Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo elektronsko sporočilo tožene stranke, ki se nanaša na poravnalno ponudbo tožniku, izločiti iz dokazov. Te listine sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti v dokazni sklep in upoštevati pri dokazni oceni, vendar ta kršitev sama po sebi še ne pomeni, da je zato sodba nezakonita in nepravilna. Prepričljiva dokazna ocena prvega sodišča temelji na drugih dokazih, listinah, izvedenskem mnenju in zaslišanju tožnika in prič, zato navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker bi bila ugotovitev dejanskega stanja in odločitev tudi brez izvedbe nedopustnega dokaza, enaka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se znesek 15.527,75 EUR nadomesti z zneskom 13.912,75 EUR, v III. točki se znesek 21.007,39 EUR nadomesti z zneskom 22.622,39 EUR, IV. točka pa se spremeni tako, da se glasi:„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki pravdne in izvršilne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.321,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki pritožbene stroške v višini 67,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172953/2010 - 2 z dne 2. 12. 2010 v prvem odstavku v delu, v katerem je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku osmih dni glavnici v znesku 3.562,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2009 dalje do plačila in v znesku 12.312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2010 dalje do plačila, v preostalem delu prvega odstavka, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 14.377,75 EUR s pripadki, je prvo sodišče sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, razveljavilo pa je tudi tretji odstavek sklepa o izvršbi, na podlagi katerega je bila tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške izvršilnega postopka v višini 250,76 EUR (točka I). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna plačati tožniku 15.527,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2011 dalje do plačila (točka II), kar je tožeča stranka zahtevala več (še plačilo 21.007,39 EUR s pripadki) je prvo sodišče zavrnilo (točka III). Prvo sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka (točka IV). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po naročilu tožene stranke izdelal in ji izročil PGD(1) in PZI(2) dokumentacijo s popisi in statičnimi računi. Naročilo se je nanašalo tako na vkopne garaže, kot na zunanjo ureditev ob OŠ ... Tožnik je toženi stranki izstavil predračune in račune za (opravljene) storitve, sodišče prve stopnje pa je tožniku na podlagi izvedenskega mnenja deloma priznalo storitve v obsegu in višini, kot jih uveljavlja v tožbenem zahtevku na podlagi predračunov in računov.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka, ker bi moralo upoštevati, da je tožnik uspel s 100% po temelju zahtevka in s 50% glede vtoževane višine. Takšno je stališče sodne prakse in pravne teorije. Tožnik je imel zaradi pravil o dokaznem bremenu višje stroške postopka od tožene stranke, saj je poleg stroškov za odvetnika plačal sodne takse in delo izvedenke. Tožnik je plačal za delo izvedenke 2.494,86 EUR, za sodne takse 735,00 EUR in za fotokopije 262,40 EUR, plačal pa je še stroške zastopanja po odvetniku. Tožeči stranki so nastali stroški v višini 6.237,14 EUR, toženi stranki pa v višini 2.424,75 EUR. Glede na uspeh bi morala tožena stranka plačati tožniku 4.071,67 EUR pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3). Prvo sodišče ni odločilo o povečanem tožbenem zahtevku, ker ni izdalo posebnega sklepa, s katerim bi dopustilo spremembo tožbe. Ker ni izdalo posebnega sklepa, se ne ve, kakšen tožbeni zahtevek je bil predmet obravnavanja v pravdnem postopku. Prvo sodišče je kršilo določbo 309.a člena ZPP, ker je pri dokazni oceni upoštevalo elektronsko sporočilo z dne 4. 11. 2010(4), iz katerega izhaja, da se je tožena stranka pripravljena pogajati s tožnikom, da bi sporazumno rešila spor. Tožena stranka s tožnikom ni sklenila podjemne pogodbe in tožniku ni naročila, da izdela projektne dokumentacije za PGD in PZI za zunanjo ureditev OŠ. Glede na vrednost del, ki jih zatrjuje tožnik, z njim ni mogla skleniti neposredne pogodbe, ker bi bilo treba izvesti javno naročilo. V javnem naročilu je bila kot projektant izbrana družba A. d.o.o., ki je tudi izdelala projektno dokumentacijo za PGD in PZI glede zunanje ureditve OŠ, kar izhaja iz gradbenega dovoljenja in spremembe gradbenega dovoljenja. Navedena dejstva je potrdil A. A., ki je za toženo stranko vodil navedeni projekt. B. B. je potrdil, da tožena stranka na sestanku 31. 1. 2008 ni dala tožniku nobenih naročil, ker ni imela denarja za rešitve, ki jih je ponudil tožnik. Priča je pojasnila, da izjava „gremo naprej“ še ne pomeni sklenitve posla. C. C. ni izpovedal, da je bilo na sestanku 31. 1. 