Jedro

ZDR delodajalca ne zavezuje, da odločitve sprejema v obliki odločb, ki imajo uvod, izrek in obrazložitev, ampak skladno z uveljavljenim pogodbenim principom urejanja delovnih razmerij ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostransko izjavo volje. Iz tega razloga delodajalec tudi ni dolžan zapisati zneska odpravnine v izreku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

ZOdvT z razliko od prej veljavne odvetniške tarife temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. Skladno s tem načelom se prizna nagrado za postopek, ki zajema nagrado za tožbo in vse pripravljalne vloge, ter morebitna nagrada za narok, ki se nanaša na vse naroke v okviru glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino v znesku 24.621,75 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožeča stranka več (izplačilo bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska), se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.827,44 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku 24.621,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.610,42 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega paricijskega roka dalje do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi toženi stranki (pravilno: tožeči) lahko kvečjemu pripadala odpravnina v višini 8.482,05 EUR, upoštevaje povprečje zadnjih plač in delovno dobo pri toženi stranki, pri čemer je ponudila dokaze o delovni dobi tožnice in obračune zadnjih treh plač. Te navedbe je sodišče prve stopnje spregledalo, saj je kar „po čez“ sprejelo višino odpravnine, ki jo je s tožbo uveljavljala tožnica, čeprav višine le-te ni obrazložila niti ni ponudila dokazila o pripadajoči odpravnini v prav tej višini. Odpravnina je bila sicer v takšni višini omenjena v obrazložitvi odpovedi, vendar pa zgolj z omembo višine odpravnine v obrazložitvi odpovedi ni mogoče šteti, da je le-ta določena. Odpravnina bi morala biti določena v izreku odpovedi ter obrazložena v utemeljitvi odpovedi, da bi bilo mogoče šteti, da je bila določena v tej višini. Drugi očitek se nanaša na veljavnost odpovedi, saj je odpoved nična in pravno neveljavna, ker jo je podpisal predsednik zadruge L.B., brez pooblastil za takšen akt. Sodišče se je sklicevalo na sodni register, kjer je bil L.B. vpisan kot upravičenec za zastopanje, toda pravno je potrebno razlikovati naravo vpisa v sodni register, pri čemer so vpisi bodisi deklaratorni ali pa konstitutivni. Pristojnosti predsednika upravnega odbora so določene v zadružnih pravilih, kjer je določeno, da je za imenovanje in razreševanje direktorja zadruge pristojen upravni organ, gre za kolektivni organ, kjer so odločitve veljavne le, če jih sprejme organ kot kolektiv. Če bi katerikoli posamezni član upravnega organa ali njen predsednik posamično sprejel takšno odločitev, bi bil tak sklep ničen in neobstoječ. Prav to pa se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo, saj se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na zapisnik 100. seje upravnega odbora, na kateri ni bil sprejet sklep o prekinitvi delovnega razmerja vsem delavcem v upravi, temveč sklep govori le o prekinitvi delovnih razmerij na stroškovnem mestu uprave, ne pa o prekinitvi delovnega razmerja direktorju. Sicer pa so zaslišani člani upravnega odbora povedali, da se na tej, 100. seji upravnega odbora, ni odločalo o višini odpravnine. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka, saj meni, da je v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). V pravočasni dopolnitvi pritožbe navaja, da L.B. v času, ko je bila podana odpoved, sploh ni bil zastopnik tožene stranke, temveč je bil kot direktor vpisan šele 24. 12. 2008 in že dne 29. 12. 2008 izbrisan.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je delno zmotno uporabilo materialno pravo, glede odvoda davkov in prispevkov od prisojenega zneska odpravnine ter stroškov postopka, sicer je odločitev materialnopravno pravilna.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil predsednik upravnega odbora L.B. pristojen za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici z dne 5. 10. 2007 (priloga A2). Zmotne so pritožbene navedbe, da predsednik upravnega odbora ni imel pooblastila za takšen akt. Ker je upravni odbor tožene stranke na svoji 100. redni seji dne sprejel sklep o prekinitvi delovnega razmerja zaposlenim na stroškovnem mestu uprava, je predsednik upravnega odbora, v imenu upravnega odbora, utemeljeno odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožnici, ki je bila zaposlena na delovnem mestu direktorice tožene stranke. Kot izhaja iz zapisnika 100. redne seje upravnega odbora, je bilo na seji navzočih vsaj 5 članov upravnega odbora (L.B., L.K., L.G., Š.F. in F.G.), torej je upravni odbor veljavno odločal v skladu s 4. stavkom 50. člena Pravil tožene stranke (priloga B22), odločitev pa je tudi v skladu s 5. odstavkom 31. člena Zakona o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92, s spremembami; v nadaljevanju: ZZad), po katerem zadrugo pri sklepanju pogodbe z direktorjem zastopa upravni odbor, če tega nima, pa predsednik zadruge. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podal predsednik upravnega odbora, predstavlja odločitev upravnega odbora zadruge kot kolektivnega organa v razmerju do direktorice zadruge. Zato za odločitev ni bistveno, na kar opozarja dopolnitev pritožbe, da je bila v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnica vpisana v sodnem registru kot zastopnica tožene stranke, in ne predsednik upravnega odbora L.B., saj razmerja med direktorjem zadruge in nadzornim odborom urejata ZZad in Pravila tožene stranke.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sklep o prekinitvi zaposlitve na stroškovnem mestu uprava ni nanašal na tožnico. Tega izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni potrdil. Ker iz zapisnika ne izhaja, da se sklep ne nanaša na tožnico, sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati neprepričljive izpovedi priče L.G., člana upravnega odbora, da je on mislil, da se sklep ne nanaša na tožnico. Priča F.G., prav tako član upravnega odbora, pa je s tem v zvezi izpovedal, da se ne spominja sprejetja spornega sklepa iz 100. redne seje upravnega odbora. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Posledično je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo odpravnino po 1. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), ki določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je predpisal različne višine glede na delovno dobo pri delodajalcu. V četrtem odstavku navedenega člena pa je določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v doslej sprejetih sodbah ugotovilo, da ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine (tako sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 328/2008, enako tudi VIII Ips 329/2008, VIII Ips 330/2008, VIII Ips 331/2008, VIII Ips 332/2008 in VIII Ips 333/2008). Ker je tožena stranka odpravnino določila v višji višini, kot to določa ZDR, in sicer ob upoštevanju polovice zadnje izplačane plače za vsako leto dela na delovnem mestu direktorice (enako kot je določala pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas za delovno mesto direktorice), oziroma tretjino plače za leta zaposlitve, ko tožnica ni delala na delovnem mestu direktorice, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnici pripadala kvečjemu nižja odpravnina, v višini 8.482,05 EUR, upoštevaje povprečje zadnjih plač pri toženi stranki in delovno dobo tožnice pri toženi stranki, v smislu določb ZDR. Ker ZDR delodajalca tudi ne zavezuje, da bi odločitve sprejemal v obliki odločb, ki bi imele uvod, izrek in obrazložitev, temveč v skladu z uveljavljenim pogodbenim principom urejanja delovnih razmerij odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja enostransko izjave volje, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moral biti znesek odpravnine v višini 24.621,75 EUR naveden v izreku odpovedi.

V okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od bruto zneska odpravnine. Delodajalec lahko delavcu izplača le neto znesek odpravnine, po obračunu in odvodu ustreznih davkov in prispevkov. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje v skladu z zakoni, na podlagi katerih so ti prispevki uvedeni, določa Zakon o prispevkih za socialno varnost – ZPSV (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami; ZPSV). Na podlagi 2. člena tega zakona prispevke za socialno varnost plačujejo tudi zaposleni in njihovi delodajalci v skladu z zakoni, na podlagi katerih so prispevki uvedeni. Dohodki iz zaposlitve so obdavčeni z dohodnino – davkom od dohodkov fizičnih oseb v skladu z Zakonom o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006, s spremembami; ZDoh-2).

Sodišče prve stopnje je deloma zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede odločitve o stroških postopka. Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, s spremembami; v nadaljevanju: ZOdvT) v tar. št. 3100 določa nagrado za postopek, ki obsega nagrado za tožbo in za vse nadaljnje pripravljalne vloge, v tar. št. 3102 pa nagrado za narok, ki obsega eno nagrado za vse naroke, ne glede na število narokov, ki jih sodišče opravi. ZOdvT, za razliko od prej veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003), temelji na načelu ene nagrade za vse vloge in ene nagrade za vse naroke. Zato je tožnica upravičena do nagrade za postopek v znesku 578,5 EUR, glede na vrednost predmeta spora (445 EUR x 1,3), kar obsega nagrado za tožbo in obe pripravljalni vlogi, ni pa upravičena do nagrade po 578,5 EUR za vsako vlogo, kot ji je to zmotno priznalo sodišče prve stopnje. Upravičena je tudi do nagrade za narok v znesku 534,00 EUR po tar. št. 3102 (445 EUR x 1,2), kar obsega nagrado za oba naroka, z dne 21. 4. 2009 in 9. 6. 2009, na pa za vsak narok posebej po 534,00 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Skupaj z 20 % DDV ter takso za tožbo v višini 246,22 EUR in za sodbo v višini 246,22 EUR, je tožnica upravičena do vračila stroškov postopka v znesku 1.827,44 EUR.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).