je to skupno premoženje obeh pravdnih strank. V nadaljevanju se je nato sklicevalo na določitev solastninskih deležev glede nepremičnin parc. št. ... in ... vpisane pri vl. št. ... k.o. S. S., ki pa tako na že dosežen sporazum o razdelitvi skupnega stanovanja ne morejo vplivati in ne na spremembo solastniških deležev, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

10. Glede na obrazloženo se zato pritožba tožene stranke izkaže za utemeljeno in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se ugotovilo, da solastniški delež v razmerju 7/10 od celote na stanovanju ident. št. 6. E, stanovanje št. 6 v I. nadstropju v izmeri 64,74 m2 s kletnimi prostori v izmeri 3,60 m2 vpisano v podvložek št. ... k.o. R. S., pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah vknjižena lastninska pravica za H. P., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da na skupnem premoženju, opredeljenem v točki I tega izreka, znaša solastniški delež vsake izmed pravdnih strank do ½.

11. Ker se tako izkaže, da je tožeča stranka v tej pravdi propadla, je glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožena stranka je kot svoje pravdne stroške priglasila nagrado za postopek na prvi stopnji, v znesku 544,70 EUR, materialne stroške v znesku 20,00 EUR, nagrado za zastopanje 502,00 EUR, za potne stroške Šmarje - Celje - Šmarje dvakrat v znesku 37,00 EUR ter parkirnino 6,00 EUR, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 1.362,13 EUR in ta znesek mora tožeča toženi plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

12. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Tožena stranka je kot pritožbene stroške priglasila nagrado za pritožbeni postopek v znesku 670,00 EUR, sodno takso za pritožbo v znesku 702,00 EUR, saj ni bila oproščena plačila sodne takse ter materialne stroške v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj z DDV znaša 1.543,80 EUR Te stroške je dolžna plačati na način, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

13. Ker pa je tožena stranka s pritožbo uspela, zato tožeča stranka sama trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

14. Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje pri odločanju sklenilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks za postopek s pritožbo ne ugodi, dovoli pa se obročno plačilo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo, da tožena stranka ni prejemnik denarne socialne pomoči, da pa presega njen dohodek - pokojnina dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstveno storitev. Minimalni dohodek od 1. 8. 2014 znaša 269,20 EUR. Sodišče s tem ugotavlja, da s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožena stranka preživlja, zato je odločilo, da toženka ni upravičena do delne oprostitve plačila sodne takse po drugem odstavku 11. člena ZST-1. Toženka sedaj v pritožbenem postopku širi pritožbene navedbe glede obrazloženosti in utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodne takse. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse je tožena stranka navedla le to, da prejema pokojnino okoli 500,00 EUR in nima drugih dohodkov, ima povečane izdatke, ker je bolna, potrebna pomoči in zdravniške oskrbe, zato prosi za pretežno oprostitev plačila sodne takse. V Izjavi o premoženjskem stanju je toženka navedla, da prejema pokojnino v znesku 620,33 EUR, v opombah ni napisala trditev, ki se sedaj izpostavljajo v pritožbi glede plačila še večih sodnih taks, napisala je, da je lastnica 7/10 stanovanja in drugih izdatkov ni navedla. Zato se navedbe v pritožbi glede še plačila ostalih sodnih taks, v ostalih pravdnih postopkih izkažejo kot pritožbena novota, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi podatkov, katere je predložila sama tožeča stranka utemeljeno zaključilo, da presegajo njeni dohodki dvakratni znesek minimalnega dohodka, ki od 1. 8. 2014 znaša 269,20 EUR in da se s plačilom sodne takse v celotnem znesku ne bodo občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se tožena stranka preživlja, tožena stranka pa nima preživninskih obveznosti in je zato pravilno odločilo, da toženka ni upravičena do delne oprostitve plačila sodne takse po drugem odstavku 11. člena ZST-1. Te odločitve ne more spremeniti odločba Ustavnega sodišča, katero sodišče prve stopnje sicer pri odločitvi ni upoštevalo, nanaša pa se na razveljavitev le prvega odstavka 11. člena ZST - 1B, medtem ko v drugi odstavek te določbe ne posega.(1) Odločitev o pritožbi zoper plačilo sodne takse temelji na določbi 2. alineje prvega odstavka 365. člena ZPP.

Op. št. (1): US RS, št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015.