2008 tožniku naloženo, da nadaljuje z delom. Če bi prvo sodišče upoštevalo njegovo izpovedbo kot celoto, bi ugotovilo, da ni potrdil, da je tožena stranka naročila tožniku izdelavo projektne dokumentacije za PGD in PZI. Tudi D. D. je potrdil, da rešitve, ki jih je predlagal tožnik na sestanku 31. 1. 2008, tožena stranka ni sprejela. Zmotna je zato ugotovitev prvega sodišča, da iz izpovedb prič izhaja, da so potrdile, da je tožena stranka na sestanku 31. 1. 2008 naročila tožniku, da izdela projektno dokumentacijo. Predračuni tožnika ne dokazujejo, da je prišlo do sklenitve pravnega posla med pravdnima strankama. Predračuni predstavljajo ponudbo tožnika, dano toženi stranki. Predračuni so pripravljeni tako, da bi jih morali podpisati pravdni stranki, v kolikor bi do dogovora prišlo. Ker do dogovora ni prišlo, predračunov tožena stranka ni podpisala. Zakoniti zastopnik tožene stranke ni potrdil predračunov, A. A. pa takšnih pooblastil ni imel. Zmotna je zato ugotovitev prvega sodišča, da je tožena stranka sprejela ponudbo tožnika. Tudi iz elektronskega sporočila A. A. z dne 31. 1. 2008 ne izhaja, da je med pravdnima strankama sklenjen pravni posel glede izdelave projektne dokumentacije. Navedeno sporočilo potrjuje, da so med pravdnima strankama potekali pogovori. S sporočilom je A. A. tožniku pojasnil, kaj mora še narediti, če želi, da med pravdnima strankama pride do dogovora o sodelovanju. Zakon o graditvi objektov(5) določa, da je za projektiranje potrebna sklenitev pisne pogodbe. Prvo sodišče se o izdelavi projektne dokumentacije sklicuje na elektronsko sporočilo A. A. z dne 5. 3. 2010 (A74), ki se nanaša na komunikacijo med pravdnima strankama glede izdelave DIIP(6) dokumenta in idejne zasnove, ki je bil potreben, da se je tožena stranka lahko prijavila na razpis za evropska sredstva. Sodišče prve stopnje se sklicuje na načrte tožnika, ki jih je izdelal in poslal toženi stranki po elektronski pošti 6. 8. 2008 in 11. 8. 2008, s katerimi tožnik dokazuje, da je večkrat bistveno spremenil že izdelane načrte. Navedena korespondenca se nanaša na izdelavo DIIP dokumenta, za izdelavo katerega je tožnik že prejel plačilo tožene stranke. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da se korespondenca med pravdnima strankama z dne 25. 7. 2008 ne more nanašati na DIIP dokumentacijo, s katero naj bi tožena stranka kandidirala na razpisu 25. 7. 2008, saj glede na časovni potek ni nastala v zvezi s tem razpisom. Prijava na razpis 25. 7. 2008 predstavlja drugo prijavo po prvi neuspešni prijavi. Pogovori o izdelavi DIIP dokumenta so potekali od januarja 2008 dalje, zato je sodelovanje med pravdnima strankama potekalo le v zvezi z izdelavo tega dokumenta. Navedena dejstva potrjujejo elektronska sporočila z dne 16. 3. 2008, 25. 3. 2008, 28. 3. 2008 in 31. 3. 2008. Vso projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja je izdelala družba A. d.o.o. Tožnik ni izpolnjeval zakonskih pogojev za odgovornega projektanta, zato tožena stranka ni sklenila pogodbe s tožnikom. Prvo sodišče se sklicuje na 43. člen ZGO-1, ki se nanaša na javni natečaj. Tožena stranka glede rešitve za zunanjo ureditev OŠ ni izvedla javnega natečaja. Načrti tožnika zato nimajo nobene veljave. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo, ker je izvedenka zgolj naštela oznake listin, ni pa pojasnila, kaj predstavlja posamezna izmed naštetih listin. Izvedenka bi se morala v izvedenskem mnenju opredeliti do vsakega načrta, ki ga je izdelal tožnik in ga zaračunal toženi stranki, s tem, da bi morala navesti številko listine, s katero je načrt označen v sodnem spisu in kaj predstavlja ta posamezni načrt. Iz navedenih razlogov se izvedenskega mnenja ne da preizkusiti. Glede priznanja zneska iz računa št. 2010-02 (A13) je prvo sodišče priznalo tožniku za izmere obstoječega stanja 1.400,00 EUR, čeprav ta storitev ni bila predmet predračuna št. 2008-01a z dne 23. 1. 2008 in zato ni mogla biti predmet dogovora med pravdnima strankama. Tudi če je posamezna storitev nujno potrebna, da se storitev opravi, to ne pomeni, da sta pogodbeni stranki sklenili dogovor, da se ta storitev plača. Račun št. 2010-04 (A14) se nanaša na načrte za vkopane garaže pri šoli. Iz izpovedbe B. B. izhaja, da se del, ki se nanaša na vkopane garaže ne bo delal, da pa se bo nadaljevalo z gradnjo športnega dela objekta. Prvo sodišče ne bi smelo priznati zaračunanega zneska za obisk statika na terenu v višini 480,00 EUR, saj to ni bil del dogovora, da bo tožena stranka krila stroške tretjega, prav tako pa je tudi neutemeljeno priznalo stroške tožniku za oglede na terenu, pri čemer je zmotna tudi višina urne postavke. V predračunu je določena cena za enourni ogled 70,00 EUR in ne 120,00 EUR. Prvo sodišče je svojo odločitev zmotno oprlo na sklepanje sodne izvedenke, da so se obiski arhitekta in statika izvršili na željo tožene stranke. Z računom št. 2011-02 (A15) je sodišče priznalo tožniku 8.260,00 EUR za večkratne popravke sprememb projektne dokumentacije in za oglede na terenu. Tožnik ni dokazal, da je tožena stranka naročila spremembe. Z računom št. 2011-03 (A16) je prvo sodišče priznalo tožniku znesek 850,00 EUR za načrt nivelacije cestnih dostopov z odvodnjavanjem meteornih vod, ki naj bi bil po ugotovitvah izvedenke namenjen le za območje vkopane garaže. Kot je bilo že pojasnjeno, je bilo na sestanku 31. 1. 2008 dogovorjeno, da se garaže ne bodo gradile. V zvezi z računom št. 2011-04 (A17) je prvo sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je priznalo tožniku 4.100,00 EUR, iz predračuna pa izhaja, da je bila nivelacija cestnih dostopov z odvodnjavanjem meteornih vod PZI v znesku 2.400,00 EUR. S predračunom je tožnik predlagal zgolj izdelavo PZI načrta za nivelacijo cestnih dostopov z odvodnjavanjem meteornih vod, predmet tega predračuna pa ni bila izdelava PGD načrta, katerega izdelavo je sodišče tožniku priznalo pri tem računu. V kolikor bi tožena stranka ponudbo tožnika na podlagi predračuna št. 2008-01i sprejela, potem bi to pomenilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za izdelavo načrta PZI glede cestnih dostopov z odvodnjavanjem meteornih vod v višini 2.400,00 EUR in ne za izdelavo PGD načrtov. Izvedenka je tudi v mnenju pojasnila, da niso izrisani načrti za PGD za odvodnjavanje, ki tudi ni bil predmet predračuna št. 2008-1e. Z računom št. 2011-05 (A18) je bil tožniku priznan znesek 2.885,00 EUR, ker je tožnik izdelal načrt urbane opreme in popis predizmer gradbenih in ostalih obrtniških del, ki pa se nanašajo na pripravo DIIP dokumenta. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da bi bilo treba urbano opremo z načinom vgraditve prikazati v posebnem načrtu, kar tožnik ni storil, zato je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo plačilo za postavko urbana oprema 385,00 EUR. Tožena stranka od tožnika ni prejela načrtov in tudi načrti niso bili narejeni v obliki, ki bi bila skladna s Pravilnikom o projektni dokumentaciji. Na ta način je bilo toženi stranki onemogočeno, da bi načrte in projektno dokumentacijo uporabila za namen, zaradi katerega naj bi bila sklenjena podjemna pogodba.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Tožnik je spremenil tožbo, tožena stranka je spremembi tožbe (povečanju tožbenega zahtevka) nasprotovala, hkrati pa se je v postopku večkrat vsebinsko opredelila do zvišane terjatve. Tudi dokazni postopek se ni vodil le glede zahtevka iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj so se izvajali tudi dokazi v zvezi z zvišanim tožbenim zahtevkom(7), zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da iz razloga, ker sodišče prve stopnje s sklepom ni dovolilo spremembe tožbe, se ne ve, kaj je bil predmet obravnavanja v pravdnem postopku. Navedena kršitev postopka zato ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Enako velja tudi za kršitev, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ker ni uporabilo 309. a člena ZPP, ki določa, da listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo elektronsko sporočilo z oznako „Predlog poravnave v zadevi E. E. - Občina ... z dne 4. 11. 2010“ izločiti iz dokazov. Te listine sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti v dokazni sklep in jo upoštevati pri dokazni oceni, vendar ta kršitev sama po sebi še ne pomeni, da je zato sodba nezakonita in nepravilna. Ker na relativne kršitve pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na sodno varstvo, ki ga ima tožena stranka v pravdnem postopku na podlagi veljavnih predpisov. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na podlagi in pod vplivom nedovoljenega dokaza presojalo vse ostale dokaze, so premalo določno (substancirano) opredeljene, da bi zahtevale podrobnejši odgovor. Podrobneje pritožba (sicer le smiselno) pojasnjuje, da navedenega dokaza sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti ob zaslišanju zakonitega zastopnika, vendar tudi v tem delu pritožba ne pojasni konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo vsaj s stopnjo verjetnosti mogoče oceniti, da je uporaba nedovoljenega dokaza vplivala na ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju relevantnega dejstva, na katerega se nedovoljeni dokaz nanaša(8). Pritožbeno sodišče je presojalo, ali je izvedba nedovoljenega dokaza lahko vplivala na dokazno oceno sodišča prve stopnje in na ugotovljeno dejansko stanje in pri tem ugotovilo, da (tudi) iz obrazložitve sodbe izhaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji na nedovoljenemu dokazu in da uporaba tega dokaza pri zaslišanju zakonitega zastopnika ni vplivala na dokazno oceno sodišča prve stopnje glede relevantnih dejstev, ki se nanašajo na (ne)obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama in s tem na prevzem pravic in obveznosti iz tega razmerja. Prepričljiva dokazna ocena prvega sodišča temelji na drugih dokazih, listinah, izvedenskem mnenju in zaslišanju tožnika in prič(9), zato navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker bi bila odločitev in ugotovitev dejanskega stanja tudi brez izvedbe nedopustnega dokaza enaka.

8. Izvedenka je v izvedenskem mnenju, še posebej pa v dopolnitvi izvedenskega mnenja in na zaslišanju pojasnila, na podlagi katerih listin (načrtov, ki jih je posamično označila s številkami, kot so označene v prilogah sodnega spisa) je ocenila, katere storitve je opravil tožnik za toženo stranko, ki bi jih tožena stranka lahko uporabila pri izvedbi projekta, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se izvedenskega mnenja ne da preizkusiti. Tudi sodišče prve stopnje je v sodbi, ob upoštevanju izvedenskega mnenja, navedlo oznake posameznih dokumentov, kot so označeni v prilogah sodnega spisa, na podlagi katerih je ugotavljalo, katere storitve v zvezi s projektom je tožnik opravil za toženo stranko in kakšna je vrednost posamezne storitve.

9. Prepričljiva je ugotovitev prvega sodišča, da sta se pravdni stranki na sestanku 31. 1. 2008 dogovorili, da bo tožnik za toženko izdelal ne le DIIP dokumente, temveč tudi PGD in PZI dokumente, kar potrjuje tožnikova ponudba z dne 27. 1. 2008, s tem, da je bil obseg del tožnika kasneje podrobneje določen in večkrat spremenjen s strani tožene stranke. Na sestanku je bil tožnik sprejet kot izvajalec del. Dogovorjeno je bilo, da se kljub pomisleku o višini investicije, nadaljuje s projektom, kar izhaja iz izpovedb tožnika in B. B. Kontaktna oseba tožene stranke je bil A. A., ki je tožniku in predstavnici družbe A. d.o.o že pred sestankom 31. 1. 2008 posredoval sporočilo glede opornih zidov, takoj po sestanku pa je tožniku poslal sporočilo, v katerem je podrobno navedel, katere spremembe naj tožnik upošteva pri pripravi projektne dokumentacije, v katero so bile vključene tudi garaže, za katere tožena stranka neutemeljeno trdi, da niso bile del naročila. Iz tega dopisa tudi izhaja, da predmet dogovora ni bila izdelava DIIP dokumentacije, ampak izdelava PGD in PZI dokumentacije. Številna komunikacija med tožnikom in predstavnikom tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje podrobno povzelo v sodbi, potrjuje pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, kakor tudi priložena PGD in PZI dokumentacija, ki jo je izdelal tožnik in jo je izvedenka ocenila kot ustrezno za pridobitev dovoljenj in izvedbo projekta. Že iz navedenih razlogov so zmotne pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal pogodbenega dogovora (podjemne pogodbe), ker nobena priča dogovora na sestanku januarja 2008 ni potrdila, ob tem, da so priče potrdile, da je bilo na sestanku dogovorjeno, da se s projektom nadaljuje ob sodelovanju tožnika. Glede na obsežno dogovarjanje med tožnikom in A. A. niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre le za navodila tožniku, katero dokumentacijo mora pripraviti, da bi se tožena stranka lahko odločala, ali bo v projektu sodelovala s tožnikom. Pritožbeno sodišče izpostavlja vsebino le nekaterih dopisov predstavnika tožene stranke, ki dokazujejo, da je med pravdnima strankama obstajal pogodbeni dogovor, da bo tožnik za toženo stranko izdelal dokumentacijo, ki je bo tožena stranka potrebovala za PGD in PZI. A. A. je tožniku zagotovil, da bodo spoštovali njegove avtorske pravice, hkrati pa je zagotavljal, da bo tožnikova projektna dokumentacija ob sodelovanju družbe A. d.o.o. vključena v postopek pridobitve spremembe gradbenega dovoljenja. Predstavnik tožene stranke je v elektronskih sporočilih dajal tožniku številna navodila, na kakšen način naj tožnik spremeni idejne rešitve in načrte. Prav zaradi obsežnih sprememb, ki jih je tožnik dokazal z lastnim zaslišanjem in z izvedenskim mnenjem ter ker pravdni stranki nista sklenili pisnega dogovora, je moralo sodišče prve stopnje vsebino pogodbenega dogovora ocenjevati celovito, ne le s predračuni, ki sicer predstavljajo ponudbo, ki pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju vseh dokazov, prepričljivo potrjujejo, da je tožena stranka naročila tožniku, da pripravi PGD in PZI dokumentacijo. Pri oceni obsega in vrednosti storitev, ki jih je za toženo stranko opravil tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožena stranka večkrat zahtevala, da se spremenijo že izdelani načrti(10). Izvedenka je ugotovila, da je tožena stranka pri izdelavi končnega projekta PGD za spremembo gradbenega dovoljenja, izdelanega s strani družbe A. d.o.o., uporabila načrte tožnika, ob tem, da stanje v naravi ni skladno s projektno dokumentacijo. Vse ta dejstva prepričljivo potrjujejo obstoj podjemnega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, katerega sklenitev ni bila vezana na izvedbo javnega razpisa. Družba A. d.o.o. je bila izbrana na podlagi javnega razpisa, njena naloga pa je bila le, da formalno pridobi dovoljenja na podlagi projektne dokumentacije, ki jo bo izdelal tožnik. Tožena stranka je tudi od začetka sodelovanja s tožnikom vedela, da tožnik nima licence projektanta, kar je potrdil A. A., zato navedena okoliščina ni predstavljala ovire za pogodbeno sodelovanje tožene stranke s tožnikom.

10. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnik izročil toženi stranki PGD in PZI dokumentacijo, ki jo je poslal po elektronski pošti in v dwg zapisu, prvo sodišče pa je tudi sledilo izpovedbi tožnika, da jo je osebno izročil A. A. Izvedenka je potrdila, da je bila dokumentacija, ki jo je pripravil tožnik, po vsebini primerna za PGD in PZI, potrebne so bile le korekcije v obliki(11). Izvedenka je v mnenju in na zaslišanju pojasnila, da obstaja bistvena razlika med dokumentacijo, ki je namenjena za DIIP, ki ima idejno zasnovo informativne narave, ki se pojavi na začetku projektiranja, zato ni primerljiva z dokumentacijo za PGD in PZI, ki jo je izdelal tožnik. Iz izpovedbe izvedenke še izhaja, da se prvi projekti nanašajo na PZI in šele kasneje se začne pojavljati dokumentacija v zvezi z DIIP(12). Iz elektronske korespondence, ki jo je v obrazložitvi sodbe povzelo sodišče prve stopnje(13), je tudi razvidno, da je tožena stranka zahtevala dokumentacijo za PGD in PZI, ob tem, da je zahtevala tudi številne spremembe, ki niso posledica pomanjkljive izdelave dokumentacije s strani tožnika, marveč spremembe, za katere se je odločila tožena stranka in od tožnika zahtevala, da dokumente ustrezno spremeni(14). Tožena stranka zato ni uspela dokazati, da je predložena dokumentacija povezana s pripravo DIIP dokumentacije, ki jo je pripravil tožnik in za katero je od tožene stranke prejel plačilo, še manj pa, da je bila zavezanka za plačilo teh storitev krajevna skupnost. 11. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi obsega in vrednosti posameznih storitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje. Na ta način, ob upoštevanju predložene dokumentacije, je tožniku priznalo le del plačil, ki jih zahteva na podlagi računov in predračunov. Prvo sodišče je tožniku utemeljeno priznalo po računu št. 2010-02(15) strošek izmere obstoječega stanja. Navedena storitev je bila opravljena in potrebna, ker ni bilo geodetskega posnetka, storitev pa je bila navedena in vrednostno ocenjena tudi v ponudbi z dne 27. 1. 2008(16). Pravilno so bili priznani tožniku tudi stroški po računu št. 2010-04, ki se nanašajo na načrte za garaže. Tožnik je te načrte izdelal na podlagi naročila tožene stranke, kar potrjuje posebej elektronsko sporočilo A. A. z dne 31. 1. 2008. Tudi stroški ogledov tožnika in statika so bili potrebni, kar potrjuje izvedenka in tudi izpoved tožnika(17), ki pojasnjuje, da je takšno naročilo dal A. A., zaradi obsežnih zahtev za spremembe že izdelanih načrtov, pa so bili ogledi nujni (intervencijski), zato so bili tožniku priznani (višji) stroški ogledov v višini 120,00 EUR, kot je bila tudi določena urna postavka za intervencijske oglede v računu in predračunu št. 2008-01b(18). Stroški ogledov so bili iz enakih razlogov utemeljeno priznani tudi po računu št. 2011-02(19) v sicer nižjem znesku 70,00 EUR, ker ogledi niso bili intervencijski. Izvedenka v mnenju ne ugotavlja, da bi bilo število ogledov, kot jih zatrjuje tožnik nepotrebno, tudi iz sporočil med tožnikom in predstavnikom tožene stranke pa izhaja, da je bilo treba izvesti številne spremembe v že izdelanih načrtih, ki so zahtevali intervencijske in dodatne oglede, ki jih je sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera tako po obsegu kot po vrednosti pravilno ocenilo. V zvezi z računom št. 2011-03(20) je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da so bili načrti za gradnjo garaž del naročila tožene stranke tožniku, zato je bila tožniku v tej zvezi utemeljeno priznana storitev za izdelavo načrtov, ki se nanašajo na nivelacijo cestnih dostopov z odvodnjavanjem meteornih vod za PZI, v višini kot je vrednost teh del ocenila izvedenka. Pri računu št. 2011-05(21) gre za dela, ki jih je tožnik opravil v zvezi z izdelavo PZI dokumentacije in ne DIIP, kot to prepričljivo izhaja iz izvedenskega mnenja. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo za nivelacijo cestnih dostopov z odvodnjavanjem meteornih vod na podlagi računa 2011-04(22) znesek 4.100,00 EUR, čeprav je tožnik v računu in predračunu vrednost del ocenil v znesku 2.400,00 EUR(23). V tem delu sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je tožniku priznalo storitev v višini 4.100,00 EUR(24). Ostali pritožbeni razlogi, s katerimi tožena stranka zatrjuje, da tožnik ni izdelal dokumentacije, na katero se navedeni račun nanaša, so neutemeljene. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, v katerih sodišče prve stopnje povzema ugotovitve izvedenke, ki je ocenila obseg in vrednost opravljenih storitev tožnika po navedenem računu, ki se nanaša na pripravo PGD in PZI dokumentacije.

12. Predmet obravnavanja ni odškodninski zahtevek, posebej pa glede na okoliščine konkretnega primera(25), je pritožbeno sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo uspeh pravdnih strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) glede na višino terjatve, ki jo uveljavlja tožnik. Tožnik je uspel s 44,60%, tožena stranka pa s 55,40%. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za nagrado za postopek 1.023,10 EUR, za nagrado za narok 944,40 EUR, za fotokopije 262,40 EUR, za PTT 20,00 EUR, za DDV 494,97 EUR, za takso 735,00 EUR, za stroške izvedenca 2.494,86 EUR, skupaj 5.974,73 EUR. Glede na uspeh je tožnik upravičen do stroškov v višini 2.664,72 EUR. Toženi stranki so bili priznani stroški za nagrado za postopek 1.023,10 EUR, za nagrado za narok 944,40 EUR, za PTT 20,00 EUR, za DDV 437,25 EUR, skupaj 2.424,75 EUR. Glede na uspeh je tožena stranka upravičena do stroškov v višini 1.343,31 EUR. Po pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.321,41 EUR(26).

13. Tožniku je bila priznana nagrada za redno pravno sredstvo 283,20 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, za DDV 66,70 EUR in za takso za pritožbo 240,00 EUR. Skupaj so tožniku priznani pritožbeni stroški v višini 609,90 EUR, glede na uspeh (32,45%) je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 197,91 EUR. Toženi stranki je priznana nagrada za redno pravno sredstvo 865,60 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, za DDV 194,83 EUR in za takso za pritožbo 1.449,00 EUR, skupaj 2.529,43 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku (5,14%) je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 130,01 EUR. Po pobotanju pritožbenih stroškov je tožena stranka dolžan plačati tožniku pritožbene stroške v višini 67,90 EUR(27).

14. Vse stroške postopka je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

15. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu deloma spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Op. št. (2): Projekt za izvedbo.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Priloga A12. Op. št. (5): V nadaljevanju ZGO-1. Op. št. (6): Dokument identifikacije investicijskega projekta.

Op. št. (7): Glej npr. izvedensko mnenje.

Op. št. (8): Ali je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba.

Op. št. (9): Kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Op. št. (10): Vendar ne iz razloga, ker bi bilo treba popraviti načrte in dokumentacijo zaradi napak, za katere je odgovoren tožnik.

Op. št. (11): V tem delu se sodišče prve stopnje nedopustno sklicuje tudi na nedovoljeni dokaz A12, ki pa glede na druge dokaze in že obrazložene razloge ni vplival na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila dokaza ocena enaka tudi, če se ne bi upoštevala dokazna listina A12. Op. št. (12): Glej stran 352 sodnega spisa.

Op. št. (13): Glej 18. točko obrazložitve sodbe.

Op. št. (14): V tem delu glej tudi izpoved izvedenke, ki opozarja, da so bile potrebne obsežne spremembe že izdelane dokumentacije, zaradi katerih je tožnik upravičen do večkratnika plačila za izdelavo nekaterih dokumentov, ki so zahtevali obsežne dopolnitve - glej stran 356 sodnega spisa.

Op. št. (15): Priloga A13. Op. št. (16): Priloga A3. Op. št. (17): Glej stran 131 sodnega spisa.

Op. št. (18): Priloga A6 Op. št. (19): Priloga A15. Op. št. (20): Priloga A16. Op. št. (21): Priloga A18. Op. št. (22): Priloga A17 Op. št. (23): Glej trditveno podlago tožnika v vlogi z dne 11. 12. 2012 stran 76 sodnega spisa.

Op. št. (24): Tožnik je za opravljeno delo upravičen do plačila v višini 29.787,25 EUR in ne v višini 31.402,25, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (glej sodbo sodišča prve stopnje tč. 48).

Op. št. (25): Z izvedenskim mnenjem se je ugotavljala vrednost posameznih del, ki jih je opravil tožnik, v tem okviru pa tudi katera dela je opravil, kar je (bolj) vezano na ugotavljanje višine terjatve in le deloma na dokazovanje temelja tožbenega zahtevka.

Op. št. (26): Glej podrobnejši obračun stroškov, ki so bili priznani pravdnima strankama za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifnih številkah ZOdvT na straneh 340-342 sodnega spisa.

Op. št. (27): Glej podrobnejši obračun stroškov, ki so bili priznani pravdnima strankama za pritožbeni postopek po tarifnih številkah ZOdvT na straneh 388 in 400 sodnega spisa.